NOVIČKE S TEBOJ SEM

Modrosti rojevanja

Travma ne zastara

Po petih letih sem šla tam mimo. Spet je jesen. Travnik ob vodi je posulo čudovito orumenelo listje. Kot takrat. Obstala sem v nenadni presunjenosti. 

Kakšno bolečino sem takrat čutila! Pa je minilo že več mesecev od poroda. Še zdaj mi je prizor živo pred očmi. In tudi ves moj trud, da bi bila pozabila, se potolažila, šla naprej. Odtlej dobro poznam tesnobo. 

Pol leta po rojstvu četrtega sina smo se preselili v nov kraj. Pogosto sem šla z dojenčkom na dolg sprehod, da sem s hojo in občudovanjem narave lažje prenašala močan pritisk čustev, ki so še vedno vrela v meni. Ko sem prišla do zelene jase, posute z jesenskim listjem, se me je globoko dotaknila. Spoznala sem, zakaj me tako nagovarja. 


Tisto noč, ko sem doživela porodno travmo, je v meni umrlo nekaj velikega. Foto: Ana Pavec

Tisto noč, ko sem doživela porodno travmo, je v meni umrlo nekaj velikega. Poslovila sem se od svoje velike vere v ljudi – v absolutno dobro v človeku. Spoznala sem, da ni res, da mi vsak človek v vsakem trenutku želi dobro in mi dela dobro. To sem kot otrok živo verjela.

Nekateri imajo morda dobre namene, vendar mi s svojim postopanjem lahko povzročajo nepopisno gorje. In ne prenehajo tudi, ko jih rotim in prosim. Še naprej nadaljujejo ter me nadirajo, zakaj ne razumem, kako je zlo, ki se mi dogaja, nujno potrebno – da bi preživela.

Da, preživela sem, a v meni je umrlo nekaj velikega.

Pred očmi imam tudi podobo opečnatega zidu. Ne spomnim se, ali so me ploščice v porodni sobi spominjale nanj, vsekakor pa se mi je globoko zarisalo spoznanje, da mi nič ne pomaga, če živim v 21. stoletju – v porodni sobi sem zaprta med štirimi stenami, na milost in nemilost prepuščena grobim rokam in tudi če kričim, ne morem nikogar priklicati. Nobenih zagovornikov mojih pravic, nobenega zaščitnika, nobenega varuha. Nič mi ne pomaga vse, kar sem leta pred tem počela – pisala in učila ženske o tem, kaj lahko naredijo za lep, opolnomočen porod. Moj lepi porod se je v tistem trenutku razblinjal v največjo grozo, kar sem jih kdaj doživela. 

Ključno je bilo, da sem bila takrat spregovorila. Da nisem molčala in se nasmihala ob čestitkah ob prelepem otročičku. Da, zgodilo se mi je najlepše, a hkrati najtežje. Zakaj bi morala biti ob vélikem prehodu v materinstvu tako globoko poškodovana? Kdo želi in privošči ženski v času, ko bi najbolj potrebovala svojo moč in stik s telesom, da je nemočna, zlomljena, razbolena? 

Vedela sem, da nisem edina, ne prva, ne zadnja. A me vseeno vsakič presune, kako se jih nič ne dotakne, nič ne prime. Delajo naprej. Po rutini. Po pravilih stroke, po strokovnih smernicah, pravijo.

Po standardih, ki ne upoštevajo prvinskih potreb ženske. V zanikanju, da so karkoli kadarkoli storili narobe. 

Kajti prvo zdravniško načelo pravi: “Ne škodi.” 

Za lahek porod naj ženska čim manj razmišlja!

Ko slišimo ali beremo načine in strategije, da bi porodnice lažje rojevale, se zdi vse tako preprosto, vendar naloga še zdaleč ni lahka. Prepreke so namreč v naših glavah.

 

Tega velikega paradoksa sem se zavedla med nedavnim obiskom priznanega francoski porodničarja Michela Odenta, ki že desetletja predava o tem, kako poteka fiziološki porod in kako ga čim bolje obvarovati pred zastoji in zapleti.

PORODA NE MOREMO VODITI IN Z NJIM UPRAVLJATI

Porodni proces je samodejna, nehotena telesna funkcija, je med obiskom poudaril Michel Odent. Poteka pod vplivom starejših možganskih struktur, to je tistih, ki si jih delimo z drugimi sesalci, in ne pod vplivom dela možganov, ki ga imenujemo neokorteks, ki je značilen samo za nas in nam omogoča razmišljanje, načrtovanje, jezikovno sporazumevanje in druge dragocene veščine. Pri porodu je neokorteks ovira in ne prednost, saj njegovo delovanje zavira porodni proces.

Porod je fiziološka funkcija, zato ga ne moremo nadzorovati (kot na primer ne moremo nadzorovati prebave), lahko ga samo zaščitimo in varujemo pred motnjami.

