NOVIČKE S TEBOJ SEM

Porodne zgodbe

VBAC* doula

*VBAC je kratica za “vaginal birth after cesarean” in pomeni vaginalni porod po carskem rezu.

Kako mi je doula pomagala roditi po naravni poti?

Spomin na moj prvi porod je boleč, nič prijeten. Ko mi je dan po predvidenem roku poroda nenadoma začela odtekati voda, sva se z možem v spremstvu dveh reševalcev odpeljala v porodnišnico. Po vaginalnem pregledu so ugotovili, da sem še popolnoma zaprta in da maternični vrat ni še nič zmehčan. Po opravljenem klistirju so se mi le začeli blagi naravni popadki, ki sem jih lepo predihavala. Ker so menili, da gre vse skupaj prepočasi, so mi začeli umetno pospeševati porod. Počutila sem se grozno. Ležala sem na postelji, z masko na ustih in nosu, strašno me je bolelo, zelo globoko sem dihala.

V trenutku sem zgubila zavest. Zbudila sem se šele v sobi – brez otroka, nevede, kaj se je sploh zgodilo. Dobro, da je bil ob meni mož, ki mi je počasi vse razložil – da sem imela urgentni carski rez, ker se je otroku slabo godilo.

Bilo mi je zelo hudo, ker rojstva sploh nisem doživela, ko sem se zbudila, otroka ni bilo ob meni, sledile so tudi številčne težave z dojenjem. Vendar sem nekako vse pozabila, ko je mali dopolnil približno pol leta.

Ko pa sem zopet zanosila, so se v meni začeli pojavljati strahovi, dvomi, hrepenenja v zvezi z rojstvom. Takrat mi je pomoč doule prvič prišla zelo prav. Kot najpomembneje se mi zdi to, da me je spodbudila k razmišljanju o naravnem porodu. Predlagala mi je dve zlati knjigi (Modrost rojevanja in Moj porodni načrt). Veliko sva se tudi pogovarjali. Potrdila je moje občutke, me poslušala, mi svetovala.

Med drugo nosečnostjo sem tako res spoznavala, kako čudovito je ustvarjeno žensko telo. V sebi sem našla skrite moči, ki so se borile, da bi otroček po naravni poti prišel na svet. Šla sem tudi skozi pot očiščevanja in odpuščanja vsem, ki so sodelovali pri rojstvu prvega otroka, saj sem imela občutek, kot bi bila posiljena – z umetnimi popadki in carskim rezom. Ko sem prehodila to pot, sem bila že v zadnjem mesecu nosečnosti, ko sem res poskušala narediti vse, da bi se otroček naravno rodil – veliko sem hodila, se sproščala, poglabljala, globoko v sebi verjela, da mi bo uspelo in vse skupaj izročala Bogu, Mariji in nekaterim svetnikom.

Tudi tu mi je pomoč doule prišla prav, saj je meni in možu priporočala nekatere odlomke iz knjige o duhovni pripravi na porod.

Po približno 14 dneh prigovarjanja, naj se detece vendarle rodi, je 9 dni po predvidenem roku poroda res začel dajati znake, da potrebuje več prostora in da bi že rad videl, kdo bi ga končno rad pestoval, in tako se je rodil zlati fantek.

Ko je porod minil, sem vsa srečna lahko zapisala: “Porod je čudovit vihar, ki tako močno prevetri žensko telo, da porodi otroka na svet.” in se zahvaljevala Bogu za vse ljudi, ki so mi pomagali, da sem rodila po čudoviti naravni poti!

JSP

 

Bila sem vajina doula

Draga L. in D.,

vesela sem, da smo se spoznali in se spoprijateljili. Še bolj sem vesela za zaupanje, ki sta mi ga izkazala s tem, da sta me povabila k svojemu porodu. To je bila zame velika čast in veselje!

Uživala sem v pogovorih s teboj, L., ko si se veselila svoje nosečnosti in se pripravljala na porod.

