Nekaj misli in nasvetov za vse mamice, ki se jim zdi, da jih je po porodu preplavila skrb za otroka, prostega časa, v katerem bi se lahko posvetile sebi, pa kar naenkrat ni več …

MED OVIRAMI …

»Mož je vse dneve odsoten. Poleg službe še študira in je gasilec. Priseljena sva v nov kraj, kjer ne poznam skoraj nikogar. Nimam varstva, saj otrok noče nikogar drugega razen mene in tudi jaz ga še ne zaupam ne svojim ne moževim staršem. Vsa sem utrujena. Počutim se razpeto med mnogimi obveznostmi. V zadnjih mesecih smo bili kar naprej bolni, potem sem se pa še poškodovala. Bojim se kaosa, ki me bo pričakal doma. Skušam se dobiti z drugo mamico, ki živi v bližini, a imava povsem drug urnik. Mož ne razume in ne sliši, kaj potrebujem. Ne počutim se, da bi mi prosti čas pripadal. Včasih kam grem, a se počutim krivo….«

… IN ŽELJAMI …

»Včasih sem plesala in to zelo pogrešam. Rada bi se dobila z najboljšo prijateljico na kavi. Sama. Dosti bi bilo, da bi samo stopila ven iz hiše in se zazrla v nebo. Želim si iti v knjižnico brat revije. Hočem k frizerju brez dojenčka. Rada bi šla plavat. Ko bi imela vsaj pet minut miru! Že celo večnost nisem prebrala nobene knjige.«

… JE REALNOST, KI JO MAMICE ŽIVIMO VSAK DAN

»Ne vem niti, kdaj bi si umila zobe. Moj dojenček nič ne spi. Imela sva krizo, ko je malo spal in jaz nisem več vedela zase. Mož me je našel zvečer na kavču vso objokano in razrvano od osamljenosti in skrbi. Šele ko sem obupala nad tem, da bi koga spoznala na sprehodih, sem se nekoč usedla na klopco in ljudje so me naenkrat začeli ogovarjati in spletla se mi je mreža znancev. Ob dojenčku pišem še magisterij.«

PREVZEMIMO ODGOVORNOST ZASE!

Ko ugotovimo, da ne bo za naš prosti čas poskrbel nihče drug, nam ne preostane drugega, kot da prevzamemo odgovornost zase in začnemo iskati poti, kako bi si odpočile, nabrale moči, užile malo samote, spet počele katero od svojih ljubljenih dejavnosti.

Izrazimo svoje želje. Morda bomo presenečene, kako so drugi pripravljeni pomagati pri njihovi uresničitvi.

Samo me smo tiste, ki lahko najprej slišimo svoje občutke, želje, potrebe, nato pa si poverimo, da jih bomo upoštevale in uresničile.

Kot pravi Alenka Rebula v knjigi Blagor ženskam, odlični spodbudi za nego sebe: »Ljubezen do sebe je nenadomestljiva. Nalog, ki jih opravlja za nas, ni mogoče zaupati nikomur.«

Če čutimo veliko potrebo po tem, da bi vsaj nekaj časa v tednu preživele same, brez nenehne skrbi za jokajočega otroka, prosimo za pomoč.

BODIMO OBČUTLJIVE, KO MOŽU IN DRUGIM IZRAŽAMO SVOJO STISKO

Včasih se nam zdi, da moramo moža »postaviti pred dejstva« in tako hočemo na silo  spreminjati njegovo vedenje. Ni treba (oziroma ima pogosto nasproten učinek), da se pritožimo, kako zelo osamljene in neuslišane smo in kako so drugi nepozorni in sebični. Tako spet prelagamo odgovornost na druge.

Namesto tega preprosto povejmo svojo namero in prosimo za pomoč. Drugi pa lahko odloči, kako se bo odzval. Vztrajamo in govorimo o svojih potrebah in željah (z »jaz-trditvami«). Izrazimo svoje želje. Morda bomo presenečene, kako so drugi pripravljeni pomagati pri njihovi uresničitvi.