Michel Odent pravi, da tukaj delamo napako tako medicinski strokovnjaki kot »aktivisti za naravni porod«,saj menimo, da je porod mogoče voditi, pospeševati, z njim upravljati, mu pomagati, ga podpirati itd. Vse to je izrazoslovje, ki nam sporoča, da je pri porodu potrebna neka zunanja oseba, strokovnjak, ki bo porodnico usmerjal.

Če je porod fiziološka funkcija, ki je ne moremo nadzorovati (kot na primer, ne moremo nadzorovati prebave), ga lahko samo zaščitimo in varujemo pred motnjami. Odent je podal slikovit primer, kako bi se naša prebava sunkovito ustavila ali vsaj močno upočasnila, če bi nenadoma v sobo vstopil terorist z orožjem v rokah. Tako se tudi porod ustavi ali vsaj upočasni, če porodnico nenehno motimo s svojimi posegi.

KAJ NAJBOLJ MOTI POROD?

Porod najbolj motijo dejavniki, ki aktivirajo neokorteks in onemogočajo porodnici, da bi bila v svojem »porodnem svetu«:

1. RABA JEZIKA

Za pogovor in rabo besed potrebujemo novejši del možganov, zato se pri porodu izogibajmo vprašanjem in nepotrebnemu pogovoru. Porodnica naj se čim bolj umakne vase, se prepusti dogajanju v svojem telesu in tako pozabi na vljudnostne fraze in faktografske podatke.

2. SVETLOBA

Hormon melatonin, ki se sprošča v temi, zelo ugodno vpliva na sproščanje oksitocina, ključnega porodnega hormona, ki sproža popadke. V temi se lažje sprostimo, zato tema dobro vpliva na to, da porodnica »odklopi« zunanji svet.

3. OBČUTEK OPAZOVANOSTI

Pri porodu naj se porodnica čimbolj umakne vase, izogibajmo se vprašanjem in nepotrebnemu pogovoru.

Če živalska samica sesalcev začuti, da nekdo opreza okrog nje, ko koti mladičke, se ji porod ustavi, da lahko zbeži ali se drugače zavaruje. Prav tako na porod pri ženskah negativno vpliva občutek, da jih nekdo opazuje, meri čas, ocenjuje njihov napredek, jim kakorkoli daje vedeti, da porod ne poteka primerno. Odent opozarja tudi na pretirano ali neobčutljivo rabo tehnologije, kot je kamera ali fotoaparat, saj se porodnica zaveda, da je njeno vedenje nekako zabeleženo, torej se ne more popolnoma sprostiti.

4. TUJE OKOLJE

Odent je naštel dejavnike, ki so jih vpeljali v porodnih centrih, kjer je delal, da bi čim bolj ublažili to motnjo. Lotili so se na primer zunanje prenove prostorov, da so medicinsko opremo lahko imeli zakrito v omarah, pohištvo je bilo prijetno na oko in v čim bolj naravnih barvnih tonih, poskrbljeno je bilo za večje udobje. Nosečnicam so omogočili, da so že vnaprej prihajale v prostore, kjer so pozneje rodile, se tam na neformalnih srečanjih družile z babicami in drugim zdravstvenim osebjem ter tako zmanjšale strah pred neznanim, ki negativno vpliva na porod.

5. OBČUTEK BLIŽAJOČE SE NEVARNOSTI

To je lahko kar koli, kar porodnico vznemirja. Za porod ni dobro, da v sobi, kjer se dogaja, preveč naraste adrenalin, pa naj ga sprošča kdorkoli. Odent sicer večkrat pove, da imajo moški večjo težnjo po sproščanju stresnih hormonov in tako ovirajo porod, vendar lahko porod moti moški ali ženska, ki ga oziroma jo je strah, ki dominantno posega v porodničin osebni prostor.

odent med predavanjem

Michel Odent med predavanjem v Sloveniji

STRATEGIJA ZA LAHEK POROD – ČIM MANJ RAZMIŠLJATI (IN NE PREVEČ BRATI V NOSEČNOSTI)

Zelo pomembno je torej, da ženska med porodom čim manj razmišlja. Odent je tudi, da je bolje, če že v nosečnosti ne bere preveč. Nosečnost, tako pravi Odent, je bolj primeren čas za petje in gledanje v luno.

Malo za šalo in veliko zares je povedal, da pozna svetovno knjižno uspešnico, staro več tisočletij, kjer že prav na začetku lahko preberemo, da za žensko ni dobro, če preveč ve – oziroma jé sadež z drevesa spoznanja. Neposredna posledica tega dejanja je namreč porod v bolečinah.

V tej isti knjigi, malo bolj proti koncu, pa je opisano življenje nekega legendarnega moža, katerega poslanstvo na tem svetu je bilo širiti ljubezen. Posebnost te biografije je, da opisuje tudi njegovo rojstvo.