Hvala ti za zaupanje, da si lahko verjela, da se boš lahko zanesla name ob porodu.

Zelo mi vaju je bilo lepo spremljati. Bila sem gotova, da mi res zaupata in da sta se lahko sprostila. Tako sem se tudi sama lažje sprostila, saj je bila to zame prva taka izkušnja.

Vesela sem, da smo potrpežljivo počakali na pravi začetek poroda in upam, da sta uživala ta čas zadnjih dni v dvoje :).

V zadnjih tednih in dneh mi je vsak klic ali sporočilo z vajino telefonsko številko dvignil srčni utrip 🙂 »Ali že gremo?« Kljub temu sem bila zelo mirna.

Tudi potem, ko si me, L., v četrtek zvečer poklicala in povedala za blažje popadke in sem zatem ugotovila, da ima starejši sin visoko vročino. Hotela sem se čim bolj spočiti in zjutraj videti, kaj bo.

Med klicem zjutraj ob šestih sem končno zaznala spremembo v tvojem glasu, L. Opazila sem, da si vstopila v »porodno deželo« 🙂 Začutila sem potrebo, da te pomirim in potolažim.

Pripravila sem se in potrpežljivo počakala, da je D. prišel pome. Malo me je skrbelo, da te je pustil samo.

Bilo je čudovito vstopiti v to vajino jutro. V rojstni dan vajinega otroka. V svetost vajinega doma.

Med vožnjo si mi, D., že razložil, kako sta preživela jutro. Želela sem si, da po prihodu čim prej pridem v stik s teboj, L., in da ne prekinjam toka poroda.

Seveda mi to ni čisto uspelo, malo sem te zmotila. Nekaj si pričakovala, morda se ti je zdelo, da moraš kaj spremeniti.

Vendar ti je šlo že vseskozi čudovito.

Malo smo poklepetali, uživala sem, D., v tvoji odlični postrežbi 🙂

Vesela sem, da vsi radi pojemo! Ko sem videla, da so zaradi mojega prihoda oslabeli popadki, sem predlagala, da se sprostimo s prepevanjem. Našla sta pesmarice in smo začeli. Te ritmične duhovne popevke so res super za tako priložnost! Smo se sprostili in takrat so se ti, L., spet okrepili popadki.

Potem smo se malo pogovarjali, jedli … Vmes sem se tudi malo ulegla in vama predlagala, da čim bolj uživata skupaj. Odlična sta bila! Počasi sta plesala, se sprehajala, se gledala, poljubljala…

Ob kakih enajstih si, L., predlagala, da nekaj toplega pojemo in potem gremo. Očitno ti takrat ni dalo več miru. No, jaz sem se lotila kuhanja cvetačne juhe (hihi, ta mi bo še dolgo ostala v lepem spominu, vama pa verjetno tudi :)). Potem smo skupaj slavnostno pojedli.

Pot  v porodnišnico je seveda dvignila raven adrenalina, tu se da le malo storiti. Precej je deževalo. Mimo vaške cerkve smo se peljali točno opoldne.

Parkirali smo pred porodnišnico in se z vso kramo preselili v avlo.

Ti, L., si sama s sestro odšla v sobo za pregled, kjer si bila na ctg in dala podatke, midva z D. pa sva z žogo in armafleksom čakala spredaj na hodniku. Kako si naju je vsak ogledal, ko sva bila tako opremljena in jaz nič noseča!! 🙂 Sva prav prijetno klepetala. O kranjski porodnišnici, kako so rojevale naše mame…

Doma si se, L., odprla 8 centimetrov!! Zmaga! Sprejemna babica je bila prijazna. Te je vprašala, ali imaš kakšne posebne želje, vendar smo porodni načrt pregledali, ko smo bili spet vsi na kupu, ko je že bila izmena in je prišla nova babica in smo bili v porodni sobi. Zate, L., je bila skupna soba precejšnje razočaranje.

Druga zmaga je bila, da nisi dobila intravenoznega kanala!!

