Prehod od skoraj nenehnega preživljanja časa z dojenčkom ali malčkom v delno ali polno zaposlenost izven doma je proces. Proces, ki ga še sama ne obvladam najbolje. Raziskave kažejo, da upravičeno.
Zaposlene mame
Kako najdeš čas?
Odkar pišem svojo spletno stran, me ljudje, predvsem pa mamice, pogosto sprašujejo, kdaj najdem čas. Ob treh majhnih otrocih? In vseh drugih dolžnostih? Predvidevam, da se v tem skriva veliko vprašanje vsake od nas:
Kako najti čas za tisto, kar bi v resnici rada počela?
Predajanje delu
Ko začnemo končno ustvarjati nekaj, kar smo si že dolgo želele, hodimo po tanki meji med navdihom in obremenjenostjo.
Navdih nas kliče, nas prebuja iz vsakdanje otopelosti. Vabi nas, da si vzamemo čas, da bi ga negovale, gojile in razvijale. Navdih nas krepi, nam vliva zaupanje, osvežuje naše misli, nas prijetno žgečka po naši notranjosti. Usmerja nas na pot, po kateri želimo hoditi, saj vodi skozi deželo naših sanj.
Ne bom le za štedilnikom!
Eden glavnih motivacijskih dejavnikov, da se lotimo dela izven doma, je želja, da bi uporabile svoje sposobnosti, znanje in talente. Želimo izraziti svojo ustvarjalnost. Želimo se prebiti iz ozkega kroga dejavnosti in se upreti rutini. Želimo si urediti drugačno, sveže, ustvarjalno delo.
Med svojimi vrstnicami čutim močan odpor do tega, da bi jih kdo omejil zgolj na opravljanje gospodinjskih in domačih opravil. In tudi meni sami se dvigne pritisk, ko pomislim, da bi ves dan v rokah držala le krpo in kuhalnico. Na “porodniški” vso svojo ustvarjalnost porabljamo za to, da si izmislimo obrok, ki bo danes zadostil kriterijem ustrezne goste hrane za dojenčka ali malčka, nam potešil lakoto in ne vzel preveč časa in energije; za iskanje nove trase za sprehod; za to, da čim prej in za čim dlje uspavamo otroka, da bi se končno lahko posvetile stvarem, ki si jih želimo … In velikokrat ostanemo brez tega zadoščenja …
Družina – protagonistka gospodarstva
Delo nam daje dostojanstvo. Osmišlja naše življenje. Daje nam gotovost, da lahko poskrbimo zase in da smo koristni za druge. Če imamo svoje delo radi, nam nudi užitek. Vendar vse to ni tako samoumevno.
Ko sem v lanskem letu ustanavljala svoje podjetje, sem morala za pogum, ki ga je ta podvig zahteval, iti prav v globino svojih motivov, spominov in vzorcev, ki sem jih prinesla s seboj (mimogrede, naloga sploh ne bila lahka. Pri tem sem si pomagala z vajami po metodi Na svoji zemlji Alenke Rebula, naslov področja pa se je glasil: Postopoma in z zaupanjem gradim svoje samostojno podjetje). Enega najpomembnejših izvirov moči na tem področju mi je v otroštvu podarila moja mama.
Iluzija o svobodi
Drage zaposlene mame, dobrodošle. Morda se sprašujete, če je to pravi kraj za vas? Gotovo, kajti ne poznam mame, ki ne bi bila zaposlena. To lahko imenujemo opravilo, služba, projekt, delo, pomoč, opravek, udejstvovanje, kariera, poslanstvo, poklicanost ali pa apostolat, najsi smo doma, na delovnem mestu ali na javnem kraju, naj delo opravljamo z rokami, s strojem, na računalnik, po telefonu ali pa le miselno. Priznajmo si, nekaj nas žene, da delamo. Pri delu si nekaj obetamo, brez njega preprosto ne moremo.
Odločila sem se, da začnem svoja razmišljanja za zaposlene mame s temo motivacije za delo, za prvo pa izberem naslov Iluzija o svobodi, kajti bolj ko gledam in opazujem zaposlenost nas, sodobnih mam, manj svobode vidim v njej, ne glede na to, za kako svobodne se imamo in nas imajo.
