NOVIČKE S TEBOJ SEM

Uncategorized

Znani obrazi

Zanimivo, kako včasih ponovno srečanje s kom, ki sem ga spoznala v enkratnih okoliščinah, vzbudi občutke ponosa, da sem zmogla in znala ustvariti tiste okoliščine, s kom drugim pa občutke sramu, kako nisem zmogla in znala obvladovati okoliščin, v katerih mi je bil priča.

Ali bi lahko tisti osebi to ubesedila? Povedala, kako veliko mi je pomenilo, da smo nekoč bili skupaj v trenutku, ki je bil prelomnega pomena za moje življenje? Ali pa podeliti, kako zelo nerodno mi je bilo, ko se mi je dogajalo nekaj, zaradi česar sem menila, da me drugi obsoja? Morda pa bom ugotovila, da sploh ni bilo tako in ozdravila košček preteklosti, ki me morda še danes preganja.

Zlepljeni dnevi


Najhuje mi je, kadar ne ločim dneva od dneva. Ko tako izgubim občutek zase, da se mi začnejo dnevi prelivati drug v drugega in so si ne le podobni kot jajce jajcu, ampak zlepljeni kot kakšen nagravžen jajčni beljak. Kateri datum je, me spomni poštar, ki prinese pismo za moža, ne morem se spomniti, ne kdaj sem vstala, ne kdaj sem šla spat, kaj šele, kolikokrat sem se zbudila.

Zato tako ljubim dnevne rituale. Dajejo mi jasnino in občutek varnosti, da mi življenje ne uide, ne da bi ga bila opazila.

Nova smer

firststepNa začetku novega leta se je morda dobro spomniti, da je nova smer na začetku le malo vidna – samo za nekaj stopinj obrnjen korak, sicer pa se zdi, da stopamo na istem mestu. Resnična razsežnost nove poti se pokaže šele po mnogih korakih, urah, dnevih in tednih od trenutka, ko smo odrinili.

A pametno jo je dobro nameriti.

Časovna luknja

IMG_9121Počitniški dnevi, ko ni strogo določeno, kaj naj bi počeli (kar me izredno veseli), mi pomenijo posebne vrste časovno luknjo. Ne vem točno, ali bi hitela postoriti kaj od tega, česar mi še v tem letu ni uspelo, naj načrtujem novo ali predvsem užijem sedanji čas, današnji dan, tak, kakršen mi je podarjen.

Mejo med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo mi še dodatno zabrisujejo snežna belina, domače jaslice, znane vonjave in lastna nagnjenost, da se zatopim v svoje misli, se sprehajam med časovnimi dimenzijami, obujam stara in nova hrepenenja.

Želja po tem, da bi izrazila, česar mi je polno srce, mi skoraj ne da dihati. Da, človek si včasih želi, da bi zares lahko zamrznil čas. Zaenkrat poznam samo nekaj načinov, kako to storiti, kako ujeti čas in ga ponesti s seboj. S fotografijo, s pisanjem, s spominki in vpijanjem trenutka vase z vsemi čuti (ki nas kot magdalenice nekoč lahko ponesejo nazaj). Naj ostane tako lepo.

Hrepenenje po …

100_0580
počutim se kot krevljasta svečka na sicer zelo lepem adventnem venčku

Morda se spominjate filma Pravzaprav ljubezen, britanske uspešnice iz leta 2003, ki opisuje (pred)božično dogajanje pri osmih različnih osebah oziroma parih. Te dni mi prihajajo na misel različni prizori in sprašujem se, zakaj me je hrepenenje, ki veje iz tega filma, tako zelo nagovorilo.

Kaj si želimo za božič?

Opazovala sem se v teh dneh, ko sem pripravljala različne praznične podrobnosti in krmarila med nepredvidljivimi, a večkrat zahtevnimi dogodki vsakdana.

Kaj mi bo dalo tisti občutek, po katerem tako hrepenim? Sprejetosti, slišanosti, pripadnosti, domačnosti, topline, nahranjenosti, spočitosti, miru. Objema ljubljenih oseb. Ali bolje – kdo mi ga bo dal? Včasih dobim vtis, da bi si ga morala kar sama priskrbeti, prislužiti, kupiti, prigarati, pričarati?? Gotovo se motim. Karkoli bom storila, občutek ne bo prišel sam od sebe.