Haha, babica je bila tista, s katero si se med nosečnostjo dogovarjala za spremljanje pri porodu, dežurni zdravnik pa najbolj simpatičen. Njen odnos bi lahko bil veliko prijaznejši, a dobro je opravila svoje delo.

V vsem tem času smo se lepo namestili v sobi, se že kar sprostili. A komaj sta se uspela spet za kratek čas potopiti v svoj svet, že je kdo prišel mimo in kaj spraševal. Babica je redno hodila notri.

Ampak po zadnjem dogovoru, da nam da do predrtja ovojev še petnajst minut, smo stopili skupaj in sem predlagala, da nekaj zmolimo. Po tem sta spet začela plesati (mobitel je prijetno predvajal glasbo). Takrat si, L., prvič v porodnišnici spet dobila močne popadke.

Moram priznati, da te mi je bilo prav nenavadno pri tolikšni odprtosti videti tako prizemljeno. Zelo sem si želela, da čim prej spet odpotuješ v »porodno deželo«, vendar je okolje to res preprečevalo. Jaz sem bila v tistem trenutku malo odmaknjena. Razmišljala sem, kako vama lahko pomagam, da bi se dobro odločila glede predrtja ovojev. Podprla sem vaju, ko sta se strinjala s posegom, stopila sem ti, L., ob stran, te prijela za roko, ti povedala, da ne bo nič bolelo, da se bodo popadki verjetno okrepili in da je normalno, da se ti tresejo noge (ker so se ti začele). Na srečo ti je bilo dovoljeno še naprej hoditi.

Zanimivo se mi je zdelo, da te ni prav nič bolelo v križu. Si pa sploh po predrtju potožila, da komaj hodiš in da ne veš, ali te bodo noge držale. Želela si si roditi v pokončnem položaju, a postelja ni omogočala prav veliko izbire, pa tudi sama si vedno bolj poslušala svoje telo in njegovo težnjo po počitku.

Kmalu si zlezla na posteljo, bila nekaj časa na vseh štirih, malo na kolenih in oprta na D., malo si ležala. Vedno bolj ti je prijalo ležati. Sprevidela sem, da res poslušaš telo in da ti je tako, na boku, najbolje.

Od predrtja si se tudi zelo umaknila v svoj svet. Nisi več veliko govorila. Kljub temu si jasno izrazila, če ti kdaj kaj ni bilo všeč (kako si naj razdeliva vlogi) ali če si kaj želela (obkladke, piti). Oba z D. sva bila vseskozi precej zaposlena (s podpiranjem, s prigovarjanjem, z obkladki, da sva se izmenjevala tudi za najine potrebe).

Začel se je najnapornejši del poroda. Vaginalni pregledi niso bili spodbudni. Popadki so bili bolj kratki. Zunaj se je začelo temniti, v sosednjem prostoru je rojevala še ena gospa, vseskozi je kdo hodil mimo in na glas govoril. Z D. sva ti pomagala, kakor sva vedela in znala :). Težko je bilo oceniti, koliko napredujemo.  Se mi je zdelo, da sem prav fizično začutila, skozi kaj, L., greš.

Vsekakor bi bilo takrat za nas bolje, da bi bili edini pri porodu, saj bi se babica lahko prilagodila tvojemu tempu, L.. Videla sem, kako ti je ustrezalo, ko te je usmerjala pri pritiskanju. Ko je ni bilo, si pritiskala sama in pomagala sva ti tako, da sva ti držala pokrčeno nogo (ležala si na boku), te spodbujala, ti govorila, da se otrok spušča. Večkrat si ponovila: »Kaj bi brez vaju!« Klicala si moža z ljubkovalnim imenom in izražala željo po njegovi bližini. Prepuščala si se popadkom in pritiskala otroka na svet. Dobro se mi je zdelo, da pritiskaš, kolikor moreš in da se otrok malo spušča, malo vrača, saj si je tako počasi utiral pot. V resnici je bilo lepo vedeti, da je rojstvo že blizu, ampak po drugi strani pa nisem bila tako prepričana, da ne bo tudi druga porodna doba prav dolga. Spomnim se občutka negotovosti.