NOVO! Tedenska razmišljanja za zaposlene mame
Verjetno poznate moje dnevne spodbude za mamice, vsakodnevna kratka razmišljanja o zgodnjem materinstvu. Počasi, a zanesljivo pripravljam tiskano različico S TEBOJ SEM leto in dan. Na pobudo nekaterih bralk, ki so v tem času zaključile s “porodniško”, pa boste lahko od prvega tedna v aprilu naprej vsak teden na moji strani prebirale tudi RAZMIŠLJANJA ZA ZAPOSLENE MAME.
Če v pestrem vsakdanjiku nočeš zamuditi nobenega razmišljanja, se prijavi tukaj
S TEBOJ SEM pri delu
12 mesecev – 52 tednov – 12 tem
– poslavljanje od otroka
– zaupanje varuški/vzgojiteljici
– skrb za dom
– čas za partnerski odnos
– tišina/čas zase/prosti čas
– motivacija za delo
– sama svoj gospodar ali odnos z nadrejenimi
– finančna ovrednotenost
– dejavnosti z otroki
– zgledi mater pred nami
– dilema kariera/družina, občutki krivde
– širjenje svojega obzorja/izobraževanje/napredovanje v intelektualnem smislu
Pop materinstvo
Kako mama po rojstvu otroka spet najde svojo identiteto? Kako poskrbi za partnerski odnos? Kako začne spet živeti?
Navdihnili sta me dve zgodbi, prva podana skozi knjigo, druga skozi film.
Njami mami, zabavna, lahkotna prvoosebna pripoved o tem, kako se mama prebija skozi vsakdan z dojenčico, si skuša popraviti samopodobo zaradi brazgotine po carskem rezu, preurediti garderobo z nakupovanjem dragih cunj, izboljšati postavo s telovadbo, zbuditi zanimanje svojega moža z zapeljevanjem drugega moškega ter svoji potrebi po druženju zadostiti z obiskovanjem organiziranih skupin za mamice z dojenčki.
Materinstvo, film, ki s prikazom le enega dne življenja neke mame dveh otrok povzame vso njeno zgodbo, dileme, težave, strasti in želje. Odlični citati iz filma:
“Vsak moj dan je od trenutka, ko se zbudim, do trenutka, ko zaspim, kar velja tudi za druge matere, poln resnih in točno določenih dejanj. In ta dejanja uničujejo strast, če me razumeš. Gre za drobna dejanja, kot je nalivanje kave ali zlaganje spodnjic, vendar se nabirajo na neki uničujoči način, zaradi česar praktično ne morem misliti na nič drugega. Na pomembne stvari, kot so zamisli, politika ali sanje o boljšem življenju. “
“Materinstvo je sprejemanje omejitev glede časa in energije, ki se razteza pred tabo, pa čeprav imaš včasih občutek, da ne boš zmogla. Je iskanje in oklepanje tistega, kar si. Če to izgubiš, kakšna mati si potem?”
“Ne skrivaj se za posmehovanjem, ker si predobra. Rad bi vedel, kaj si zares misliš. Kaj zares občutiš, zakaj si želiš strastnega življenja, ne glede na to, koliko nogavic moraš pobrati.”
Najbolje plačana direktorica gospodinjstva
Največja dobrina mamic ni denar. Ne, to je čas. Čas, ki ga podarjajo otrokom in ki bi ga potrebovale tudi zase. Ko opravlja tolikšno množico poklicev v enem, ko skrbi za otroka, je največja nagrada za mamo to, da si lahko vzame uro časa zase. Ali ni res?
Ko sem nekoč brskala po netu, da bi našla dober nasvet za poenostavljanje gospodinjstva, sem naletela na zanimivo spletno stran in gospo Natašo Sinovec, ki jo je zasnovala. Navdušila me je njena izvirnost!
Zadnje čase pa me nagovarja stavek, da skrivnost združevanja kariere in družine ni v dobri organizaciji, ampak v poglabljanju vase in v svoj osebni slog. Ampak tudi za to potrebujemo čas! 🙂
Kako torej postati najbolje plačana direktorica gospodinjstva?
