Otroci me vračajo v moje otroštvo. To je včasih vesel, včasih pa strašen časovni stroj. A srečna sem zaradi vseh priložnosti, ko lahko preženem strahove, vzamem v naročje, obrišem solze, nalepim obliž, popravim razmajano škatlo, se še enkrat spustim po toboganu, se sprostim v navdušenem objemu, se potopim v podobe v slikanici, uživam v ritmu otroških pesmic… Čutim celjenje ran.

Tvoja žena bo kakor rodovitna trta sredi tvoje hiše; tvoji otroci bodo kakor oljčne mladike okrog tvoje mize. Glej, tako bo blagoslovljen mož, ki se boji Gospoda. (Ps 128,3-4)

V naši srečnejši prihodnost stojijo z roko v roki moški, ženska in otrok, a ne le kot pojem družine. Gre za pojmovanje nove, polne človeškosti za vsakega posameznika. V tem živem krogu je vsako bitje najprej potolaženo otroško telo – organizem spomina in praspoznanja -, potrebno največjega upoštevanja in sočutja. Šele nato zna biti to bitje edinstven moški ali enkratna ženska, zatem polovica vsestransko rodovitne ljubezenske dvojice in človek, sposoben materinstva ali očetovstva, nazadnje pa še varuh dragocene moškosti in ženskosti v soljudeh. Starši, polni upanja, lahko rešujejo svoje otroke, ljubljeni otroci lahko rešujejo svoje starše, vsi skupaj pa lahko oživljajo nov nebesni red. (A. Rebula; Globine, ki so nas rodile, str. 293-294)

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.