fbpx

Prevajanje

Kako napreduje pisanje moje knjige

Že po rojstvu četrtega otroka sem se odločila, da napišem knjigo o prehodu v materinstvo. Proces se je, kako naj rečem, zavlekel. Vmes sem se lotila še marsikaterega drugega projekta, rodila dva otroka, prevedla nekaj knjig, in nenazadnje doživela leto 2020 z vsemi njegovimi nadlogami.

Odločila sem se, da si poiščem podporo in pomoč pri pisanju (predvsem strukturno, da mi nekdo pomaga skozi zunanji proces pisanja, ne toliko čez vsebinski) ter da sklenem nekakšno javno zavezo o pisanju, saj je v tem času takšen podvig še posebej zahteven.

Zveste bralke veste, da sem v teh letih spisala že marsikaj, le bolj razdrobljeno je. Morda je takšno tudi dandanašnje materinsko življenje? Kljub temu si srčno želim, da bi bila knjiga celovita, povezana, da ne bi bila sestavljena iz več kratkih zapisov, ampak bi imela rep in glavo, nekakšen pripovedni lok, da bi temeljito spregovorila o nekaterih ponavljajočih se temah, ki se nas dotikajo.

Ko sem po rojstvu prvega otroka diplomirala (iz prevajalstva), sem si kar nekajkrat rekla, da sem blazno vesela, da se večino diplome spisala že v nosečnosti. Popravkov se mi pač ni zdelo tako težko vnašati kot to, da skozi več nepovezanih zapisov potegnem rdečo nit, da je nastalo celovito delo. Nekako slutila sem bila, da po rojstvu otroka ne bom imela več daljših obdobjih, ko bi se lahko nemoteno osredotočila na pisanje daljšega besedila. Hja, to mi zdaj bolj malo pomaga.

Prav tako mi bolj malo pomagajo moje izkušnje iz prevajanja – če primerjam prevajanje in pisanje, bi rekla, da je prvo bolj obrtniške narave (ne glede na to, da je treba večkrat uporabiti ustvarjalno žilico, si besedilo lažje razdelim na merljive enote, skozi katere se potem zlagoma pregrizem), medtem ko je drugo ustvarjalni proces, ne nujno linearen. Lotila sem se že kar nekaj poskusov in se ustavila ravno v trenutku, kjer sem kasneje, ko sem spet utegnila, zelo težko nadaljevala.

Vseeno sem precej trmasta in trdno odločena, da mi bo uspelo. Nič hudega, če proces zdaj traja že nekaj let. Morda pa se mu bo poznala ta kilometrina in bo skupaj z mano pridobil na modrosti.

Del javne zaveze, ki sem si jo zadala, so naslednje naloge:

  • na spletni strani objavila predviden potek večstopenjskega procesa nastajanja knjige o prehodu v materinstvu in spremembah, ki jih ta prinaša
  • prenovila kazalo in ustvarila lok, po katerem želim speljati dogajanje v knjigi
  • po alinejah izpisala, kaj želim zajeti v posamezno poglavje knjige.

Septembra sem imela tudi spletni seminar o pisanju Naj tvoje pero ne obmiruje, ki si ga lahko ogledate tukaj.

Če želite slediti mojemu podvigu, se v zgornjem okvirčku prijavite na novičke. Prav tako mi lahko pišete 🙂

Spodnji graf prikazuje moj napredek. Polni “kvadratki” ponazarjajo že opravljene stopnje, nepobarvani pa tisto, kar me še čaka.

Hvala, da me podpirate.

Prevod knjige Darovi nepopolnosti Brené Brown

Krasna novica! Srce mi igra, ko jo delim z vami!

Če še kdo ne ve, sem velika oboževalka Brene Brown. Jeseni pa sem dobila ponudbo, da za založbo Družina v slovenščino prevedem njeno težko pričakovano knjigo – Darovi nepopolnosti (The Gifts of Imperfection).

Vrednote, ki jih v knjigi opisuje, niso nekaj, kar bi lahko preprosto obkljukali s svojega seznama opravil, ampak stalne prakse, ki jih moramo gojiti. Katere? To je lepo ponazorila Leonie Dawson, ustvarjalna mamica, v grafičnem prikazu, ki ga vidite na desni strani. Plakat že lep čas visi nad mojo pisalno mizo in je kreativno počečkan (delo otroških rok).

