NOVIČKE S TEBOJ SEM

Onkraj poroda

Travma ne zastara

Po petih letih sem šla tam mimo. Spet je jesen. Travnik ob vodi je posulo čudovito orumenelo listje. Kot takrat. Obstala sem v nenadni presunjenosti. 

Kakšno bolečino sem takrat čutila! Pa je minilo že več mesecev od poroda. Še zdaj mi je prizor živo pred očmi. In tudi ves moj trud, da bi bila pozabila, se potolažila, šla naprej. Odtlej dobro poznam tesnobo. 

Pol leta po rojstvu četrtega sina smo se preselili v nov kraj. Pogosto sem šla z dojenčkom na dolg sprehod, da sem s hojo in občudovanjem narave lažje prenašala močan pritisk čustev, ki so še vedno vrela v meni. Ko sem prišla do zelene jase, posute z jesenskim listjem, se me je globoko dotaknila. Spoznala sem, zakaj me tako nagovarja. 


Tisto noč, ko sem doživela porodno travmo, je v meni umrlo nekaj velikega. Foto: Ana Pavec

Tisto noč, ko sem doživela porodno travmo, je v meni umrlo nekaj velikega. Poslovila sem se od svoje velike vere v ljudi – v absolutno dobro v človeku. Spoznala sem, da ni res, da mi vsak človek v vsakem trenutku želi dobro in mi dela dobro. To sem kot otrok živo verjela.

Nekateri imajo morda dobre namene, vendar mi s svojim postopanjem lahko povzročajo nepopisno gorje. In ne prenehajo tudi, ko jih rotim in prosim. Še naprej nadaljujejo ter me nadirajo, zakaj ne razumem, kako je zlo, ki se mi dogaja, nujno potrebno – da bi preživela.

Da, preživela sem, a v meni je umrlo nekaj velikega.

Pred očmi imam tudi podobo opečnatega zidu. Ne spomnim se, ali so me ploščice v porodni sobi spominjale nanj, vsekakor pa se mi je globoko zarisalo spoznanje, da mi nič ne pomaga, če živim v 21. stoletju – v porodni sobi sem zaprta med štirimi stenami, na milost in nemilost prepuščena grobim rokam in tudi če kričim, ne morem nikogar priklicati. Nobenih zagovornikov mojih pravic, nobenega zaščitnika, nobenega varuha. Nič mi ne pomaga vse, kar sem leta pred tem počela – pisala in učila ženske o tem, kaj lahko naredijo za lep, opolnomočen porod. Moj lepi porod se je v tistem trenutku razblinjal v največjo grozo, kar sem jih kdaj doživela. 

Ključno je bilo, da sem bila takrat spregovorila. Da nisem molčala in se nasmihala ob čestitkah ob prelepem otročičku. Da, zgodilo se mi je najlepše, a hkrati najtežje. Zakaj bi morala biti ob vélikem prehodu v materinstvu tako globoko poškodovana? Kdo želi in privošči ženski v času, ko bi najbolj potrebovala svojo moč in stik s telesom, da je nemočna, zlomljena, razbolena? 

Vedela sem, da nisem edina, ne prva, ne zadnja. A me vseeno vsakič presune, kako se jih nič ne dotakne, nič ne prime. Delajo naprej. Po rutini. Po pravilih stroke, po strokovnih smernicah, pravijo.

Po standardih, ki ne upoštevajo prvinskih potreb ženske. V zanikanju, da so karkoli kadarkoli storili narobe. 

Kajti prvo zdravniško načelo pravi: “Ne škodi.” 

10 dragocenih vlog, ki jih imajo starejši bratci in sestrice

Pred rojstvom drugorojenca staršema bližnji in daljni pogosto žugajo: “O, kaj pa bo zdaj, ko vaš otrok ne bo več edinec, zdaj pa ne bo več v središču pozornosti, kako pa bo, ko bo dobil bratca ali sestrico?”

Takšni komentarji niso prav nič v pomoč, saj krepijo strah in stisko staršev v naši individualistični družbi, kjer vlada prepričanje, da morajo starši vsakemu otroku biti in nuditi vse.

Res smo po rojstvu otroka včasih v težavah, kako uskladiti skrb za potrebe obeh ali vseh sorojencev. Zato bi rada osvetlila nekaj vidikov, ki nam lahko pomagajo videti bogastvo vezi med sorojenci ter dojenčkom in ki se pletejo že prav od najnežnejših začetkov. Janez Pavel II. je rekel, da se naj starši spomnimo, da je gotovo manj škodljivo otroke prikrajšati za kakšno udobje ali materialne dobrine kot pa za prisotnost bratov in sester, ki jim lahko pomagajo rasti v človečnosti in spoznati lepoto življenja v vseh starostnih obdobjih in v vsej raznolikosti.

Starejši otrok je za dojenčka lahko:

1. VARNOST IN VESELJE, KER IMA POZNAN GLAS, OBRAZ IN NAČIN, S KATERIM PRISTOPA K NJEMU

Znano je, da otrok že v nosečnosti sliši in zaznava dražljaje iz okolja, zato so mu bratci in sestrice že od nekdaj bližje kot drugi ljudje, ki so se z materjo redkeje srečevali. Pri novorojenčku sem pogosto opažala, kako je oživel, ko je zaslišal, da se mu približuje starejši brat – oči so se mu zasvetile, zakrilil je z rokami in pobrcal z nogami ter obračal glavo v smer, od koder je prihajal znan glas.

2. NAJBOLJŠI MOBIL

Spomnim se, kako sem se trudila zamotiti svojega prvega otroka na igralni blazini z lokom, s katerega so visele pisane igračke, z raznimi igricami za dojenčke, tako da sem mu navezovala ropotuljice na voziček, nad previjalno podlogo in še kam … Čeprav so nam vse te stvari prišle prav tudi pri naslednjih otrocih, pa se po zanimivosti nikakor niso mogle kosati z opazovanjem starejšega bratca, ki se je motal in igral okrog dojenčka. Ko je starejši sin ugotovil, kako zelo zanimiv je mlajšemu, pa se je igra šele začela …

3. ZGLED ZA UČENJE

Če je bila pri prvem otroku vsaka nova veščina prebijanje ledu, so se drugi, tretji in naslednji otroci učili drug od drugega – pesmic, sestavljanja kock, jesti, uporabljati kahlico in stranišče, zlesti na igralo … Zdaj se pogosto pošalim, da me je strah, koliko znanja je že samo z opazovanjem v enem letu akumulirala naša najmlajša od starejših bratcev. 😉

4. PESTOVALEC

Pomembno je, da otroku, pa čeprav je še majhen, omogočimo, da pestuje novorojenčka. Seveda mu pokažemo, kako, in poskrbimo za varnost in udobje. Pri nas se je močno obneslo, da je za pestovanje in crkljanje gugalni stol postal skoraj obredni prostor. Najprej se je nanj udobno namestil otrok, nato smo mu podložili roke z blazino in šele nato je dobil v naročje novorojenčico. Druga zelo prijetna in prikladna možnost je družinska postelja.

