Drage zaposlene mame, dobrodošle. Morda se sprašujete, če je to pravi kraj za vas? Gotovo, kajti ne poznam mame, ki ne bi bila zaposlena. To lahko imenujemo opravilo, služba, projekt, delo, pomoč, opravek, udejstvovanje, kariera, poslanstvo, poklicanost ali pa apostolat, najsi smo doma, na delovnem mestu ali na javnem kraju, naj delo opravljamo z rokami, s strojem, na računalnik, po telefonu ali pa le miselno. Priznajmo si, nekaj nas žene, da delamo. Pri delu si nekaj obetamo, brez njega preprosto ne moremo.

Odločila sem se, da začnem svoja razmišljanja za zaposlene mame s temo motivacije za delo, za prvo pa izberem naslov Iluzija o svobodi, kajti bolj ko gledam in opazujem zaposlenost nas, sodobnih mam, manj svobode vidim v njej, ne glede na to, za kako svobodne se imamo in nas imajo.

Današnja družba nam nalaga dolžnost, da to, kar smo med študijem, usposabljanjem in z delovnimi izkušnjami pridobile, vračamo, kajti zato so nas podpirali, kajne? Prepričujejo nas, da smo zaradi dejstva, da se lahko zaposlimo, osvobojene – skozi dolgo zgodovino smo si priborile status, ko se lahko izobrazimo, dobimo delovno mesto in smo zanj tudi plačane. Svoboda, ki smo jo dobile pri izbiri svojega poklica, in plačilo, ki ga dobimo za opravljeno delo, naj bi bila zadostna razloga, da se zaposlimo. Kako bi lahko to sedaj zanemarile, pozabile, zavestno ovrgle? Zavoljo otroka?

Alenka Vojska-Kušar, so-avtorica in urednica knjige Gospa, vi pa kar doma, je po poklicu zdravnica. A po rojstvu svojih otrok se je odločila, da ostane doma. Zakaj? Ali se ni šolala za svoj poklic? Ali ni imela poklica, ki bi bil vreden, da ga opravlja? Ali s tem ne bi pomagala drugim? Odločila se je drugače, ker je tako čutila.  Nagovarja me njena misel in izpoved v knjigi Naš Ambrož, kjer je zapisala, da se je za to, da ostane doma, odločila že zgodaj, po rojstvu prvega otroka.  Z vsakim naslednjim otrokom je to spretnost – biti doma – bolj znala, bolje živela. Njen zadnji, peti otrok, se je rodil s posebnimi potrebami. Takrat je spoznala, kako dragoceno veščino si je pridobila v prejšnjih letih, ko je bila doma z otroki. Brez “vadbe” ne bi zmogla skrbeti za svojega Ambroža.

Da, v službo se odslej vračamo ali odpravljamo kot matere, dela se sedaj lotevamo kot matere.

Čas, ki smo ga preživele ob otroku, in je bil namenjeno njegovemu varstvu in negi, smo se učile predvsem biti. Materinstvo namreč ni predvsem delo, ampak najprej bivanje. Otrok nas ne bo nikoli odpustil z našega “delovnega mesta”, zanj ne bomo nikoli postale nadomestljive. Če smo svojega dojenčka torej varovale in negovale, bile z njim in se ob njem učile materinskosti, se lahko sedaj tudi na drugih področjih učimo, kako negovati in varovati tisto, kar nam je pomembno.

Pri motivaciji za delo se torej najprej sprašujmo:

  • katere so tiste posebne potrebe, ki jih vidim okrog sebe, v svetu?
  • Katere svoje navdihe želim varovati?
  • Kaj je tisto, kar želim spočeti, donositi, roditi, vzgojiti?
  • Koga ali kaj želim negovati?
  • Zakaj?
  • Koliko to že počnem?
  • Koliko želim to še dopolniti, bolj polno živeti?

Kot pravi avtor prispevka O umiranju, materah in borbi za svoje navdihe (v angleščini), oseba s posebnimi potrebami, v katerem daje veliko priznanje materi za svoje delovne uspehe, so tudi naši navdihi otroci. Ne pustimo jih umreti.

Se želite prijaviti na redno prejemanje tedenskih razmišljanj za zaposlene mame? S TEBOJ SEM pri delu

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.