Ljubim Brenéjin način pripovedovanja zgodb, predvsem pa množico referenc. Pri prevajanju moram redno uporabljati Urban Dictionary in Youtube 😀 Nekaj dobrih citatov iz knjige (še nelektoriranih 😉 :

“Večina od nas si želi živeti pristno življenje. Globoko v sebi želimo z obraza sneti masko in biti resnični in nepopolni. V pesmi “Anthem” Leonarda Cohena je vrstica, ki me opomni, kadar zdrsnem v navado, da skušam vse nadzorovati in narediti popolno: “V vsaki stvari je razpoka. Tako vanjo prodre svetloba.”6 Toliko od nas se na vse pretege trudi zamašiti vse razpoke, da bi vse bilo videti ravno prav. Ta vrstica me spomni na lepoto razpok (in razmetane hiše in nepopolnega rokopisa in pretesnih kavbojk). Opomni me, da naša nepopolnost ni naša neustreznost; opomni me, da smo vsi v istem čolnu. Nepopolni, vendar skupaj. ”

“Smeh, pesem in ples ustvarjajo čustveno in duhovno povezanost; opomnijo nas na edino stvar, ki je v resnici pomembna, kadar iščemo tolažbo, praznovanje, navdih ali zdravljenje: da nismo sami.” Brene Brown v knjigi Darovi nepopolnosti

“V raziskavah o pristnosti in sramu sem ugotovila, da je največji sprožilec sramu pri ženskah spregovoriti na glas. Takole so udeleženke raziskave opisale svoje težave s pristnostjo:
– bodi iskrena, vendar ne povzročaj ljudem nelagodnih občutkov
– povej, kaj misliš, vendar ne vznemiri nikogar in ne prizadeni nikogaršnjih čustev
– slišati bodi informirana in izobražena, vendar ne kot nekdo, ki vse ve
– imej pogum, da se ne strinjaš z množico, vendar ne reci ničesar nepriljubljenega ali kontroverznega.”

“Ali ne bi bilo bolje, da bi bili prijaznejši, a trdnejši? Kako drugačno bi bilo naše življenje, če bi bilo v njem manj jeze in več odgovornosti? Kako bi bilo videti naše življenje v službi in doma, če bi manj krivili, vendar bolj spoštovali meje?”

“Živimo v kulturi iskanja krivcev – hočemo vedeti, kdo je kriv in kako bo za to plačal. V svojem osebnem, družbenem in političnem svetu veliko kričimo in kažemo s s prstom, vendar le redko od ljudi zahtevamo odgovornost. Le kako jo naj bi? Tako smo izčrpani od vpitja in besnenja, da nimamo energije, da bi si zamislili smiselne posledice in jih uveljavili.”

“Sedaj vidim, da gojiti življenje z vsem srcem ne pomeni poskušati doseči nekega končnega cilja. Pomeni hoditi proti zvezdi na nebu. Nikoli ne bomo zares prispeli, vendar bomo zagotovo vedeli, da gremo v pravo smer.”

“Posvojiti svojo zgodbo in vzljubiti sebe v tem procesu je najbolj pogumno dejanje, kar jih bomo kdaj storili v svojem življenju.”

Drobne radosti in bridkosti dela od doma

Je lepo in brikdo hkrati. Lepo je, ko imam jutranji mir in mi besede kar same od sebe letijo, ko si vzamem odmor, srkam sladko kavico, se zazrem v jesensko listje zunaj in v igrivo veverico na sosedovem drevesu … Bridko pa je, ko zboli otrok, se mi nagrmadijo še druge obveznosti, manjka spanja in navdiha ni od nikoder…

Tale citat iz Martina Krpana me drži pokonci v dneh, ko se moram držati rokov, ne glede na to, da se naš mali svet doma vsak dan znova podira in na novo sestavlja (z veliko mojega truda, pomoči in energije).

“Zapomnite si, cesarost, kar sem obljubil, storil bom, čeprav od jeze popokajo vsi obrekovalci, ki me mrazijo pri vas. Da bi le vsi ljudje vselej držali se svojih besedi tako, kakor se mislim jaz, ako me Bog ne udari; pa bi nihče ne vedel, kaj se pravi laž na zemlji! Toda svet je hudoben ter ne pomisli, da je Bog velik, človek majhen.”