5. SOGOVORNIK

Pogosto se nasmehnem, ko slišim čebljanje med triletnikom in enoletnico, prav tako ob vseh predlogih in pobudah, ki jih imajo starejši bratje zanjo. Tudi če ne razumemo vsebine pogovorov, so si bratje in sestre od vsega začetka dragoceni zaupniki in zarotniki.

6. KRONIST

Zanimiv trenutek se zgodi, ko otroci ugotovijo, da se dojenček in njegove potrebe spreminjajo, prav tako pa njihova skrb zanj – najprej se zdi, da je samo pestovanje, mehkoba, brezčasje, kasneje pa jim že lahko kaj zanimivega pokažejo, še kasneje so jim spodbuda pri gibanju. Opažam, kako se otroci skupaj z mano veselijo novoosvojenih veščin in razvojnih mejnikov pri dojenčku. Pogosto si dogodek ali sosledje dogodkov zapomnijo še bolje kot jaz.

7. ASISTENT PRI PREVIJANJU, HRANJENJU, OBLAČENJU

Moram priznati, da opažam naravne razlike med puncami in fanti pri tem, koliko so pripravljeni sodelovati pri čisto konkretni skrbi za dojenčka. Pri previjanju ob meni ni ravno gneče, a vedno lahko prosim, da mi kaj prinesejo ali pa zamotijo dojenčico na previjalni blazini. Prav tako ne vidim veselja za oblačenje dojenčka, kot je to izrazito pri dekletih, ki pridejo k nam na obisk. Posebej navdušeni pa so bratci za pomoč pri hranjenju.

8. OPAZOVALEC IN VARUH

Otroci imajo dojenčka pogosto še bolj na očeh kot jaz. Opazijo vsako najmanjšo gesto ali pobudo (sicer jo včasih tudi narobe interpretirajo: “Vse mi hoče podreti!”) in to je dragoceno, kadar moram kaj na hitro postoriti. Seveda moramo paziti, da jim ne naložimo prevelike odgovornosti – če vemo, da nas dlje časa ne bo, zagotovimo odraslega varuha. Važna je tudi jasna razlaga – paziti sestrico lahko zanje pomeni nekaj čisto drugega kot zame. To sem ugotovila enkrat, ko sem prosila starejšega sina, da varuje desetmesečno hčerko, pa se je uprl. Menil je, da bo moral zato popolnoma prekiniti svojo igro, jaz pa sem mislila le, da malo pogleda nanjo, ko se je sede igrala sredi trate, jaz pa sem hodila s terase k štedilniku in pripravljala kosilo.

9. ANIMATOR IN SOIGRALEC

To je tudi najpogosteje družbeno prepoznana vloga bratcev in sestric. Kolikokrat sem slišala starše, kako se med seboj tolažijo ob majhni starostni razliki med otroci: “Na začetku je težko, a kako fino je, ko se skupaj zaigrajo …” Včasih me edino zaskrbi, če vidim, da dojenčka spodbujajo pri napačni rabi gibov, če se mi zdi, da bi sestrico radi nosili kot mačka mlade, počeli z njo vse tisto, kar fizioterapevti odsvetujejo, prehitevali v razvoju …

10. OPOMNIK

Starejši otroci so za nas starše lahko tudi koristen opomnik, da se držimo načel, ki smo si jih zastavili. Po eni strani s tem, da ne ponavljamo napak, ki smo jih morda zagrešili pri njih, po drugi strani pa so varovalo, da ne popuščamo pri družinskih pravilih in tako ne razvajamo mlajšega otroka, samo zato ker je najmlajši in tako ljubek. Starejšim otrokom pogosteje povejmo, kakšen zaklad so – za nas, za ožjo in širšo družino in za svet.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Kako naj ob dojenčku storim kaj zase?

Nekaj misli in nasvetov za vse mamice, ki se jim zdi, da jih je po porodu preplavila skrb za otroka, prostega časa, v katerem bi se lahko posvetile sebi, pa kar naenkrat ni več …

MED OVIRAMI …

»Mož je vse dneve odsoten. Poleg službe še študira in je gasilec. Priseljena sva v nov kraj, kjer ne poznam skoraj nikogar. Nimam varstva, saj otrok noče nikogar drugega razen mene in tudi jaz ga še ne zaupam ne svojim ne moževim staršem. Vsa sem utrujena. Počutim se razpeto med mnogimi obveznostmi. V zadnjih mesecih smo bili kar naprej bolni, potem sem se pa še poškodovala. Bojim se kaosa, ki me bo pričakal doma. Skušam se dobiti z drugo mamico, ki živi v bližini, a imava povsem drug urnik. Mož ne razume in ne sliši, kaj potrebujem. Ne počutim se, da bi mi prosti čas pripadal. Včasih kam grem, a se počutim krivo….«

… IN ŽELJAMI …

»Včasih sem plesala in to zelo pogrešam. Rada bi se dobila z najboljšo prijateljico na kavi. Sama. Dosti bi bilo, da bi samo stopila ven iz hiše in se zazrla v nebo. Želim si iti v knjižnico brat revije. Hočem k frizerju brez dojenčka. Rada bi šla plavat. Ko bi imela vsaj pet minut miru! Že celo večnost nisem prebrala nobene knjige.«

… JE REALNOST, KI JO MAMICE ŽIVIMO VSAK DAN

»Ne vem niti, kdaj bi si umila zobe. Moj dojenček nič ne spi. Imela sva krizo, ko je malo spal in jaz nisem več vedela zase. Mož me je našel zvečer na kavču vso objokano in razrvano od osamljenosti in skrbi. Šele ko sem obupala nad tem, da bi koga spoznala na sprehodih, sem se nekoč usedla na klopco in ljudje so me naenkrat začeli ogovarjati in spletla se mi je mreža znancev. Ob dojenčku pišem še magisterij.«

PREVZEMIMO ODGOVORNOST ZASE!

Ko ugotovimo, da ne bo za naš prosti čas poskrbel nihče drug, nam ne preostane drugega, kot da prevzamemo odgovornost zase in začnemo iskati poti, kako bi si odpočile, nabrale moči, užile malo samote, spet počele katero od svojih ljubljenih dejavnosti.

Izrazimo svoje želje. Morda bomo presenečene, kako so drugi pripravljeni pomagati pri njihovi uresničitvi.

Samo me smo tiste, ki lahko najprej slišimo svoje občutke, želje, potrebe, nato pa si poverimo, da jih bomo upoštevale in uresničile.

Kot pravi Alenka Rebula v knjigi Blagor ženskam, odlični spodbudi za nego sebe: »Ljubezen do sebe je nenadomestljiva. Nalog, ki jih opravlja za nas, ni mogoče zaupati nikomur.«

Če čutimo veliko potrebo po tem, da bi vsaj nekaj časa v tednu preživele same, brez nenehne skrbi za jokajočega otroka, prosimo za pomoč.

BODIMO OBČUTLJIVE, KO MOŽU IN DRUGIM IZRAŽAMO SVOJO STISKO

Včasih se nam zdi, da moramo moža »postaviti pred dejstva« in tako hočemo na silo  spreminjati njegovo vedenje. Ni treba (oziroma ima pogosto nasproten učinek), da se pritožimo, kako zelo osamljene in neuslišane smo in kako so drugi nepozorni in sebični. Tako spet prelagamo odgovornost na druge.

