fbpx

Onkraj poroda

Kot riba v vodi – ne korenček ne palica me ne prepričata

Odkar sem končala fakulteto, uživam v lastni izbiri dela, projektov in dejavnosti. Kdo bi si lahko mislil, da sem se zaradi tega polenila  – zakaj pa bi delala, če mi ni treba, če me nihče ne priganja, če za to pogosto nisem niti plačana? Zanimivo, znanost (psihologija, sociologija in ekonomija) ima v zadnjem času o tem veliko povedati.

Knjiga, ki sem jo prebirala lansko poletje,  Zagon – presenetljiva resnica o tistem, kar nas dejansko motivira na osnovi znanstvenih raziskav postavlja na laž prepričanje,  da bodo ljudje toliko bolje delali, kolikor bolje bodo zato nagrajeni ter kolikor bolj jih bomo k temu prisilili (vas to na kaj spominja?).

(več …)

Princesin porod

174290676Prav nič ji nisem zavidala njene nosečnosti. Borila se je z veliko slabostjo, za povrhu pa so ji novinarji sledili na vsakem koraku. Prav vsaka najmanjša odločitev je bila predmet debate in če sodimo po številu objav o njej, se ni mogla v miru pripravljati na porod – svoj prvi.

(več …)

Ali se me politika tiče?

Danes poteče rok za oddajo predlogov o novem Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. Ker sem na porodniški in je počitniški čas, bi najraje skrila svojo glavo pod blazino in niti pisnila o tem. A me kljuva, kako politika kroji moje življenje in življenje moje družine. Če je stanje na mojem računu odvisno od tega, koliko so poslanci velikodušni pri številu dni, za katere menijo, da naj bi jih upravičeno preživela s svojim dojenčkom, potem se me politika še kako tiče! In ne le to – mojega moža želijo prisiliti v to, da bo kot dober oče z dojenčkom preživel vsaj mesec dni, pri tem pa me zrinil v službo. Ker se bo to le stežka zgodilo, nama grozi, da državi privarčujeva nekaj denarja, ki ga tako krvavo potrebuje.

(več …)

Nelahek korak – okrevanje po težki porodni izkušnji

Pri svojem porodu sem izkusila dogodek, ki sem ga doživela kot nasilje in travmo. Kaj narediti z negativnimi mislimi in občutki, ki se mi zdaj motajo po glavi? Težko vprašanje, ki zahteva, da zajamem sapo in ga temeljito premislim. Naj opozorim, da niti dva odgovora na to vprašanje ne moreta biti enaka in da tudi nobeden ni nepravilen!  Kaj bom storila s svojo porodno travmo? Na to vprašanje ne more nihče odgovoriti namesto mene.

Ali bom …

(več …)

Montessori za starše

Kdo bo potolažil mamo?

V eni svojih dnevnih spodbud za mamice sem modrovala o tem, ali lahko pregovor o tem, da za vzgojo otroka potrebujemo vso vas, sploh prevedemo v slovenščino. Kmalu zatem je bil v Naši družini objavljen naslednji članek Tomaža Erzarja, ki je potrdil in poglobil moje razmišljanje.

“Morda je prav to resnica trditve, ki pravi, da za vzgojo enega samega otroka potrebuješ vso vas, ja, materam naklonjeno vas.”

V isti številki je njegova žena, Katarina Kompan Erzar, napisala članek Mamica, ti si najboljša.

Katarina in Tomaž sta zakonska in družinska terapevta, Katarina pa je soavtorica knjige Rahločutnost do otrok.

Oba sta me že neštetokrat nagovorila in navdihnila za boljše življenje v odnosih. Naj bosta tudi vam v spodbudo!

Bolj preproste izbire

Presenečena sem nad seboj, da tega bloga, njegovega avtorja in njegovih idej ter projektov nisem odkrila že prej. A kaj morem – očitno sem preveč zaverovana v materinstvo.

Navdušil me je oče – Aleš Čerin, mož in oče štirih otrok, skavt, predavatelj in podjetnik, ki je Sloveniji verjetno najbolj poznan s svojim projektom 1 evro na dan. Ko sem preletela njegove strani, sem ugotovila, da precej njegovih predlogov že sama samodejno uresničujem. Npr.:

  • redno peko domačega kruha
  • izpopolnjevati svoje kuharske veščine z rednim kuhanjem obrokov iz osnovnih živil ter samostojno dviganje vrednosti hrani
  • javni prevoz in kolo namesto avtomobila;
  • skupna vožnja večih oseb v enem avtu na nek dogodek, v službo itd. (čemur se v v Ameriki reče car-pooling, in za take avtomobile imajo na cestah poseben prednostni pas!)
  • pitje vode namesto sokov, gaziranih pijač itd.
  • kuhanje bele kave za zajtrk
  • nošenje otrok
  • ureditev vrtička na danem kosu zemlje
  • uporaba interneta za nabiranje znanja, širjenje obzorja in promocijo svojih idej in projektov
  • izdelava spletne strani v sistemu WordPress
  • ceniti čas bolj od denarja

Med preproste izbire bi z ženskega in materinskega vidika dodala še

  • nemedikalizirani porod
  • dojenje
  • pralne plenice in/ali brezpleničkanje
  • biti mama doma do 3. leta otrokove starosti

Rekla bi le še, da izbirati preprostejše reči in ne slediti današnjemu potrošništvu vsekakor ni preprosto, se pa gotovo splača!