Njegova mati nam je pokazala strategijo za lahek porod: rodila je v preprostem, bakteriološko bogatem okolju, obkrožena s samimi sesalci. Verjetno je rodila na vseh štirih in imela vso potrebno zasebnost. Ni se počutila opazovano. Po rojstvu otroka ni bilo nikogar, ki bi jo ločil od novorojenčka in lahko se mu je nemoteno zazrla v oči in opazovala to najčudovitejše bitje na svetu. Ali je kaj čudnega, da je bil ta mož, rojen na takšen način, promotor ljubezni?

OPUSTITI DRUŽBENA PRIČAKOVANJA

Paradoks je, da tudi v Sloveniji najbrž že dobro poznamo te principe fiziološkega poroda. Predvidevam, da so bile vsebine mnogim navzočim na ljubljanskem tridnevnem predavanju že zelo domače. A vendar ne prodrejo v prakso slovenskih porodnišnic.

Zdi se nam nezaslišano, da bi opustili desetletja družbenega pogojevanja in poskrbeli, da bi lahko ženske lažje rojevale – kot njihove živalske sorodnice.

Kako? To vendar ne gre! Zares ne? Tudi če nam tako zagotavlja moški, zdravnik?

Foto: http://www.mesecmaj.si (Adriana Aleksić)

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Dojenček se rodi navdušen nad dojenjem

Le redko zasledimo informacije o tem, da je vzpostavljanje dojenja v prvih dneh po porodu močno povezano s samim porodom.

V pripravi na starševstvo pogosto govorimo o prednostih dojenja za mater in dojenčka, o tveganjih opuščanja dojenja in nanizamo nekaj osnovnih informacij o vzpostavljanju dojenja. Vendar pa le redko zasledimo informacije o tem, da je vzpostavljanje dojenja v prvih dneh po porodu močno povezano s samim porodom.

Način, kako se porod zgodi, močno vpliva na začetek dojenja.Znanost šele začenja razumevati, kako se žensko telo pripravlja na dojenje v nosečnosti, kako dogajanje pri porodu vpliva na vzpostavljanje dojenja ter kakšne posledice imajo prve minute in ure po porodu za dojenje. Način, kako se porod zgodi, močno vpliva na začetek dojenja. Normalen, naravni porod pripravlja vse potrebno za dojenje brez težav – kot je predvidela mati narava – medtem ko zapleten, posegov poln porod pogosto prinaša težave.

POPOLNA NARAVNA PRIPRAVA NA DOJENJE

Telo se na dojenje pripravlja že od začetka nosečnosti.Telo se na dojenje pripravlja že od začetka nosečnosti. Prsi se povečajo, areole potemnijo in bradavice se dodatno izbočijo. Do četrtega meseca nosečnosti se začne proizvajati kolostrum. Tvorjenje in izcejanje mleka še čakata na hormonske spremembe, ki se zgodijo s porodom otroka in posteljice. Proces je tako dovršen, da materino mleko vsebuje več maščob, če se otrok rodi prezgodaj, da bi zadovoljilo novorojenčkove posebne potrebe. Narava popolno pripravi materino telo za dojenje.

Narava na dojenje prav tako popolno pripravi dojenčka. Ta se rodi sposoben in pripravljen se dojiti. Instinktivno se pristavi in prisesa k materinim prsim. Kadar ga damo v materino naročje v stik kože s kožo, se nagonsko začne plaziti proti dojki in se popolnoma pravilno sam prisesa. Vidi in voha in ta dva čuta mu pomagata do dojke. Kadar je v materinem naročju ali v stiku z njeno kožo, nagonsko nagne glavo in široko odpre usteca – kar je popoln položaj za učinkovito pristavljanje. Dojenčki se rodijo navdušeni nad dojenjem.

PRI PORODU IN DOJENJU SODELUJEJO ISTI HORMONI

Hormonski »orkester« pri porodu neposredno pripravlja mater in dojenčka na proces dojenja. Med porodom valovi hormona oksitocina povzročajo vedno močnejše popadke. Z višjo ravnijo oksitocina in bolečine, ki spremlja močne popadke, se sproščajo tudi endorfini. Visoka raven endorfinov ženski pomaga premagovati boleče popadke in povzroči, da postane bolj instinktivna in da vstopi v posebno, sanjam podobno stanje.

Ko se otrok pomika navzdol po porodnem kanalu, se tik pred rojstvom sprostijo hormoni kateholamini. Ti pri materi sprostijo dodatno raven energije. Poleg tega se dojenček rodi z visoko ravnijo kateholaminov (Newton, 1987; Odent, 2003). Zaradi tega je po porodu buden in pozoren, mati pa vznemirjena in pripravljena, da ga pozdravi.