Blagor nam
Alenka Rebula nam s knjigo Blagor ženskam (po njenih besedah) ponuja zastrt prostor in čas, v katerem se lahko predrami osrečujoči življenjski navdih, in spušča tajno zaveso za vse, ki čutimo, da se moramo umakniti vase.
Zastiranje po Clarissi Pinkoli Estés (avtorici knjige Ženske, ki tečejo z volkovi) zaznamuje razliko med skrivanjem in travestijo. Govori o zasebnosti, obdržanju nečesa zase, prikrivanju lastne skrivnostne narave. Ko nekaj zastremo, stopnjujemo delovanje ali občutek, kar ženske že od nekdaj vemo. Koprena za kruh in koprena za psiho služita istemu namenu. Duša ženske v spustu se močno kvasi. V njej poteka mogočno vrenje. Svobodna ženska, ki bi hote nosila tančico, bi imela po pisateljičinih besedah moč skrivnostne ženske. Ženska za tančico pripada izključno sebi, zadržana je in mogočna in na pravi način odmaknjena. Zastrta ženska je zaznamovana z osupljivo numinoznostjo. Navdihuje čudenje in vsi, ki jo srečajo, obstanejo, polni spoštovanja do njene pojave, ne da bi se ji upali približati. Ko so ženske v stanju zastrtosti, preudarni ljudje vedno, da ne smejo stopiti v njihov psihični prostor.
Alenkina knjiga je v meni predramila dragocen življenjski navdih, da povabim prijateljice mamice, da bi se srečevale in jo skupaj prebirale.
Če nam knjiga ponuja tančico, s katero se lahko zastremo, potem na skupini odstiramo to kopreno in odkrivanje naših globin druga drugi me navdaja s spoštovanjem, čudenjem in prevzetostjo nad tem, kakšno bogastvo skrivnosti in koliko dragocenih vsebin nosimo v sebi in kako edinstvene smo.
Naše srečevanje me spominja na knjigo Prebiranje Lolite v Teheranu. Avtorica Azar Nafisi je svoje sanje uresničila tako, da je povabila peščico svojih najboljših študentk, da bi se srečevale na njenem domu ter skupaj prebirale in se pogovarjale o literarnih delih, ki so bila v uradnem univerzitetnem učnem programu v totalitarni islamski državi prepovedana. O srečanjih pravi takole: »Skoraj dve leti, skoraj vsak četrtek zjutraj, če je deževalo ali če je pripekalo sonce, so prihajale v mojo hišo, pa vendar se nikoli nisem znebila osuplosti, ko sem jih opazovala, kako odmetavajo svoje zapovedane rute in halje in vzplamtevajo v barvah. Ko so vstopale v mojo sobo, so odvrgle še kaj več, ne le halje in rute. S časom so dobivale vsaka svojo obliko in podobo in postajale svoj neponovljivi jaz. Tista majhna dnevna soba, z oknom, ki je uokvirjalo moje ljubljeno gorovje Elbruz, je postajala naše svetišče, naša neodvisna univerza, ki se je uprla resničnosti črno obrobljenih, prestrašenih obrazov, ki so gomazeli v mestu pod nami.«
Doživljam, kako so torkovi popoldnevi v pravljični sobi krajevne knjižnice čas in prostor, ko odvržemo vsaka svojo tančico ter si podeljujemo skrivnosti, ki jih lahko razkrijemo le izbranim ljudem ob izbranih trenutkih v izbranem ozračju. Čutim, kako z vsakim srečanjem postajamo vedno bolj pristne, oblikovane osebnosti, zveste same sebi. Izredno hvaležna sem za knjigo in izredno hvaležna za skupino – po njima se mi uresničujejo moje življenjske sanje – živeti na svoji zemlji in najti pravo sestrstvo, ženske, s katerimi lahko skupaj jočem in se smejem, razmišljam, govorim in rastem.
Še eno pomembno vzporednico prepoznavam med obema skupinama žensk – kako ženske lahko kljub rigidnim okoliščinam, hudemu pritisku okolja in svojim lastnim strahovom ohranjamo in živimo svojo pristno naravo in iščemo pot za spremembe.