Videla sem tebe, D., da si postajal vedno bolj vznemirjen ob misli, da se bo otrok kmalu rodil. Veselila sem se skupaj s tabo.

No, končno je babica prišla in vprašala, v kakšnem položaju si, L., želiš roditi. Odločila si se za polsedeči položaj, saj si bila že precej na koncu z močmi. Jaz sem se bala za presredek. Še posebej me je strašil pogled na pripravljene škarje in na to, da si zdaj pritiskala z vso močjo. Kmalu je prišlo do kronanja glavice.

Porod se je nato zelo hitro odvil – ko se glavica ni več odmikala, je pri naslednjem popadku pogledala na plano in v istem popadku se je porodilo celo telo punčke!

Vsi smo bili zelo ganjeni, vzklikali smo od ganjenosti.

Sama sem bila zelo presenečena, ganjena, mislim, da sem na glas ihtela.

Zmaga je bila, da si, L., rodila s svojimi močmi! V resnici si zelo učinkovito pritiskala. Vmes ti je babica rekla, da so popadki zelo kratki in jih je treba izkoristiti. Meni so se zdeli super, ker je bilo verjetno pritiskanje naporno tako zate kot za otroka. Premor vmes je bil nujen, da sta zadihala!

Punčka se je rodila z obrazom navzgor, torej v posteriorni legi! To pojasni mnogo stvari – dolžino poroda, mravljince v stegnih in nemoč v nogah. Sreča, da to ni povzročilo drugih zapletov! Epiziotomije ni bilo. Zmaga!

Ko se je punčka rodila, si L., hrepeneče stegovala roke k njej in bila v tipični poporodni evforiji, seveda si si želela punčko prijeti! Na žalost bo za vedno ostala skrivnost, zakaj ni babica čisto takoj položila punčke na tvoj trebuh. Popkovnico si, seveda, prerezal očka. Takrat se je tudi pokazalo, da je posteljica že cela odluščena in jo je bilo treba le potegniti iz nožnice. Še ena zmaga! Ker nisi imela intravenoznega kanala, L., tudi nisi rutinsko dobila zdravil za krčenje maternice! Krvavitve ni bilo.

Pokrili so vaju in vaju pustili kar nekaj časa uživati. Takrat mi je bilo zelo lepo. Ves čas sem vztrajala, da si pokrita, saj si se od mraza vsa tresla.

Prosila si me, če ti pomagam pri prvem dojenju. Sem si želela, da se vse zgodi počasi, da bo punčka počasi začutila bradavico in se prisesala.

Fotografiranje…

Čez kakšno uro je prišel zdravnik šivat manjšo raztrganino, takrat sva z D. šla v sobico s toplo posteljico in bila tam sama z novorojenčico. Uspelo mi je, da sem te, D., prepričala, da si si punčko položil na gole prsi, zmaga! Upam, da ti bo ta prvi stik z njo ostal vedno v prijetnem spominu!

Vrnila sem se k tebi, L., medtem ko je bil očka priča prvim pregledom in oblačenju dojenčice. Božala sem te po laseh in sva se malo pogovarjali, medtem ko si imela noge v stremenih in te je zdravnik šival.

Ko smo bili spet vsi skupaj, je bila punčka še budna in sem vprašala, ali bi rada spet poskusila z dojenjem. Tokrat sva si vzeli več časa. K. je oblizovala bradavico in odpirala usteca, ampak ne dovolj, da bi zagrabila in začela sesati. Ni takoj uspelo, a s trudom in vztrajnostjo ter z D. podporo, si dosegla, L., da upešno dojiš! Bravo!

Kakšno uro po rojstvu vajinega otroka sem odšla domov. Zelo utrujena, a nagrajena in izpolnjena! Ponosna na vaju in nase 🙂

Želim vam, draga družinica, veliko nežnosti in potrpežljivosti drug z drugim!

Ana Pavec, vajina doula