Oksitocin v prvi uri po porodu doseže najvišjo raven v življenju matere.Takoj po porodu hormoni še nadaljujejo svojo nalogo. Ko dojenčka golega položimo na materino kožo, tako da njegova teža pritiska na maternico, njegovi gibi rok in glave ter sesanje na dojki sprostijo nov val oksitocina (Matthiesen, Ransjo-Arvidson, Nissen, & Uvnas-Moberg, 2001). Ta hormon v prvi uri po porodu doseže najvišjo raven v življenju matere (Odent, 2003). Pomaga pri odluščenju in porodu posteljice ter pri krčenju maternice, kar preprečuje hujše krvavitve. Po porodu visoka raven kateholaminov pri dojenčku zagotavlja, da je buden. Visoka raven endorfinov se preko mleka prenaša od matere na otroka. Endorfini novorojenčku pomagajo, da lažje prenese prehod, da se sprosti in pomiri.

Kot odgovor na otrokovo sesanje na dojki se sproščata prolaktin in oksitocin. Prolaktin je odgovoren za tvorjenje mleka, oksitocin pa za njegovo iztekanje. Ta dva hormona pa sta koristna tudi na druge načine. Prolaktin imenujemo tudi »hormon materinstva«, saj pri živalih povzroči zaščitniško in ljubeče, materinsko vedenje do mladičkov. Oksitocin pa je »kriv« za občutke sproščenosti, pomirjenosti in včasih zaspanosti, ki spremljajo izcejalni refleks pri materi. Skupaj ta dva hormona skrbita, da je mati sproščena, mirna in pripravljena skrbeti za svojega dojenčka (Uvnas-Moberg, 2003).

Na nek način je rojstvo otroka tudi rojstvo matere – rojstvo doječega para.

Viri:

Matthiesen A. S, Ransjo-Arvidson A. B, Nissen E, Uvnas-Moberg K. Postpartum maternal oxytocin release by newborns: Effects of infant hand massage and sucking. Birth. 2001;28(1):13–19. [PubMed]

Newton N. The fetus ejection reflex revisited. Birth. 1987;14(2):106–108. [PubMed]

Odent M. 2003. Birth and breastfeeding: Rediscovering the needs of women during pregnancy and childbirth. East Sussex, England: Clairview Books.

Uvnas-Mobert K. 2003. The oxytocin factor: Tapping the hormone of calm, love and healing. Cambridge, MA: Da Capa Press.

Članek je bil prvič objavljen na portalu Iskreni.net. 

Kakšen naj bo najin porodni načrt, da bo deloval?

Katere so pasti, na katere se porodnice najpogosteje ulovijo pri pisanju porodnega načrta, in kako se ga lotiti, da bo deloval …

 

Porodni načrt se pri nas uveljavlja že dobro desetletje, a še vedno ostaja kontroverzen. “Zakaj bi pisala želje za dogodek, ki je tako zelo nepredvidljiv? Nočem izpasti kot nekdo, ki komplicira! Ne bi se rada zapičila v nek svoj scenarij, potem pa bila razočarana.” To so trije najpogostejši ugovori, zakaj se pisanja porodnega načrta ni vredno lotiti.

Če v porodni načrt samo po alinejah zapišemo, katere posege želimo, katere pa zavračamo, se zdi, kot da se pripravljamo na boj z zdravstvenim osebjem.

V knjigi Moj porodni načrt, ki jo je napisal pokojni dr. Marsden Wagner, ki se je močno zavzemal za uveljavitev z dokazi podprtih porodnih praks in večjo svobodo odločanja žensk pri porodu, piše, da bi porodni načrt bolje poimenovali »načrt obporodne oskrbe«. Vanj namreč ne zapisujemo, kako naj se porod odvija, temveč kako želimo, da ljudje, ki skrbijo za nas, postopajo v različnih situacijah.

Tu pa takoj naletimo na težavo, saj trčimo ob trdno zakoreninjene predstave o položaju porodnice, ki naj bi bila čim bolj tiho, pridna, ubogala navodila zdravstvenega osebja, predvsem pa se ne opredeljevala o stvareh, o katerih premalo ve. Pogosto se pridruži še mnenje, da ženska med porodom ni čisto prisebna – kako naj se torej razumno odloča?

PASTI PORODNEGA NAČRTA

K negativnim predstavam o jalovosti porodnega načrta so verjetno dodatno pripomogle naslednje prakse in prepričanja žensk in parov v pričakovanju otroka:

  • Namesto na odnos zdravstvenega osebja do nas se osredotočamo na zdravstvene posege. Če v porodni načrt samo po alinejah zapišemo, katere posege želimo, katere pa zavračamo, se zdi, kot da se pripravljamo na boj z zdravstvenim osebjem. S tem zamujamo priložnost, da bi z zapisano besedo navezali osebni stik in se predstavili kot čuteče osebe s svojo zgodovino, čustvi, željami in dobrohotnim odnosom do otroka, ki se bo rodil, in do ljudi, ki bodo prisotni ob rojstvu.Če ne upamo postavljati vprašanj že prej, jih tudi med porodom verjetno ne bomo.
  • Porodni načrt prepišemo oziroma prevzemamo odločitve po zgledu drugih, ne da bi jih dobro razumeli. Priprava na porod je v današnjem svetu poplave informacij postala zelo zahtevno razločevanje med tem, kaj je dobro in kaj ne. V nosečnosti nas lahko zajame utrujenost od odločanja ob obilici možnosti, ki bi jih bilo treba raziskati in ovrednotiti. A tako kot se posvetujemo pred nakupom avtomobila, obiščemo x trgovin za dobre čevlje in prebrskamo splet, preden se odpravimo na potovanje, tako si je tudi za porod (rojstvo otroka, ki je naše največje bogastvo) potrebno in vredno vzeti čas, da bolje razumemo posamezne pristope k porodu.
  • Ne vadimo se v asertivnosti. Če ne upamo postavljati vprašanj že prej, jih tudi med porodom verjetno ne bomo. Ker smo nekaj zapisali v porodni načrt, še ne pomeni, da se bo tudi uresničilo. V stiski pogosto klonemo pod pritiski in vztrajnimi predlogi navzočih. Prav tako se ni dobro zanašati samo na moža, da se bo postavil za nas v ključnih situacijah, saj je prav tako ranljiv, čustven in dovzeten za pritiske. Morda tudi ne razume naših želja in potreb, če se v pripravi na porod nisva dovolj pogovarjala o najinih vrednotah in preferencah.
  • Predloge porodnih načrtov niso objektivne, ampak nagnjene k preferencam glede določenih izbir. Pogosto opažam, da so pari v skušnjavi, da bi slepo povzemali porodne načrte drugih, ki so objavljeni na spletu. A pri tem spregledajo, da so se morda odločili za nekaj, kar jim ni tako blizu, saj niso naredili koraka nazaj, da bi dobili potrebno distanco in se vprašali, kakšna je njihova pristna izbira.Pari so v skušnjavi, da bi slepo povzemali porodne načrte drugih. A pri tem spregledajo, da so se morda odločili za nekaj, kar jim ni tako blizu.
  • Nefleksibilnost, če je intervencija potrebna. V porodnem načrtu so pogosto zapisane želje za idealen porod in mnogo nosečnic je nagnjenih k temu, da preskočijo vsako najmanjšo omembo posegov, na primer vakuuma ali carskega reza. Ni treba, da naše raziskovanje postane črnogledo in da verjamemo v najhujše (kaj sploh je najhujše?), a kljub temu lahko razmislimo tudi o situacijah, ko morda ne bo šlo vse tako, kot si zamišljamo, in puščamo v sebi prostor za prilagoditve.
  • Občutek poraza po porodu, ki ni v skladu s porodnim načrtom. Če smo se pri pripravi na porod osredotočali bolj na posege in na točen scenarij svojega poroda, bomo verjetno morali predelati svoje razočaranje ob tem, da nismo dosegli ideala.

PORODNI NAČRT KOT ORODJE

Porodni načrt lahko odlično opravi svojo nalogo, če ga uporabljamo kot orodje, ne kot cilj.

Z njim lahko:

  • Bolje spoznamo svoje preference. Kim James in Laurie Levy sta posebej za porod priredili t. i. Groopmanove spektre, s pomočjo katerih lahko ugotovimo, kakšna so naša prepričanja v odnosu do zdravstva. Ali močno verjamemo v pomoč v zdravstvenih težavah ali močno dvomimo, da nam lahko kdo kaj pomaga? Ali smo v svojih zdravstvenih odločitvah minimalistični ali pograbimo vse, kar nam ponudijo? Ali bi se opredelili bolj za naravne pristope k zdravljenju ali nam veliko pomeni tehnološki napredek v medicini? Kje na treh premicah bi se našli? To nam lahko pomaga ugotoviti, kakšno pomoč v nosečnosti in pri porodu želimo in potrebujemo in kam se naj zanjo obrnemo.Porodni načrt lahko odlično opravi svojo nalogo, če ga uporabljamo kot orodje, ne kot cilj.
  • Vzpostavimo komunikacijo z zdravstvenim osebjem. Ko vemo, kaj želimo, se lahko odpravimo na pogovor v različna porodna okolja, kjer skušamo najti ljudi, ki nas bodo lahko kar najbolje podprli v naših izbirah. Ali imamo občutek, da nas enakovredno vključujejo v odločitve o porodu? Prav tako je smiselno, da se pozanimamo, kakšne so njihove rutinske prakse. Bolj kot je naš pogled na porod usklajen z njihovim, večje možnosti imamo, da bomo zadovoljni s sodelovanjem v porodni izkušnji.
  • Povečamo možnosti za pozitivno porodno izkušnjo. Nihče ne zna brati naših misli, zato je dragoceno, da v porodnem načrtu izrazimo, kdo smo, kakšna je naša zgodovina in kaj si želimo. Izrecno lahko prosimo za prijaznost, za to, da nas vprašajo pred posegi za soglasje, za kakšno drugo našo posebno željo.
  • Gradimo zaupanje med nosečnico in njeno porodno ekipo. Ko odkrito položimo “karte na mizo”, lahko jasneje vidimo, kakšne so naše možnosti. Bolj kot smo jasni in iskreni, bolj nas lahko drugi začutijo. Velja tudi obratno, bolj kot so zdravstveni strokovnjaki odprti za pogovor, večje je naše zaupanje vanje.
  • Damo poudarek stvarem, ki jih želimo, ne tistim, ki jih nočemo, predvsem pa povemo, zakaj. Na primer, lažje bomo uresničili cilj, da ohranimo cel presredek, če povemo, da bi si v drugi porodni dobi sami izbrali položaj ter dihali in potiskali v svojem ritmu, kot pa če samo vztrajamo pri tem, da ne želimo epiziotomije. Nanizamo svoje pretekle izkušnje z rojevanjem, če jih imamo, ali pa svoje želje podpremo z znanstvenimi dokazi.