Namesto tega preprosto povejmo svojo namero in prosimo za pomoč. Drugi pa lahko odloči, kako se bo odzval. Vztrajamo in govorimo o svojih potrebah in željah (z »jaz-trditvami«). Izrazimo svoje želje. Morda bomo presenečene, kako so drugi pripravljeni pomagati pri njihovi uresničitvi.

Tako si lahko vnesemo v svoj urnik redne dejavnosti za svojo dobrobit. Ali pa se naučimo spontano vzeti si prosti čas, tako kot znajo to naši možje. Že pri vratih počakamo pripravljene na odhod in možu predamo dojenčka. Zaupajmo, da se bosta odlično znašla.

DROBNI OSREČUJOČI TRENUTKI

Mnogo stvari zase lahko naredimo ob otrocih in zanje ne potrebujemo veliko – na primer, v napornem trenutku nekajkrat globoko vdihnemo.

Stopimo po kozarec vode in se zazrimo skozi okno. Pred hišo se postavimo k drevesu in poglejmo v njegovo krošnjo. Pokličimo prijateljico in malo poklepetajmo. Prižgemo si glasbo in se zavrtimo po sobi. Vzemimo v roke zvežčič in si zapišimo svoje misli. Ob uspavanju otroka v nosilki berimo knjigo.

Na sprehodu poslušajmo navdihujoč pogovor ali glasbo ali pa ptičje petje. Ko očka prime v naročje dojenčka, se zleknimo na kavč in dvignimo noge. Pristopimo k možu in se stisnimo k njemu. Na poti domov se ustavimo ob travniku in naberemo šopek rož. Fotografirajmo lep prizor.

KO JE HUDO, NE STISKAJMO ZOB

Če imamo težke okoliščine, je še toliko bolj pomembno, da ne zanemarimo svojih osnovnih potreb, kot je zadosten spanec, topel tuš, zdravi obroki, svež zrak, gibanje.

Življenje je kaos, ne prenarejajmo se, da je popolno!

Ne samo po porodu, ne samo, ko smo noseče, vsakič ko se napor poveča, pa naj bo to pri otrokovih šestih tednih, štirih mesecih, osmih mesecih, letu in pol, bi morale ravnati, kot da smo spet na začetku – potrebne pozornosti in okrevanja.

Ko je otrok bolan, ko ima naporno razvojno obdobje, ko je obveznosti več, ko se poveča stres v službi, moramo še bolj poslušati svojo potrebo po izdatnem počitku (tudi čez dan) in se zavestno kdaj odmakniti, da dobimo potrebno distanco in vpogled v situacijo.

Pogosto smo izčrpane od nenehnega odzivanja na potrebe drugih, medtem ko svoje neopažene tlačimo vase.

ODPIRANJE NAVZVEN

Pomembno je, da v stiskah in v doživljanju ne ostajamo same. Delimo svoje občutke z drugimi mamicami.

Pred kratkim sva se z mamico štirih otrok v pogovoru strinjali, kako težko prenašava narejen nasmeh in neiskren »v redu sem, super mi gre,« medtem ko veva, da je pogosto vsaka od nas le korak stran od obupa in depresije. Kolikokrat sem doživela olajšanje, ko sem povedala svoje pristne občutke, potem pa mi je tudi druga mamica podelila podobno situacijo, v kateri se je znašla.

Življenje je kaos, ne prenarejajmo se, da je popolno! Še nekaj: ne primerjajmo svoje resničnosti z brezhibno urejenimi (in verjemite, cenzuriranimi) profili znank na družabnih omrežjih!

NENEHNO UČENJE IN IZOBRAŽEVANJE

Pri svojem delu vedno znova prepoznavam, kako pomembno je vseživljenjsko učenje in izobraževanje še posebej za starše. Ni treba, da smo eksperti, ko dobimo otroka, a absolutno pripravljeni moramo biti na temeljito učenje. Za otroka je celo ključno, da smo se ob njem pripravljeni razvijati in rasti. Otrokovi možgani se oblikujejo ob odraslih.

Tudi nege sebe se je treba nenehno učiti. Neverjetno je, kako močno zakoreninjeni so v nas vzorci, ki nas nagibajo k storilnosti, ugajanju drugim, žrtvovanju sebe, samosabotaži. Za to, da se vedno bolj ljubimo, se moramo vedno globlje spoznavati, se učiti izražati in komunicirati z drugimi.

Kaj boš torej v naslednjem tednu naredila zase? H konkretnim korakom ti lahko pomaga naslednja vaja, ki sem jo oblikovala (najdeš jo tukaj).

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net.

Ali dojenje malčka res škoduje njegovim zobem?

Preventivnih pregledov se vedno veselim, saj se ob njih lahko zamislim, kako se moj otrok razvija in ga v interakciji z zdravnikom vidim v drugi luči. Če je vse v redu, dobim potrditev in spodbudo za naprej. A tokrat ni bilo tako.

Dobili smo vabilo na preventivni zobozdravstveni pregled pri treh letih. Najprej sva si s sinom ogledala izobraževalni film o štirih stebrih dobre skrbi za zobe: zdrava hrana, omejevanje sladkarij in prigrizkov, redno umivanje ter redni pregledi pri zobozdravniku. Vse to dobro poznamo in upoštevamo, saj sem bila na pregledu že s svojim četrtim otrokom.

Sledil je individualni posvet, kjer mi je asistentka zastavila nekaj vprašanj. Med drugim me je vprašala, kako dolgo je bil sin dojen. Sklenila sem, da ne bom prikrojila resnice: »Še vedno se doji.« Opazila sem presenečenje na njenem obrazu, a ni rekla ničesar.

Mlajši zobozdravnik je spodbudil sina, da se je usedel na stol. Pri pregledu ustne votline je ugotovil, da je vse »BP«. A ko sva se pripravljala na odhod, mu moj odgovor glede dojenja kljub vsemu očitno ni dal miru: »Kako pogosto pa ga še dojite?«

Oklevala sem: »Vsak večer …« Lahko bi nadaljevala: »… in ko se ponoči zbudi ter pride k meni, podnevi, ko se vrne iz vrtca, ko je v hudi stiski, če je vidno izčrpan ali bolan, za dobro jutro …«. Pa nisem.

Ker na pregled nisem s seboj pripeljala tudi osemmesečne dojenčice, zobozdravnik ni izvedel, da se sin doji tandemsko, v paru – skupaj s svojo mlajšo sestrico. Še dobro, glede na njegov odziv na moj skopi odgovor: »Drugače priporočamo dojenje samo do šestega meseca.«

Kar pozijala sem. »Kako? Svetovna zdravstvena organizacija svetuje izključno dojenje do šestega meseca, potem pa ob uvajanju goste hrane še vsaj do otrokovega drugega leta. Lahko se malo izobrazite,« mi je zletelo z jezika. V trebuhu me je stisnilo in oblila me je rdečica.

Zobozdravnik se je zdrznil, po nekaj trenutkih premolka pa je dodal: »Ja, vendar je vaš sin star že tri leta.« Spet tista situacija, ko ne vem, ali bi še kaj rekla ali bi bila tiho.