Tako si lahko vnesemo v svoj urnik redne dejavnosti za svojo dobrobit. Ali pa se naučimo spontano vzeti si prosti čas, tako kot znajo to naši možje. Že pri vratih počakamo pripravljene na odhod in možu predamo dojenčka. Zaupajmo, da se bosta odlično znašla.

DROBNI OSREČUJOČI TRENUTKI

Mnogo stvari zase lahko naredimo ob otrocih in zanje ne potrebujemo veliko – na primer, v napornem trenutku nekajkrat globoko vdihnemo.

Stopimo po kozarec vode in se zazrimo skozi okno. Pred hišo se postavimo k drevesu in poglejmo v njegovo krošnjo. Pokličimo prijateljico in malo poklepetajmo. Prižgemo si glasbo in se zavrtimo po sobi. Vzemimo v roke zvežčič in si zapišimo svoje misli. Ob uspavanju otroka v nosilki berimo knjigo.

Na sprehodu poslušajmo navdihujoč pogovor ali glasbo ali pa ptičje petje. Ko očka prime v naročje dojenčka, se zleknimo na kavč in dvignimo noge. Pristopimo k možu in se stisnimo k njemu. Na poti domov se ustavimo ob travniku in naberemo šopek rož. Fotografirajmo lep prizor.

KO JE HUDO, NE STISKAJMO ZOB

Če imamo težke okoliščine, je še toliko bolj pomembno, da ne zanemarimo svojih osnovnih potreb, kot je zadosten spanec, topel tuš, zdravi obroki, svež zrak, gibanje.

Življenje je kaos, ne prenarejajmo se, da je popolno!

Ne samo po porodu, ne samo, ko smo noseče, vsakič ko se napor poveča, pa naj bo to pri otrokovih šestih tednih, štirih mesecih, osmih mesecih, letu in pol, bi morale ravnati, kot da smo spet na začetku – potrebne pozornosti in okrevanja.

Ko je otrok bolan, ko ima naporno razvojno obdobje, ko je obveznosti več, ko se poveča stres v službi, moramo še bolj poslušati svojo potrebo po izdatnem počitku (tudi čez dan) in se zavestno kdaj odmakniti, da dobimo potrebno distanco in vpogled v situacijo.

Pogosto smo izčrpane od nenehnega odzivanja na potrebe drugih, medtem ko svoje neopažene tlačimo vase.

ODPIRANJE NAVZVEN

Pomembno je, da v stiskah in v doživljanju ne ostajamo same. Delimo svoje občutke z drugimi mamicami.

Pred kratkim sva se z mamico štirih otrok v pogovoru strinjali, kako težko prenašava narejen nasmeh in neiskren »v redu sem, super mi gre,« medtem ko veva, da je pogosto vsaka od nas le korak stran od obupa in depresije. Kolikokrat sem doživela olajšanje, ko sem povedala svoje pristne občutke, potem pa mi je tudi druga mamica podelila podobno situacijo, v kateri se je znašla.

Življenje je kaos, ne prenarejajmo se, da je popolno! Še nekaj: ne primerjajmo svoje resničnosti z brezhibno urejenimi (in verjemite, cenzuriranimi) profili znank na družabnih omrežjih!

NENEHNO UČENJE IN IZOBRAŽEVANJE

Pri svojem delu vedno znova prepoznavam, kako pomembno je vseživljenjsko učenje in izobraževanje še posebej za starše. Ni treba, da smo eksperti, ko dobimo otroka, a absolutno pripravljeni moramo biti na temeljito učenje. Za otroka je celo ključno, da smo se ob njem pripravljeni razvijati in rasti. Otrokovi možgani se oblikujejo ob odraslih.

Tudi nege sebe se je treba nenehno učiti. Neverjetno je, kako močno zakoreninjeni so v nas vzorci, ki nas nagibajo k storilnosti, ugajanju drugim, žrtvovanju sebe, samosabotaži. Za to, da se vedno bolj ljubimo, se moramo vedno globlje spoznavati, se učiti izražati in komunicirati z drugimi.

Kaj boš torej v naslednjem tednu naredila zase? H konkretnim korakom ti lahko pomaga naslednja vaja, ki sem jo oblikovala (najdeš jo tukaj).

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.