Je lepo in brikdo hkrati. Lepo je, ko imam jutranji mir in mi besede kar same od sebe letijo, ko si vzamem odmor, srkam sladko kavico, se zazrem v jesensko listje zunaj in v igrivo veverico na sosedovem drevesu … Bridko pa je, ko zboli otrok, se mi nagrmadijo še druge obveznosti, manjka spanja in navdiha ni od nikoder…

Tale citat iz Martina Krpana me drži pokonci v dneh, ko se moram držati rokov, ne glede na to, da se naš mali svet doma vsak dan znova podira in na novo sestavlja (z veliko mojega truda, pomoči in energije).

“Zapomnite si, cesarost, kar sem obljubil, storil bom, čeprav od jeze popokajo vsi obrekovalci, ki me mrazijo pri vas. Da bi le vsi ljudje vselej držali se svojih besedi tako, kakor se mislim jaz, ako me Bog ne udari; pa bi nihče ne vedel, kaj se pravi laž na zemlji! Toda svet je hudoben ter ne pomisli, da je Bog velik, človek majhen.”

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.