Povzeto in prirejeno po: David, Missy: Birth plans don’t work, did they ever?, objavljeno v International Doula, letnik 24, št. 1, 2016.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Pismo mamici po carskem rezu

moms-c-section-incision-popped-open-after-stitch-removalDraga mamica, ki si rodila z nenačrtovanim in nepričakovanim carskim rezom,

vem, da se ti ni izšlo po načrtih. Vem, da si se zelo trudila za zdravo nosečnost. Vem, da si se zelo dobro pripravljala na lep porod. Učila si se. Spraševala. Naredila si “prave” stvari. Vem, da so se stvari zapletle in končalo se je s porodom, ki ga nisi pričakovala. Tvoja čustva so sveža in tvoje telo okreva. Tudi srce se celi …

Vidim stigmo, ki si je včasih deležna… da je porod z operacijo nekaj manjvrednega. Vidim te, ko se boriš, da bi ovrednotila svoj porod, in kako se trudiš sprejeti prekrižane načrte. Vidim tvoj pogum. Tvojo osamljenost. Tvojo čisto ljubezen do otroka, ki je bila preizkušena pri porodu, ki te je pustil šibko in potrebno okrevanja, medtem ko poskušaš krmariti v novi materinski vlogi.

Danes ti želim nekaj povedati. Nisem bila v tvojem položaju, vendar te vidim in ti želim povedati, da je tvoj porod nedvomno in gotovo zelo pomemben in veliko vreden. Ne zato, ker si dobila zdravega otroka. Čeprav je tudi to zelo važno, je le del sestavljanke. Tvoj porod je pomemben, ker je bil potreben pogum, da si se podvrgla veliki operaciji  zavoljo otroka. Potreben je pogum, da požreš svoj porodni načrt in greš naprej. Potreben je pogum, da vsako jutro vstaneš, ko te še vse boli, in z nasmehom na obrazu vzameš v naročje drobnega, nemočnega dojenčka. Potrebno je zelo veliko poguma, da rečeš, da bi carski rez še takoj enkrat izbrala, če bi bilo treba za tvojega otroka. Tvoj porod je bil žrtev, tako zelo resnična.

prenos (1)Prehodila si redkeje izbrano pot. Prehodila si pot, ki je nisi hotela. Opustila si svoje videnje popolnega poroda in pogumno izbrala pot, ki je pomenila več bolečine, več poguma in več zdravljenja. Videla sem tudi lepe vaginalne porode, vendar si ti, prijateljica, zaslužiš stopničke. Zaslužiš si pohvalo. Verjetno se nisi počutila zmagoslavno, ko se je rodil tvoj otrok, ampak prestrašeno. Pa vendar je rojstvo tvojega otroka vredno, resnično, sveže, čudovito. Povedala ti bom zakaj…

Prvič, porod je porod. Ne glede na to, kako je otrok prišel na svet, si postala mama, zato si rodila. Pika. Drugič, velika lepota je v tem, da umreš sebi zavoljo večjega dobrega, in točno to si naredila ti. Ploskam ti in te občudujem. To ni lahko. Vedno boš nosila brazgotino. To je tvoja vojna brazgotina; znamenje tvoje žrtve, predanosti in ljubezni. Vedno si boš zapomnila svojo zgodbo in ti spomini bodo ostali zapisani v tvojem srcu. Čas bo mineval in vse brazgotine se počasi zacelijo. Morda si ne boš želela več otrok. Morda boš imela ponovni carski rez. Morda se boš odločila za vaginalni porod po carskem rezu. Ne glede na to, koliko otrok boš imela in kakšni bodo tvoji porodi, želim prav v tem trenutku zapisati tole:

c-section-med-alt-articleReči ti hočem hvala. Hvala za tvoj porod in pogum. Hvala za to, da se, ko okrevaš, tako dobro učiš biti mama svojemu otroku. Hvala, da si del skupnosti mamic. Hvala za tvojo veliko žrtev svojemu otroku, ki si mu jo podarila, preden si se mu lahko prvič zazrla v oči. Iti skozi carski rez in zdravljenje ni lahko.

