Knjiga, ki jo berem (o ustvarjanju ustvarjalnega časa), me sprašuje, kakšen je trenutno moj jutranji ritual in na kakšnih vzorcih, idejah, prepričanjih temelji.

Hm. Zbudi me ena od naslednjih variant: “Uauaua, (“dojil bi se”), “Mami, kakal sem!” “Mami, kri mi teče iz nosa!” “Bruhal sem!” “Mami, se greš igrat z mano?” ali pa se k meni stisnejo mrzle nogice, me v nos butne otroški komolec ali pa si nekdo kar sam postreže z mlekcem pod mojo majico.

Po tem kakšnih petnajst minut prihajam k sebi. Nato se lotim dela, ki me bolj celostno prebudi – izpraznim pomivalni stroj, obesim cunje, zagrejem mleko in s pomočjo najbolj pripravnega fanta postavim zajtrk na mizo. Med pospravljanjem mize je moje telo tako zadovoljno s polnim želodcem, da moram prav kmalu na stranišče, a ker to pomeni, da bi tvegala, da se kaj zgodi z zapuščenimi skodelicami na mizi, medtem ko me ni, se prisilim, da pospravim do konca. Če imam srečo, po poti pograbim knjigo in se zaprem v kopalnico. A običajno se mi že prej kdo pridruži. V roke dobi zobno krtačko. Najmlajši običajno spleza v umivalnik in si naredi mini bazenček, pa naj bo oblečen ali nag.

Jutro se konča, ko smo vsi oblečeni, siti, umiti in ni od prejšnjega večera ostalo nobenega opravila.

Moj ritual (ki bi ga jaz zares tako imenovala) pa lahko šele sledi: prebiranje dnevnih odlomkov Sv. pisma, vaje Blagor ženskam, pisanje Mamine lekcije, razvrščanje novih sporočil iz inboxa, pobiranje pošte iz nabiralnika, branje vsaj nekaj vrstic iz trenutno najbolj privlačne knjige. Ampak to je že luksuz, ki v teh počitniških dneh postane kraja redkih trenutkov . Vidite, je že večer, pa šele zdaj pišem mamino lekcijo.

Lahko noč in lepo jutro, drage mamice 🙂

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.