Poparjena sem šla iz ambulante. Speljala s parkirišča in poglasno nergala sama pri sebi. Sin na zadnjem sedežu me je vprašal, kaj je. Seveda mu je v spominu ostala prijetna izkušnja, ko se je na avtomatskem zobozdravniškem stolu z daljinskim upravljanjem dvignil in spustil, kako mu je zobozdravnik »preštel« zobke in kako je dobil štampiljko. Najinega pogovora o dojenju ni razumel, glavno je bilo, da je dobil svoj »u-u« (tako imenuje dojenje) – v čakalnici, preden sva vstopila v ambulanto. 😉

Kaj pa jaz? Kakorkoli sem v mislih obračala dogodek in dialog, sem lahko iz njega izluščila eno samo sporočilo: »Medicinsko gledano dojenje po prvih mesecih življenja nima prav nobenih koristi. S svojim čudnim nagnjenjem k podaljševanju dojenja pa otroku škodim, če ne drugače, na čustvenem področju.«

Namesto potrditve za odlično stanje sinovega zobovja, pohvale za triletni vsakodnevni trud pri ustni higieni, spodbude za dobre odločitve glede hrane in načina življenja, sem prejela prav nič prikrito kritiko, zasejan dvom: »Ali delam prav? Ali ne bi bilo res bolje, če bi ga že odstavila?«

Sklenila sem svoje občutke še malo razčleniti. Zakaj me je situacija tako zelo razburila? Saj sem že vajena začudenih pogledov, neodobravajočih gest in dvomečih vprašanj. Kako to, da so mi besede mladega zobozdravnika spet segle tako do srca?

Zakaj v stikih med doječimi materami in zdravstvenimi strokovnjaki prihaja do takih shizofrenih situacij, ko njihova priporočila niso skladna s smernicami vodilnih svetovnih organizacij? Zakaj v svojem vsakdanjem življenju doživljam na stotine trenutkov, ko se lahko samo zahvalim, da me je mati narava obdarila s takim bogastvom za zdravje, kot je dojenje; medtem ko se mi pri zdravniških pregledih redno dozdeva, da sem z medicinskega stališča neko čudo, ki izživlja svoja nepotešena nagnjenja na svojih otrocih?

Naj podelim še eno tako izkušnjo, povezano z zobmi. Občasno še vedno podoživljam trenutke, ko si je drugi sin na potovanju zbil sprednji sekalec. Star je bil leto in pol. Ob padcu in udarcu v marmornato stopnico mu je mlečni zobek porinilo v dlesen, tako da se ga sploh ni videlo, nekaj časa sem celo mislila, da ga je pogoltnil, saj ga na tleh nismo našli.

Niti sanja se mi ne, kako drugače kakor z dojenjem bi premostila tiste dni, ko zaradi bolečine ni mogel zaužiti nobene trde hrane, poleg tega pa mu je dojenje nudilo vso potrebno tolažbo, imunsko podporo in omilitev bolečine. Lotila se ga je tudi driska in le z rednim dojenjem sem bila lahko gotova, da ne bo dehidriral in da pot zanj ne bo prehudo naporna.

Pozneje mu je taisti zobek še enkrat zrasel (!!), sicer malo postrani in kronično se mu je vnemal, dokler ni po enem letu dokončno izpadel (in ga je šele pri sedmih letih končno nadomestil lep, zdrav stalni zob), pa vendarle se nisem mogla načuditi, kakšne sile okrevanja delujejo v našem telesu!

»Dojenje priporočamo le do šestega meseca.« Kaj če bi bila na mojem mestu mama z enoletnim otrokom, ki v svoji okolici nima podpore za dojenje? Kaj če bi zobozdravnik pri pregledu odkril začetke kariesa? Kaj če tudi sama ne bi bila tako prepričana v to, da je dojenje bistveno boljše kot vsaka duda, da o steklenički sploh ne govorim?

Njegovo priporočilo je povsem nestrokovno, pa vendar vpliva na vse starše, ki obiščejo njegovo ambulanto. Kaj take besede naredijo v mislih mamice, ki ji je življenje z malčkom že tako ali tako naporno in po tihem krivi nočno dojenje za vse svoje težave, potem pa ji strokovnjak poda še tako odklonilno mnenje?

NEKAJ DEJSTEV:

  • Preventivni zdravstveni pregledi so pravica, ne dolžnost.
  • Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in Združenje kanadskih pediatrov priporočata izključno dojenje do dopolnjenega 6. meseca in ob ustrezni dopolnilni prehrani nadaljevanje vsaj do dopolnjenega drugega leta starosti in dlje, dokler to materi in otroku ustreza.
  • Ameriška akademija družinskih zdravnikov (AAFP) meni, da dojenje po prvem letu prinaša znatne koristi tako za mater kot otroka in naj se nadaljuje, dokler to obema ustreza.
  • La Leche League International soglaša, da bi se dojenje idealno nadaljevalo, dokler otrok potrebe ne preraste naravno; pri večini otrok med drugim in četrtim letom.
  • Povprečna doba dojenja je pri človeku ocenjena na okoli štiri leta.
  • V Sloveniji je bila narejena raziskava o mnenju zdravstvenega osebja in laikov o koristih dojenja po otrokovem prvem letu. Skoraj 70 % zdravstvenih delavcev se strinja s trditvijo, da po določeni starosti otroka dojenje pomeni samo še »crkljanje«, sicer pa ni več koristno ne za mamo ne za otroka, škodljivo pa tudi ne. Več o tem si lahko preberete v tem članku.
  • Pri dojenju otrok krepi žvečne mišice, kar pripomore k pravilni rasti in razvoju čeljusti.
  • Karies povzroča bakterija streptococcus mutans, katere sev se prenese v otrokovo ustno votlino od odraslih preko sline. Odsvetuje se, da otroku obliznemo dudo, da bi jo očistili, preden mu jo damo v usta, ali da bi uporabljali isto žličko. Svetuje se, da odrasli, ki smo v tesnem stiku z otrokom, redno in temeljito skrbimo za svojo ustno higieno.
  • Pred uporabo stekleničke je bil pojav kariesa zelo redek. Dva zobozdravnika, dr. Brian Palmer in dr. Harold Torney, sta izvedla obsežno raziskavo človeških lobanj izpred 500 do 1000 let, da bi odkrila pojavnost kariesa pri otrocih. Seveda so bili ti otroci dojeni, verjetno dolgo obdobje. V študiji sta zaključila, da dojenje ne povzroča kariesa. Isto so potrdile tudi druge raziskave, ki so upoštevale več dejavnikov nastanka kariesa.
  • Na propadanje zobne sklenine vpliva predvsem uživanje sladkorjev in enostavnih ogljikovih hidratov, zato je zelo pomembno omejevanje lepljivih sladkarij in prigrizkov (suhega sadja, sladkih sokov, prigrizkov, kosmičev …).
  • Materino mleko s svojo sestavo krepi zobe, saj vsebuje IgA, IgG protitelesa in laktoferine, ki uničujejo bakterijo S. mutans; ima visoko raven pHja; kalcij in fosfor pa se v ustih odlagata na zobe in tvorita zaščitni sloj.
  • Materino mleko se ne zadržuje v ustni votlini okrog zob (tako kot je to v primeru pitja po steklenički), saj ga otrok med sesanjem z jezikom v trenutku porine globlje proti grlu in ga pogoltne
  • K zdravim zobem pomaga redno čiščenje (dvakrat dnevno), takoj ko zobje izrastejo.