Spoštujem te in te občudujem.

Toplo te objemam,

dula s perspektivo

Vir: http://babylovebirth.weebly.com/blog/dear-unplanned-unexpected-c-section-mom
Prevedla: Ana Pavec, marec 2016

Ko doula ne naredi ničesar

ParkerH008 (1)
Foto:  http://michelledimaiophotography.com/

Doulam nam je težko priznati:

Najboljši porodi so tisti, pri katerih nas ni treba.

Ko smo odveč. Ko smo le na uslugo. Postavamo naokrog in vrtimo palca ali sedimo v kotu in pletemo.

Resnica? Včasih sem zbegana, kaj je moje delo kot doula. Zmedena zaradi skrivnosti, kakšen vpliv ima moja prisotnost. Posebej takrakt, ko ne storim ničesar.

Na primer pri Julijinem porodu. Odšla sem z občutkom, da je triletnik naredil več od mene. Čisto zares. Kaj sem sploh ponudila tej družini? In kasneje je Julijin mož rekel, da sem bila vredna vsakega centa.

Ni imelo smisla.

Ali pa Melissin porod. Ko sem jo pahljala. S kartonsko mapo. To je skoraj vse, kar sem počela. In kasneje mi je rekla, da brez mene ne bi zmogla.

Ni imelo smisla.

Prebrala sem tiste zgodnje študije o podpori doule. V tistih dvojno slepih randomiziranih kontroliranih preizkusih porodnica ni imela pojma, da je dodatna ženska v sobi doula. Še nikoli prej se nista srečali. Pa vendar so bili porodni izidi znatno boljši kot tisti, kjer ni bilo “dodatne osebe”.

Ni imelo smisla.

Po osmih letih te dejavnosti počasi začenjam razumenjati, kako doule delujemo.

Smo spodbujevalke.

Berem neverjetno knjigo z naslovom The Worst is Over: What to Say When Every Moment Counts (“Najhujše je mimo: Ko je važen vsak trenutek”, avtorice Judith Simon Prager, v slovenščini še nimamo prevoda, op. prev.). Knjigo sem kupila misleč, da bo pomagala pri mojih otrocih. Norah ima občutljiv trebušček in Cedar ves čas pada z visokega. Nikoli si nisem predstavljla, da bi se lahko nanašala na moje porodno delo. Toda ženske pri porodu so seveda v spremenjenem stanju zavesti ravno tako kot ljudje, ki doživljajo travmo. Porod NI travma in ni niti nujno boleč, vendar možgani takrat vstopijo v spremenjeno stanje. Ženske pri porodu so pogosto zasanjane, občutek za čas se izgublja, misli so lahko zmedene, besede se globoko usidrajo.  Že prej sem vedela, kako je jezik pomemben za porodnice, a ta knjiga je to nadgradila za 10 stopenj. In mi povedala o spodbujevalcih.

Torej, kdo je spodbujevalec?

Saj veste, kako spremenite telesno govorico, glas in besede, da bi se uglasili z drugimi? To je normalen del komunikacije. Ali pa ko včasih močna osebnost lahko spremeni vzdušje v celotni sobi, če ima slab dan. Avtorica spodbujanje opisuje kot “našo naravno človeško nagnjenost k temu, da se uglasimo z drugimi tako, da jim prilagodimo svoje besede in vedenje.”

Avtorica govori o pomembnosti spodbujevalcev, kadar so ljudje prestrašeni, v bolečini, v šoku itd. Spodbujanje poveča zaupanje, zdravljenje, udobje, povezanost in sodelovanje.

Kako to deluje pri porodu?

IMG_4127-149_edited-1Nancy je globoko v porodni deželi. Je v spremenjenem stanju zavesti. Je bosa pod bolnišničnim tušem – kar bi jo ob kateri koli drugi priložnosti motilo. Običajno zelo sramežljiva žena je slečena. Njen mož je v kopalnih kratkih hlačah in jo pod tušem fizično podpira. Kaj počnem jaz? Naslanjam se na zid in od časa do časa ponudim požirek vode. Ne rečem besede. Vendar pa se dogaja nebesedno spodbujanje: Nancy me vsakič, ko sprejema nov popadek, dolgo pogleda. Moje oči so polne zaupanja, trdnosti in ljubezni. Ve, da sem to zmogla že pred njo. Moje oči ji govorijo, da je vse normalno. Kaj še? Moja drža je sproščena. V sebi nimam napetosti in ne širim adrenalina. Ko se spogledava, globoko vdihnem in počasi izdihnem.  Posnema me. Nasmehnem se.

