Včasih me je na smrt strah, kako dolgo me bodo otroci še ustavljali. Kako dolgo bom še ujetnica gospodinjstva, tolažnica za njihove stiske in vedno na razpolago?

Nato se ob prhanju v tišini mirnega dopoldneva zavem – dajejo mi zatišje; možnost umika pred zunanjim svetom, kjer se posvetim njihovim in svojim majhnim težavam, strastem in navdihom, ki v velikem svetu ne bi preživeli.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.