Skratka, obstajajo mnoge starševske prakse, ki škodujejo otrokovemu zobovju, vendar dojenje ni ena izmed njih.

Viri:

  • kellymom.com
  • Wiessinger, D., Pitman, T. in West, D. The Womanly Art of Breastfeeding. Osma, urejena in dopolnjena izdaja. Ballantine Books, 2010.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Dojenček se rodi navdušen nad dojenjem

Le redko zasledimo informacije o tem, da je vzpostavljanje dojenja v prvih dneh po porodu močno povezano s samim porodom.

V pripravi na starševstvo pogosto govorimo o prednostih dojenja za mater in dojenčka, o tveganjih opuščanja dojenja in nanizamo nekaj osnovnih informacij o vzpostavljanju dojenja. Vendar pa le redko zasledimo informacije o tem, da je vzpostavljanje dojenja v prvih dneh po porodu močno povezano s samim porodom.

Način, kako se porod zgodi, močno vpliva na začetek dojenja.Znanost šele začenja razumevati, kako se žensko telo pripravlja na dojenje v nosečnosti, kako dogajanje pri porodu vpliva na vzpostavljanje dojenja ter kakšne posledice imajo prve minute in ure po porodu za dojenje. Način, kako se porod zgodi, močno vpliva na začetek dojenja. Normalen, naravni porod pripravlja vse potrebno za dojenje brez težav – kot je predvidela mati narava – medtem ko zapleten, posegov poln porod pogosto prinaša težave.

POPOLNA NARAVNA PRIPRAVA NA DOJENJE

Telo se na dojenje pripravlja že od začetka nosečnosti.Telo se na dojenje pripravlja že od začetka nosečnosti. Prsi se povečajo, areole potemnijo in bradavice se dodatno izbočijo. Do četrtega meseca nosečnosti se začne proizvajati kolostrum. Tvorjenje in izcejanje mleka še čakata na hormonske spremembe, ki se zgodijo s porodom otroka in posteljice. Proces je tako dovršen, da materino mleko vsebuje več maščob, če se otrok rodi prezgodaj, da bi zadovoljilo novorojenčkove posebne potrebe. Narava popolno pripravi materino telo za dojenje.

Narava na dojenje prav tako popolno pripravi dojenčka. Ta se rodi sposoben in pripravljen se dojiti. Instinktivno se pristavi in prisesa k materinim prsim. Kadar ga damo v materino naročje v stik kože s kožo, se nagonsko začne plaziti proti dojki in se popolnoma pravilno sam prisesa. Vidi in voha in ta dva čuta mu pomagata do dojke. Kadar je v materinem naročju ali v stiku z njeno kožo, nagonsko nagne glavo in široko odpre usteca – kar je popoln položaj za učinkovito pristavljanje. Dojenčki se rodijo navdušeni nad dojenjem.

PRI PORODU IN DOJENJU SODELUJEJO ISTI HORMONI

Hormonski »orkester« pri porodu neposredno pripravlja mater in dojenčka na proces dojenja. Med porodom valovi hormona oksitocina povzročajo vedno močnejše popadke. Z višjo ravnijo oksitocina in bolečine, ki spremlja močne popadke, se sproščajo tudi endorfini. Visoka raven endorfinov ženski pomaga premagovati boleče popadke in povzroči, da postane bolj instinktivna in da vstopi v posebno, sanjam podobno stanje.

Ko se otrok pomika navzdol po porodnem kanalu, se tik pred rojstvom sprostijo hormoni kateholamini. Ti pri materi sprostijo dodatno raven energije. Poleg tega se dojenček rodi z visoko ravnijo kateholaminov (Newton, 1987; Odent, 2003). Zaradi tega je po porodu buden in pozoren, mati pa vznemirjena in pripravljena, da ga pozdravi.

Oksitocin v prvi uri po porodu doseže najvišjo raven v življenju matere.Takoj po porodu hormoni še nadaljujejo svojo nalogo. Ko dojenčka golega položimo na materino kožo, tako da njegova teža pritiska na maternico, njegovi gibi rok in glave ter sesanje na dojki sprostijo nov val oksitocina (Matthiesen, Ransjo-Arvidson, Nissen, & Uvnas-Moberg, 2001). Ta hormon v prvi uri po porodu doseže najvišjo raven v življenju matere (Odent, 2003). Pomaga pri odluščenju in porodu posteljice ter pri krčenju maternice, kar preprečuje hujše krvavitve. Po porodu visoka raven kateholaminov pri dojenčku zagotavlja, da je buden. Visoka raven endorfinov se preko mleka prenaša od matere na otroka. Endorfini novorojenčku pomagajo, da lažje prenese prehod, da se sprosti in pomiri.

Kot odgovor na otrokovo sesanje na dojki se sproščata prolaktin in oksitocin. Prolaktin je odgovoren za tvorjenje mleka, oksitocin pa za njegovo iztekanje. Ta dva hormona pa sta koristna tudi na druge načine. Prolaktin imenujemo tudi »hormon materinstva«, saj pri živalih povzroči zaščitniško in ljubeče, materinsko vedenje do mladičkov. Oksitocin pa je »kriv« za občutke sproščenosti, pomirjenosti in včasih zaspanosti, ki spremljajo izcejalni refleks pri materi. Skupaj ta dva hormona skrbita, da je mati sproščena, mirna in pripravljena skrbeti za svojega dojenčka (Uvnas-Moberg, 2003).

Na nek način je rojstvo otroka tudi rojstvo matere – rojstvo doječega para.

Viri:

Matthiesen A. S, Ransjo-Arvidson A. B, Nissen E, Uvnas-Moberg K. Postpartum maternal oxytocin release by newborns: Effects of infant hand massage and sucking. Birth. 2001;28(1):13–19. [PubMed]

Newton N. The fetus ejection reflex revisited. Birth. 1987;14(2):106–108. [PubMed]

Odent M. 2003. Birth and breastfeeding: Rediscovering the needs of women during pregnancy and childbirth. East Sussex, England: Clairview Books.

Uvnas-Mobert K. 2003. The oxytocin factor: Tapping the hormone of calm, love and healing. Cambridge, MA: Da Capa Press.

Članek je bil prvič objavljen na portalu Iskreni.net. 

Ko si mama drzne zboleti

Ko mamo doleti bolezen, je to zelo redko, in zdi se, da za to plača zelo visoko ceno.

Nekoč sem na predavanju Katarino Kompan Erzar slišala reči, da si mama do osmega leta starosti otrok komaj kdaj upa zboleti – saj si tega ne more privoščiti. Ne bi rekla, da sem takrat razumela, o čem govori, vendar se danes z njo popolnoma strinjam. Pridajam le to, da izjema potrjuje pravilo – ko mamo doleti bolezen, je to zelo redko, in zdi se, da za to plača zelo visoko ceno.

