Večkrat so me že vprašali, kdaj mi uspe prebrati toliko knjig. Iz vprašanja sem tudi razbrala, da se drugim mamicam količina prebranega zdi kar neverjetna, pretirana.
Zadnjič sem prebrala, da ni nihče tako poln upanja kot mama, ki vzame na dopust knjigo. Res je, se mi pa zdi, da hkrati ni nihče tako obupan kot prav ta ista mama! Nujno potrebuje oddih, nujno potrebuje odmik v svoj svet, ve, da je bore malo možnosti, da bo tega v obilju deležna! To je njen zadnji poskus, da si povrne nekaj duševnega zdravja!
Slišim, kako ljudje rečejo, da komaj čakajo, da se zvečer usedejo in …
- spijejo kozarec vina ali pločevinko piva ob svečki
- poklepetajo s prijatelji
- pogledajo kakšen film
- grejo na sprehod
- grejo teč, kolesarit, se kakorkoli razmigat
- …
Jaz pa vedno najbolj hrepenim po trenutku (kadarkoli v dnevu), da bi se malo umaknila od dogajanja in prebrala neko smiselno celoto besedila – lahko je tudi le stran ali dve v knjigi, dober članek v reviji ali na spletu, samo da pridobim tisti občutek, da sem se v nekaj zatopila, nekaj razbrala, se o tistem zamislila in ponotranjila, ne da bi me vmes prekinila tisoč in ena motnja.
Ker tega velikokrat ni, se zatekam k instant “zatopitvam” – ki jih mrgoli na zoprni napravici, imenovani pametni telefon. Oh, koliko hranljivih trenutkov mi je požrl v preteklem letu!! Prepričana, sem da največji sovražnik branja niso naši otroci, ampak internet s svojo vsiljivostjo, s svojo nenasitno slo po naši pozornosti in po naši raztresenosti!
Zato pravim – seznam knjig, ki jih preberem, je glede na bralni potencial, ki ga pri sebi prepoznavam, še kratek! Kajti branje je tako kot vsaka druga dejavnost, ki nam je pomembna, stvar odločitve!
Skozi leta sem razvila naslednje korake do več branja:
- raziščem, kaj me trenutno najbolj “vleče”, priteguje – ali bolj potrebujem zgodbe, daljne kraje, življenja drugih; ali osvetlitev življenjskih vprašanj, nove duhovne uvide, vpogled v svoje vzorce delovanja, dobre predloge za osebno rast in razvoj … Tisto, kar me zanima, bom gotovo pogosteje jemala v roke. Nima smisla, da se silim z nečim, kar mi v tistem trenutku (obdobju) ne ustreza.
- priskrbim si knjige, ki me nagovarjajo – veliko je takih, ki kupljene čakajo na polici, da jih preberem; nekatere rezerviram v knjižnici. Sem se kar izurila v tem, kako poskrbeti, da knjiga pride do mene v čim krajšem času 🙂
- odločim se, da bom brala vsak dan – od trenutka, ko sama presodim, da sem presegla mejnik “dovolj” za druge stvari – šport, pospravljanje, kuhanje, povezovanje z družino itd.; odtlej vsak trenutek, ki ga morem, namenim knjigi in načrtno zanemarjam drugo.
- vračam se h knjigi, dokler je ne dokončam. Le redko se zgodi, da presodim, da je knjiga tako nevredna moje pozornosti, da jo pustim neprebrano.
- knjigo vpišem na svoj seznam prebranih knjig, na kratko si zapišem vtise; včasih izpišem kakšen citat, ki me je nagovoril ali se mi zdi uporaben.
- odločim se za novo knjigo in si jo nemudoma dam na doseg svojih rok – jo postavim na mesto, kjer mi bo najbolj pri roki v trenutku, ko bom lahko spet brala.
Sprejemam se v svojem tempu branja. Če sem zvečer zaspana in se mi že po prvem odstavku začnejo zapirati oči – prav, spanje potrebujem, ne bom se mučila. Če me knjiga tako vleče, da pozabim na lakoto, velja – bom skuhala pol ure kasneje, vmes pa si lahko tudi drugi postrežejo z malico. Če je knjiga zahtevna, potrebuje razmislek, odmevanje, malo predaha – nič hudega, v moji notranjosti se dogajajo pomembni premiki tudi takrat, ko knjige nimam v roki, morda takrat seže še globlje, jo bolj ponotranjim. Počakam dan, dva in se spet vrnem.
Razumem svojo muhavost pri izbiri, katera knjiga bo naslednja tista, pri kateri bom vztrajala. Dostikrat knjige, ko jih dobim v roke, najprej malo prelistam, preletim, preberem uvod ali prve strani začetnega poglavja, da si o njih ustvarim vtis. Nato pa se orientiram po notranjem občutku, kaj je zame najpomembnejše v tistem obdobju. Ne zgodi se redko, da začnem brati tudi po tri ali štiri knjige hkrati, potem pa eno le pripeljem do konca in nadaljujem z drugo.
Berem zase, ne za druge. Ugotovila sem, da se odveč silim, da bi takoj po prebrani knjigi o njej napisala članek na spletni strani. To mi je včasih uspelo, zdaj niti ne poskušam. Knjige doživim preveč intimno, da bi lahko nemudoma delila svoje vtise z drugimi. Tudi knjige, ki jih preberem za bralno skupino, imajo daljši čas potovanja v mojo notranjost, kot mi omogoča naš urnik srečevanja. Dostikrat sem presenečena, ko slišim, kaj o knjigi menijo ali čutijo druge bralke – potem tuhtam še o tem.
Knjig, ki jih preberem otrokom, ne štejem v svojo bralno malho. Čeprav me tudi nagovorijo in se mi še zdaleč ne zdijo površne ali kar tako, se mi zdi, da sem tako močno prerasla tisto raven zahtevnosti branja, da bi bila goljufija šteti to množico v svoj seznam, čeprav gre včasih za celotne zbirke. Recimo, da je to bonus, moja dediščina, ki jo želim predati naprej svojim otrokom, moj pedagoški prispevek naslednji generaciji bralcev.
Tako vam kličem na začetku poletnih počitnic: “Santé! Na zdravje! Na čim več poglobljenega branja!”
Si tudi ti strastna bralka? Ti zmanjkuje časa in možnosti za to, da bi si v družinskem vsakdanu privoščila branje, zapisovanje, poglobljen razmislek? Si želiš, da bi tudi takrat, ko vzameš v roke telefon, prebrala nekaj kakovostnega, dobrega, nekaj, kar te ne bi raztreslo, ampak povabilo globlje, k sebi, v notranjost? Bi rada dobila kakšen dober knjižni namig, idejo za ustvarjanje, vprašanje za razmislek, ugotovitev, da nisi edina, ki doživljaš stvari v materinstvu na tak način? Vabim te v poletni program TUDI POLETI SEM MAMA, A ŠE VEDNO JAZ.