Filmski junaki so se sicer poštno potrudili za osebo, katere naklonjenosti so si želeli. Da ne govorim, kaj vse so žrtvovali resnični protagonisti božične noči. Kaj sem pripravljena tvegati jaz?

Še nekaj kratkih let

face-2iStock_000006543160Small… imam, dokler še lahko razberem čustva z otroških obrazov. Le malo več jih moram opazovati in se dejansko odzvati na tisto, kar preberem.

Prekmalu se bodo naučili skrivati, kar čutijo. In kaj bom potem brez te osnovne abecede njihovega notranjega sveta?

Varuhi mojega ustvarjalnega časa

IMG_8895Nič od tega, kar mi svetujejo, ne vžge: da si postavim rok, da si uredim prostor, da si organiziram varstvo, da verjamem v svoj talent, da pomislim na to, koliko bom koristila drugim.

V sebi moram poiskati najpristnejši izvir vere, da so nekje angelci, ki varujejo moj ustvarjalni čas. Da jim je dragocen. Da molijo, da bi uresničila to, zaradi česar sem bila poslana na zemljo. Da se veselijo, ko temu sledim. In gradijo srečna naključja, ko srečam svoj ustvarjalni navdih. Hvala, angelčki!

 

Zabrisano obzorje

expand-your-horizonsOpazujem se trenutkih, ko je še nejasno, ali bo dan deloven ali bom doma z otroki. Če se obeta, da se bom posvetila načrtovanemu delu, sem ciljno usmerjena, mislim le na to, kakšne naloge imam pred seboj in kako se bom lažje priganjala, da jih čim prej končam.

Če pa se izkaže, da bom dan preživela z otroki, sem sprva seveda frustrirana, a kmalu, ko se prepustim, se zgodi nekaj prelomnega. Moje misli odletijo k bližajočim se praznikom, poigravajo se z recepti, kakšno hrano bom pripravljala ob različnih priložnostih, poskakujejo od veselja ob možnih nakupih ali izdelavi lepih reči, ki bi lahko obogatili naše življenje, bolj pogumno vzklikajo, česa ustvarjalnega že dolgo nisem počela, pa sem si želela; predstavljajo si, da obiskujejo prijateljice, s katerimi sem se slišala v bližnji in daljni preteklosti in se sprašujejo, kako se imajo; premlevajo, kar sem pred kratkim prebrala, slišala, doživela. V svoj krog spustijo tudi čustva, ki morajo sicer molčati – jasneje vidim, kaj v življenju pogrešam in kaj bi rada vanj vnesla.

Stereotipno bi mislila, da mi delo širi obzorje veliko bolj kot otroci (tipično prepričanje, ki spremlja mame doma), a to se zdi le navzven. V resnici pa se moja osebnost veliko bolj razživi in razmahne, ko sem v njihovi družbi. Večkrat moram tak način vnesti v svoje delo, tudi ko otrok ne bo – saj imam še enega v svoji duši 🙂

Vzajemni strah

178640464_forwebDanes sem uporabila magično moč tistega stavka: “Ali je še kakšna druga možnost?”

Veliko me je stalo, da sem ga izustila, a kot sem že tolikokrat “predavala”, spet izkusila, kako je odprl pogovor, sprva buren (z zardelimi lici na eni in solzami v očeh na drugi strani), kasneje odprt, spoštljiv, z obojestranskimi priznanji, koraki nasproti ter na koncu topel s stiskom roke, nasmehom in iskrenim pogledom v oči.

Imamo dolžnost – premagati vzajemni strah pred tistim, kar drugi domnevno naklepa. Pot iz birokracije in tehnokracije vodi le preko pristnega izražanja svojih občutkov – pravi osebi.

Kakšna b…!

100N-1083_DSCStorila sem napako. Zamešala sem datume. Kako se zdaj nagovarjam?

Se zmerjam? Repenčim nad sabo? Se tolčem po glavi?

Ali razumem svojo človeškost, pozabljivost, zmedenost, občasno zasutost z dražljaji? Si položim roko na srce in se nagovorim s toplino in razumevanjem?

Kako bi rada govorila s svojim otrokom? Kako bi govorila s svojo najboljšo prijateljico?