KOPIČENJE OBVEZNOSTI

Za celostno zdravje pa je pomembno, da redno izpolnjujemo vse svoje potrebe – tako telesne, kot psihične kot duhovne.

V našem vsakdanjiku je vse polno trenutkov, ko si govorimo: samo tole še naredim, potem bo pa že bolje, potem si bom pa oddahnila. A to olajšanje kar ne pride in ne pride. Predvsem pa mnogokrat spregledamo, koliko napora zahtevajo določene stvari, ko naj bi se končno imeli “luštno”, npr. praznovanja, odhod na dopust, zaključek nekega projekta.

Vse, v kar vlagamo veliko čustvene energije, kar nam veliko pomeni (in to je še posebej vse, kar počnemo z in za otroke), terja velik fizični in psihični napor. Posebna past v življenju mam je, da se velika večina stvari, ki jih postorimo, nikjer nič ne pozna. In zato lahko imamo občutek, da nismo ničesar naredile – toda zakaj smo potemtakem tako zelo utrujene?

ZANEMARJANJE ŽELJA IN POTREB, OBČUTKOV

Ker pogosto vidimo samo to, kar je še za narediti, kaj drugi (otroci, naši bližnji) potrebujejo, zadušimo svoje vzgibe – po počitku, oddihu, lepoti, hrani za dušo, pogovoru … Vse to pripomore, da izgubljamo vitalnost, saj se z ničemer ne napolnimo.

Naše potrebe so tudi neredko narobe razumljene: če v omejenem času, ki ga imamo na razpolago, izberemo spanje, ker smo tako zelo utrujene, v tem času pa smo zavrnile npr. srečanje s prijateljicami, to ne pomeni, da druženja ne potrebujemo, le ena od osnovnih potreb je bila v tistem trenutku bolj pomembna. Za celostno zdravje pa je pomembno, da redno izpolnjujemo vse svoje potrebe – tako telesne, kot psihične kot duhovne.

ZUNANJI  IN NOTRANJI PRITISK

Pogosto prepoznavam, kako zelo smo ujete v klobčič visokih pričakovanj. Ne samo da moramo kuhati redno, obilno in zdravo hrano, hoditi v izpolnjujočo in dobro plačano službo, ves svoj prosti čas nameniti otrokom in družini, imeti doma brezhibno pospravljeno, imeti na zalogi cel kup dobrih idej za praznovanje tega in onega rojstnega dne, za obdarovanje, krašenje, ustvarjanje – ob vsem tem moramo še presneto dobro izgledati.

TELO DAJE ZNAKE

Normalno, da se telo takemu terorju upre. Začne se nam cediti iz nosa, narase nam telesna temperatura, boli nas glava, noge postanejo težke, muči nas omotica, sili nas na kašelj, vnamejo se nam oči, po ustih se nam naredijo čudne razjede, na koži se pojavi nepojasnjen izpuščaj, trpimo za inkontinenco in še in še simptomov. Če dojimo, se nas pogosto poloti mastitis. Telo prosi, moleduje in na koncu že zahteva, da se ustavimo in mu namenimo pozornost.

Vse tisto, kar ponavadi naredimo za svoje otroke, ko že ob prvih znamenjih zaznamo, da se jih loteva bolezen, naj bi naredile tudi zase: ukrepale v svoje dobro!

SOOČENJE Z NEMOČJO

Če imamo močno potrebo po učinkovitosti, umski dejavnosti in dokazovanju navzven ter smo stalno navajene odzivati se na potrebe drugih in jim ustreči, je nekaj najtežjega na svetu, da se navsezadnje uležemo v posteljo in zapremo oči. Vstanemo le za stranišče, skodelico čaja in hranljiv obrok! Delamo nič, celo beremo ne … Dihamo, spimo, zremo skozi okno. Otroku, ko pride v sobo, odgovorimo, naj se obrne na atija (ali teto, babico, soseda). Dojenčka izključno dojimo in uspavamo poleg sebe. Spustimo vse iz rok in se umirimo. Zares umetnost!

PROŠNJA ZA POMOČ

In ne samo da v tem času ne moremo ničesar narediti za druge – celo dovoliti moramo, da drugi kaj storijo za nas! Skuhajo kosilo, popazijo otroke, previjajo dojenčka, gredo v trgovino, nesejo smeti, pospravijo po hiši, peljejo otroke v šolo in vrtec …

Ali se svet ne bo kar ustavil, če ne bomo kmalu zdrave? Bog ne daj, da bi koga preveč obremenile! A slednjič smo prisiljene tudi to – prositi za pomoč!

Začuda nam ljudje z veseljem pomagajo. V službi vse počaka, otroci preživijo, celo veseli so, da so lahko preživeli nekaj časa s kakšno drugo ljubljeno osebo. A še tako, v leže, se težko zadržimo, da ne dajemo neprestano navodil, sprašujemo, kako je ta in oni …

URADNO BOLNA

Sama opažam, da mi pomaga, če dobim uradno “potrdilo”, da mi res nekaj je, da simptomi, naj bodo še tako očitni (vsaj sočutni prijateljici, ki jo bomo srečale, bo takoj jasno, da je z nami nekaj hudo narobe), niso samo “v moji glavi”, torej moram res upoštevati zdravniška navodila. A tudi če dobim zdravila, moram paziti, da se držim starih dobrih babičinih načel – počivati, veliko piti, se ne naprezati, ne umsko ne telesno.

OKREVANJE JE VEČPLASTNO

Ko bolezen popusti, mora telo nadoknaditi izgubljeno energijo. Ne samo okrevati po akutnem stanju, ampak si opomoči od vsega tistega, kar se je nabiralo že prej – zaradi česar smo sploh zbolele.Lekcija, ki nam jo želi dati bolezen: tudi sebi moramo nameniti pozornost.Uvedemo lahko pravilo, da namesto da bi takoj poprijele za delo, ki je med boleznijo stalo, najprej naredimo tisto, kar nam je pred boleznijo najbolj manjkalo. Smo že dolgo nekaj želele? Izkoristimo čas, ko smo že malo pri močeh, pa ljudje še ne računajo na nas.

LEKCIJA ZA NAPREJ

Najpomembnejše pa je, da si zapomnimo lekcijo, ki nam jo bolezen želi dati: tudi sebi moramo nameniti pozornost.

Skrbimo, da otroci dobivajo dovolj vitaminov in mineralov? Tudi me potrebujemo odmerek.

Nam je všeč, kako otroci uživajo pri igri? Tudi me odložimo pomivanje posode in se sprostimo in nasmejimo.

Smo uspavale dojenčka? Uležimo se k njemu in za debelo uro pozabimo na ves svet.

Počasi in vztrajno se učimo, kako biti mama tudi same sebi.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Mamine (ne)uživanje vsakdanje lepote

Moj dan se velikokrat začne z mislijo, kaj je treba narediti. Včasih se počutim, kot da sem od trenutka, ko otroci vstanejo, do trenutka, ko gredo spat, avtomat, ki streže drugim in nima svoje volje ne vizije. Moji čuti so zamrli ob skrbi za otroke.