Dodajam povezavo na njegov blog Preprostost ter na knjižico Bolj preproste izbire.

Foto: Aleš Čerin

Veš, dobili bomo dojenčka

Priprava starejših otrok na življenje z novim družinskim članom je lahko zelo težka naloga.

Zbrala sem seznam otroških knjig in risank v slovenščini, ki govorijo o prihodu bratca ali sestrice.

  • Mišek Tip si želi bratca (Casalis, Anna)
  • Malček Palček, ki živi v maminem trebuhu (Svensson, Thomas)
  • Franček in dojenček (Moore, Eva)
  • Lukec dobi sestrico (Milčinski, Jana)
  • Dobil sem sestrico, ampak jaz bi imel raje hrčka (Knight, India)
  • Mandi dobi sestrico (Weninger, Brigitte)
  • Medvedji dojenček (Walters, Catherine)

Za lažje prilagajanje pa lahko poleg branja ustreznih knjig storimo še marsikaj:

  • z otrokom se pogovarjamo o tem, kaj pomeni “dojenček”, “bratec”, “sestrica”. Navedemo primere družin, v katerih imajo več kot enega otroka.
  • Z otrokom se pogovarjamo o nosečnosti in porodu. Ugotovimo, kaj otrok že ve, popravimo napačne predstave, dopolnimo luknje in odgovarjamo na vprašanja. Uporabljamo ustrezne izraze ali primere, kot npr. da je dojenček v “maternici” (v “posebnem kraju, kjer dojenčki rastejo”) in ne v trebuščku (enako kot hrana, ki jo otrok pojé). Seveda pa majhnega otroka ne obremenimo s preveč informacijami.
  • Uredimo preglede v nosečnosti tako, da lahko otrok spozna ginekologa oz. izbrano babico. Otroci imajo zelo izostren čut za to, ali jim je neka oseba všeč ali ne, morda pa nam pomagajo pri izbiri 😉
  • Otrok lahko posluša dojenčkov srčni utrip (npr. na pregledu pri babici s Pinardovim stetoskopom) ali čuti njegovo premikanje. Pripovedujemo mu, kaj dojenček že zmore (kolcati, sesati palček, slišati, brcati…)
  • Če v bližini obstaja posebna priprava otrok na rojstvo sorojenca, se je udeležimo. Tako otrok lahko vidi film, fotografije ali slike poroda in novorojenčka. Prav tako je lahko koristna demonstracija poroda  z lutko. Lahko si ogledamo tudi posebno lutkovno predstavo o porodu.
  • Z otrokom lahko izvajamo nosečniške vaje. Razložimo mu, da nam te vaje pomagajo, da se v nosečnosti in po porodu bolje počutimo.
  • Otrok nam lahko s prstnimi barvami riše po trebuhu.
  • Če je mogoče, otroka vzamemo že pred porodom s seboj v porodnišnico in mu povemo, da je to hiša, kjer se rodijo dojenčki. Tukaj bo lahko obiskal dojenčka, ko bo prišel.
  • Z otrokom lahko izdelamo knjigo o nosečnosti, rojstvu, dojenčkih, velikih bratih in sestricah ter družini.
  • Otroku pokažemo fotografije ali posnetke iz obdobja, ko je bil on dojenček – posebej take, ki prikazujejo vas ali njegovega očeta, kako skrbi zanj.
  • Z otrokom obiščemo družino z dojenčkom in ga spodbudimo, da splete stik z njim. Tako lahko vidi, kako majhen je dojenček in da se še ne zna igrati.
  • Otrok nam lahko pomaga pripraviti torbo za v porodnišnico. Če bo takrat tudi on prespal oz.prebil čas nekje drugje, tudi njemu pripravimo nahrbtnik in vanj zložimo njegove posebne stvari.
  • Prostorskih sprememb oz. ureditve spalnega prostora se lotimo že nekaj mesecev prej, da se starejši otrok lahko navadi na novosti, preden se rodi dojenček. Z otrokom se pogovarjamo o tem, kje bo dojenček spal.

Pri vsej pripravi smo pozorni na to, da otroka ne obremenimo preveč in da je prehod v življenje razširjene družine čim bolj naraven.