 

notranja lepota1

Pripravi zajtrk, daj mi maslo, izprazni pomivalni stroj, izprazni pralni stroj, obesi cunje, pospravi mizo, stisni me k sebi, pomagaj se mi obleči, zamenjaj plenico, obuj me, daj mi gor rokavčke, daj mi dol rokavčke, namaži me, obriši me, poišči mi tisto igračo, nesi me, glej me, poslušaj me, skuhaj mi kosilo, daj mi krožnik, daj mi žlico, pobriši mizo, pometi po tleh, pojdi z mano ven, povej mojemu bratu, naj mi da igračo, nalepi mi obliž, preberi mi knjigo …

Da prekinem to verižno razmišljanje izključno o tem, kaj je treba, se moram zazreti v nebo, se usesti, se pogledati v ogledalo, si prižgati glasbo, si skuhati kavico, iti na WC, se sprehoditi, se pogovarjati z drugimi odraslimi …

Zavedati se, da sem ŽIVA. ODRASLA. OSEBA.

MOJA JUTRA

Zahrepenela sem po tem, da bi že zjutraj prebudila svoje čute. Tako sem začela bolj zgodaj vstajati in dajati svojem dnevu lepši začetek. Na aplikacijo z nalogami sem si zapisala vsakodnevne obveznosti do sebe: jutranji tuš, jutranjo glasbo, molitev, pisalni ritual, kontemplativno fotografijo. Tako sem si zadala, da jih ne bom pozabljala in izpuščala.

Bolj sem začela biti pozorna, v kakšnem vzdušju se prebujam. Čeprav sem že vse življenje bolj večerni tip, sem ugotovila, da mi redno zgodnje vstajanje da nenadomestljivo sidro v dnevu, ko lahko reflektiram prejšnji dan, začutim svoje vzgibe in sklenem, kaj bi bilo v današnjem najbolj modro.

V miru se lahko posvetim svojim mislim in poglobljeno naredim tisto, kar bi sredi dneva lahko le mimogrede – molila, opazovala košček narave, pisala.

notranja lepota2

 

V moj pisalni ritual spadajo:

1. Zvezek potrditve in hvaležnosti

To je droben zvezek, kamor zapisujem vse, kar sem v preteklem dnevu naredila, kar mi je uspelo, za kar sem hvaležna, kar se me je dotaknilo, kar mi ni bilo samoumevno.

2. Life Organizer

To je knjiga Jennifer Louden, kjer so po tednih nanizana vprašanja za samospraševanje in refleksijo. Pomagajo mi, da se spomnim na nek vidik sebe, svoje ženskosti, da bolj v polnosti užijem čas, se bolje začutim.

3. Zvezek neužite lepote

Vse se je začelo z mojo veliko željo po fotografiranju. Estetskem. Srčno sem si želela nekaj jutranje “meditativnosti” prenesti tudi v dan. Nisem hotela, da je med mojimi mirnimi jutri in hektičnimi dnevi tak oster kontrast. To mi je omogočila fotografija. Želela sem ujeti trenutke v našem dnevu v kvalitetne fotografije. A kmalu sem ugotovila, da jih več ostane neovekovečenih, saj:

  1. se mi ni dalo vstati in iti po fotoaparat,
  2. bi prisotnost fotoaparata razblinila čarobnost trenutka ali celo prekinila stanje ali akcijo, ki sem jo hotela fotografirati,
  3. nisem znala zvesto poustvariti fotografije tistega, kar sem videla,
  4. nisem utegnila fotografirati videnega, ker sem bila polno zaposlena z otroki, gospodinjskim opravilom ali pa sem bila celo sredi dogajanja, ki sem ga želela fotografirati,
  5. je stanje ali akcija, ki sem ga želela fotografirati, prehitro minila in sem jo zamudila.

Ker pa sem se želela naučiti premagovati zgoraj omenjene ovire, sem začela pisati zvezek neužite lepote, kjer sem po alinejah zabeležila neujete trenutke. Tako so namesto v fotografiji ostali zabeleženi vsaj v besedah in okrepila sem si veščino, da opazim stvari, ki me nagovorijo s svojo lepoto. Izboljšal se mi je spomin in sposobnost priklica – koliko lepih trenutkov se je danes zgodilo! Če se je scena kasneje ponovila, sem hitreje reagirala in jo naslednjič bolj verjetno posnela s fotoaparatom.

notranja lepota3

4. Vaje Na svoji zemlji

Vaje za samovzgojo iz knjige Blagor ženskam Alenke Rebula delam že nekaj let in so neprecenljiv pripomoček pri spreminjanju zakoreninjenih vzorcev čutenja, mišljenja in vedénja. Na ta način sem premagala že marsikatero notranjo oviro, ki mi ni dala, da bi polneje zaživela svojo ženskost in materinstvo.

5. Dodatno čtivo ali vaje o nečem, česar se pravkar učim

Običajno v svojo “pisalno vrečko” naložim veliko preveč, kot v tistem trenutku zmorem prebrati ali rešiti, vendar pa je želja po učenju premočna. Pod to rubriko spadajo natisnjene vaje z različnih spletnih tečajev, zanimivi članki, ki so predolgi, da bi jih brala za računalnikom, na mp3 posneti intervjuji ali predavanja, ki jih poslušam med gospodinjskimi opravili …

ŽENSKA POTREBA OD NEKDAJ

Ženske so od nekdaj zgodaj vstajale in si iskale trenutke v dnevu, ko so lahko užile samoto.

Proti mojemu ritualu se mi je začelo javljati polno neugodnih občutkov. Včasih obžalujem zamujeni spanec (ali ne bi raje potegnila jutranje spanje skupaj z otroki?). Počutim se krivo, ker imam take čudne želje (ali je pisanje res ena od osnovnih življenjskih potreb? Ali se mami spodobi, da v tolikšni meri goji neko abstraktno veščino, od katere nima nihče drug nič koristi? Ali ne bi raje – pospravljala, pomila posodo, zalila rože, plela vrt …?). Počutim se tesnobno, kadar se mi zdi, da imam premalo časa (ali morajo otroci res vstati tako zgodaj in tako pozno hoditi spat? Ali imajo vklopljen senzor, da pricapljajo za mano deset minut po tem, ko vstanem jaz?).

Ženske so od nekdaj zgodaj vstajale in si iskale trenutke v dnevu, ko so lahko užile samoto – hodile so na primer k zornicam – zelo zgodnji jutranji maši. V ogromno pravljicah in pripovedkah je scena, ko je ženska šla na potovanje k “divji babi” – k prvinski ženski duši, kjer se je naučila nekaterih spretnosti in veščin, ki se jih ni mogla nikjer drugje in so ji dobro služile v spoprijemanju z vsakodnevnimi izzivi.

Na nek način je moje jutro odhajanje v skriti notranji gozd, kjer s pisalom naberem drva, pometem svojo dušno hišico in pristavim lonec za krepčilno juho. Ob svojih zvezkih začutim: zapisujem, torej sem.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Neprestano učenje

Vsakič je bilo isto.