Preberite več…

Naravni porod

Doula res pomaga

Kaj je podpora?

Izoblikovati svoje želje

Porod – ključni dogodek v življenju ženske

Noseča ljubezen

Brezhibne po porodu

Dober mesec po porodu sem se vračala od frizerja (mmmm, kako dobro mi dene prosta urica in razvajanje ob tem, ko mi nekdo drug nežno in z masažo umije glavo, iz salona pa stopim sveže in privlačno postrižena!) in mimogrede sem kupila še žemljice za starejša otroka.

Ko sem čakala v vrsti pred blagajno, pa me je spreletela groza ob pogledu na naslovnico neke mondene revije. Z mastnimi črkami je pisalo: LE TRI MESECE PO PORODU IMA SPET SANJSKO POSTAVO, na fotografiji pa se je smehljala znana slovenska televizijska zvezda v večerni obleki. Spodaj je bil dodan njen citat: “Tudi kadar sem bila utrujena, sem našla čas za telovadbo.”

Kaj se pravi imeti tri mesece po porodu spet sanjsko postavo?

Ali so nas že uspeli prepričati, da bomo imele resnično kaj od tega, da se bomo izmučene in izčrpane silile v vadbo, da bi dosegle ideal popolne ženske? Ali si res obetamo, da bo otrok nekoč ponosen na svojo mamo z vitkim pasom na fotografiji, on ob njej pa je takrat kot dojenček potreboval vse kaj drugega? Res mislimo, da bo to podžgalo naše može, ki so zaradi obilice dela in novih obveznosti ravno tako utrujeni kot me?

Kaj pomeni biti brezhibna po porodu? Ali je to sploh kdaj mogoče (v očeh družbe, seveda)? Je v sporočilu, ki nam ga tako nedvoumno vtepajo dan na dan v glavo, kaj hvalevrednega? Kaj takega, kar nam bi pomagalo, da bi bile srečnejše ženske, srečnejše matere, bolj ljubeče do sebe in do drugih?

Za poglobitev teh vprašanj si oglejte video Killing us softly (nežno, počasi, a zagotovo nas ubijajo…).

Menim, da je poporodno obdobje edinstvena priložnost, da končno (če še nikoli prej nismo) začnemo poslušati, česa si naše telo želi, kako bi bilo rado uslišano na sebi lasten način, da odkrijemo, kako čudovito smo ustvarjene.

Da začutimo na primer,

  • kako blagodejno se je do sitega naspati (ko spanec naenkrat postane takšna dobrina!),
  • kako pomembno se je dobro najesti (da sem počutim hranljivo in lahko nudim obilje mleka otroku),
  • kako dobro dene ura sprehoda po naravi (skupaj z dojenčkom v nosilki ali v vozičku),
  • kako blažilno je, če imamo nekaj trenutkov, da se preprosto usedemo in se zazremo v daljavo, ne da mislile na kaj posebnega,
  • kako navdihujoče je kaj lepega prebrati v redkih prostih oziroma ukradenih trenutkih (ne navodil, kakšne naj bi bile in kaj vse bi še morale storiti)…

To je čas, ko se lahko osredotočimo na bistveno –

  • kaj me poživlja?
  • kje se lahko napojim, da bom lahko dajala?
  • kako lahko pospešim svoje okrevanje (ne le še dodatno poglabljam stisko telesa)?

In edina mišica, za katero je zares pomembno, da jo vadimo v tem obdobju, je mišica medeničnega dna! Keglove vaje nam pomagajo, da jo povrnemo v prvotno stanje (ali celo boljše, če je nismo nikoli prej krepile), pospešimo celjenje morebitnih brazgotin ter globoko občutimo svojo ženskost, saj je ta mišica bistvena za doživljanje naše spolnosti.

Revije pa raje vrzimo proč…

 

 

 

 

Zima v srcu

Morda nikoli ne pomislimo, da se po porodu ne bomo veselile svojega otročka, saj ga tako nestrpno čakamo.

Nikoli si nismo mogle predstavljati, da je lahko življenje tako temno, pusto, brez luči, tako moreče.

A je. Kljub majhnemu bitjecu, ali pa prav zaradi njega. Njegovo rojstvo nas je potegnilo v globine, v temine, sedaj pa ne znamo ven. Ne vemo, ali se bomo sploh še kdaj smejale, plesale, se vzpele na hrib in zavriskale v odmev.

Poporodno depresijo je mogoče preprečevati, omiliti, zdraviti, v prvi vrsti z ustreznimi informacijami in podporo.

Ogledate si lahko filmček Studia 12 o duševnih stiskah v obporodnem obdobju Ko materinstvo boli.

V dragoceno pomoč sta lahko naslednja knjiga in forum.

Zima v srcu

Forum Obporodne stiske