V meni je tlela želja, vedela sem, da jo bom težko uresničila. Premalo časa, varčevanje z denarjem, (pre)velikopotezna pobuda … Vsakič, ko sem se prijavila na kakšno izobraževanje, sem imela težave, preden sem se vpisala. Dvomila sem v svojo resnost, v možnost izvedbe, v to, da me bodo bližnji podprli, v to, ali je sploh potrebno …

Nekako sem stisnila zobe in še enkrat poskusila. Pogledala sem si podrobnosti. Si zaznamovala spletno stran. Vedno znova načenjala pogovor z možem. Žonglirala z idejami, kako bi to izvedla. Se pogovarjala s prijatelji in znanci, ki so že poskusili kaj podobnega. In slednjič, dvignila sidro ter se podala v “avanturo”.

Učenje, upam, je nekaj, kar me bo spremljalo vse življenje. Samo v lanskem letu sem se naučila fotografirati z ročnimi nastavitvami na digitalnem zrcalno-refleksnem fotoaparatu, se pobliže seznanila z možnostmi varčevanja, šla s hčerko na tečaj masaže dojenčka, se učila načinov, kako si v težkih situacijah izraziti sočutje do sebe, vztrajala pri smučanju na vodi, s sinovi začela v praksi spoznavati različne vrste glasbil, se bolj poglobljeno lotila spremljanja svojih mesečnih ciklov, prvič v življenju sestavila otroško leseno kuhinjo iz Ikee in še MARSIKAJ. (Pozor, moram vas razočarati, nobeno od teh znanj ni bilo ravno poceni, pri tem pa ne mislim samo denarja).

Tudi za letos imam že precej pester kurikulum 🙂 Nisem ekspert za vse – v nečem pa sem se izmojstrila. Kako si prilagoditi materinski vsakdanjik, da ne pozabim nase in na svoje strasti. Kako se vedno znova najti v novi situaciji, svojo nevednost spreminjati v radovednost in kako stalno poskušati. In če mi je bilo pri prvem dojenčku težko skuhati kosilo, se vsak dan odpraviti ven, ga uspavati, uvajati gosto hrano, spakirati vse potrebno za odhod od doma …, imam zdaj nove izzive. Najlepše pa je, ko vidim, da tudi otroci ljubijo učenje in so navdušeni, kadar sem se pripravljena učiti z njimi.

Tudi klub S TEBOJ SEM, v katerega vas vztrajno vabim, je nekaj novega. Nekaj, česar se še sama učim – kako ustvarjati (tako tehnično kot vsebinsko) spletno skupnost, ki bi resnično koristila mamicam, in jih ne odvračala od bistva materinstva – biti in rasti z otroki. Zdajle, januarja, še niste čisto nič zamudili. Vsebine, ustvarjene doslej, najdete lepo zložene in pripravljene na ogled v klubski spletni knjižnici, v Facebook skupini se še predstavljamo in če se vpišete zdaj, boste v živo ujeli jutrišnji spletni seminar Mamin uspešen dan. Lepo povabljeni, da se učite z menoj 🙂

Pismo mamici po carskem rezu

moms-c-section-incision-popped-open-after-stitch-removalDraga mamica, ki si rodila z nenačrtovanim in nepričakovanim carskim rezom,

vem, da se ti ni izšlo po načrtih. Vem, da si se zelo trudila za zdravo nosečnost. Vem, da si se zelo dobro pripravljala na lep porod. Učila si se. Spraševala. Naredila si “prave” stvari. Vem, da so se stvari zapletle in končalo se je s porodom, ki ga nisi pričakovala. Tvoja čustva so sveža in tvoje telo okreva. Tudi srce se celi …

Vidim stigmo, ki si je včasih deležna… da je porod z operacijo nekaj manjvrednega. Vidim te, ko se boriš, da bi ovrednotila svoj porod, in kako se trudiš sprejeti prekrižane načrte. Vidim tvoj pogum. Tvojo osamljenost. Tvojo čisto ljubezen do otroka, ki je bila preizkušena pri porodu, ki te je pustil šibko in potrebno okrevanja, medtem ko poskušaš krmariti v novi materinski vlogi.

Danes ti želim nekaj povedati. Nisem bila v tvojem položaju, vendar te vidim in ti želim povedati, da je tvoj porod nedvomno in gotovo zelo pomemben in veliko vreden. Ne zato, ker si dobila zdravega otroka. Čeprav je tudi to zelo važno, je le del sestavljanke. Tvoj porod je pomemben, ker je bil potreben pogum, da si se podvrgla veliki operaciji  zavoljo otroka. Potreben je pogum, da požreš svoj porodni načrt in greš naprej. Potreben je pogum, da vsako jutro vstaneš, ko te še vse boli, in z nasmehom na obrazu vzameš v naročje drobnega, nemočnega dojenčka. Potrebno je zelo veliko poguma, da rečeš, da bi carski rez še takoj enkrat izbrala, če bi bilo treba za tvojega otroka. Tvoj porod je bil žrtev, tako zelo resnična.

prenos (1)Prehodila si redkeje izbrano pot. Prehodila si pot, ki je nisi hotela. Opustila si svoje videnje popolnega poroda in pogumno izbrala pot, ki je pomenila več bolečine, več poguma in več zdravljenja. Videla sem tudi lepe vaginalne porode, vendar si ti, prijateljica, zaslužiš stopničke. Zaslužiš si pohvalo. Verjetno se nisi počutila zmagoslavno, ko se je rodil tvoj otrok, ampak prestrašeno. Pa vendar je rojstvo tvojega otroka vredno, resnično, sveže, čudovito. Povedala ti bom zakaj…

Prvič, porod je porod. Ne glede na to, kako je otrok prišel na svet, si postala mama, zato si rodila. Pika. Drugič, velika lepota je v tem, da umreš sebi zavoljo večjega dobrega, in točno to si naredila ti. Ploskam ti in te občudujem. To ni lahko. Vedno boš nosila brazgotino. To je tvoja vojna brazgotina; znamenje tvoje žrtve, predanosti in ljubezni. Vedno si boš zapomnila svojo zgodbo in ti spomini bodo ostali zapisani v tvojem srcu. Čas bo mineval in vse brazgotine se počasi zacelijo. Morda si ne boš želela več otrok. Morda boš imela ponovni carski rez. Morda se boš odločila za vaginalni porod po carskem rezu. Ne glede na to, koliko otrok boš imela in kakšni bodo tvoji porodi, želim prav v tem trenutku zapisati tole:

c-section-med-alt-articleReči ti hočem hvala. Hvala za tvoj porod in pogum. Hvala za to, da se, ko okrevaš, tako dobro učiš biti mama svojemu otroku. Hvala, da si del skupnosti mamic. Hvala za tvojo veliko žrtev svojemu otroku, ki si mu jo podarila, preden si se mu lahko prvič zazrla v oči. Iti skozi carski rez in zdravljenje ni lahko.

Spoštujem te in te občudujem.

Toplo te objemam,

dula s perspektivo

Vir: http://babylovebirth.weebly.com/blog/dear-unplanned-unexpected-c-section-mom
Prevedla: Ana Pavec, marec 2016