Sarah sedi na porodni žogi in se naslanja na zakonsko posteljo. Mož ji masira hrbet. V ozadju igra Bon Iver in zunaj dežuje. Ničesar nimam početi, razen da sedim v kotu in pletem. Včasih me Sarah pogleda in nasmehnem se. Moje mirno, počasno pletenje jo pomirja in ji govori, da gre vse normalno in da se nikamor ne mudi.

Porod Heather kaže znake, da dojenček ni v optimalnem položaju. Pokažem ji tehniko, s katero lahko med popadki zaniha s telesom. Njen mož stoji za njo in ji nudi dodatno podporo. Stojim pred njo in niham z njo. Popolnoma sva usklajeni, ko se zibava in zibava še malo zibava.

Zakaj je doula posebej primerna za spodbujanje?

IMG_3899-27_edited-1Doulin fokus je popolnoma na materi. Babice so čudovite spodbujevalke, vendar imajo včasih druge pomembne naloge, ki morajo priti prej na vrsto ali jih motijo: nadzor otrokovega stanja, merjenje materinega krvnega pritiska itd. Še posebej v nujnih primerih je nujno imeti ob sebi spodbujevalca, ki lahko ostane osredotočen na mamo.

Porodni partnerji, dobre prijateljice in družinski člani včasih niso najboljši spodbujevalci. Zakaj? Ker so čustveno vpleteni v izkušnjo. To je edino prav! Spomnim se, kako sem ujela mamin zaskrbljeni izraz na obrazu pri mojem prvem porodu. Ni me pomiril. Včasih porodni partner ni prepričan, če je tisto, kar porodnica doživlja, normalno, in njegov obraz lahko to odseva. In porodničini izostreni čuti lahko zaznajo strah in negotovost.

Poimenovanje tega intuitivnega procesa mi je pomagalo poglobiti razumevanje skrivnosti – kako prisotnost doule, ki ne naredi ničesar, lahko obogati in je pogosto ključnega pomen za porod.

Vir: http://juliebyers.com/doula/doulaswhodonothing/. Prevedla: Ana Pavec

Zadnji dnevi nosečnosti – prehodni čas

zadnji dnevi nosečnostiZvita leži na kavču in čaka, okrogla kot žoga in polna čustev. Ob njej neurejen kup knjig o nosečnosti, porodu, imenih za dojenčka, dojenju … Niti ene besede več ne zmore prebrati. Vse za porod ima pripravljeno, čas je za akcijo. Zamrzovalna skrinja je napolnjena s pripravljenimi jedmi, lupinica je nameščena v avtu, baterije za fotoaparat napolnjene. Čas je, da pohiti in čaka. Niti slučajno prijetno, toda povsem nujno. 

(more…)

Čas v pripravljenosti

imagesPreden grem spat, preverim, ali je mobitel dovolj na glas. Ko vstanem, se vprašam, koliko energije imam, če bi od tistega trenutka naprej več ur skupaj morala biti budna in v gibanju. Ko grem po mleko, v trgovino, po otroke, na sprehod, moram imeti s seboj napolnjen mobilnik. Od izbranega kraja poroda se poskušam ne oddaljiti za več kot uro in pol vožnje. Ko odhajam na srečanje, zabavo, obisk, praznovanje, klepet, se odpravljam z mislijo, da ga bom morda predčasno zapustila in šla na porod. Za ves dan vnaprej imam urejeno morebitno varstvo. Skrbim, da imam v nahrbtniku nekaj prigrizkov, svežo vodo, udobna oblačila. Ko odpiram hladilnik ali pokukam na police v shrambi, se prepričam, da je na voljo dovolj dobre hrane, da si lahko moji postrežejo tudi brez mene.

Zdi se, kot da živim v paranoji.

(more…)

Naporno, a zmorem

IMG_7930Česa me je naučil ta porod?

Popadki se lažje dogajajo ponoči, ko je manj zunanjih dražljajev, poleg tega melatonin spodbuja sproščanje oksitocina.

Preden se začne aktivni porod, se mora zgoditi več stvari, maternični vrat se lahko več dni pripravlja – se pomakne naprej, zmehča, stanjša in šele na nato začne odpirati. Kljub podatku, koliko je ženska odprta, ne moremo napovedati, kdaj se bo porod zares začel.

Dokler se da (in morda še malo dlje), ohranjajmo normalno aktivnost (ponoči spimo, počivamo; podnevi se posvečamo opravilom, starejšemu otroku, prijetnim dejavnostim), da se zamotimo in ne dajemo popadkom preveč pozornosti.

Če je bolečina močna že na začetku, si lahko pomagamo na naslednje načine:

  • z vodo (gremo pod tuš, v banjo, s toplimi ali hladnimi obkladki)
  • z gibanjem (hoja, zibanje v bokih, počasni ples)
  • z dotikom (pritisk na križ, božanje, “stresanje jabolk”)

Na trenutke se zdi, da ne bo zmogla več. A po nekaj spregovorjenih besedah dobi moč za naslednjo uro.

Včasih ženske gledamo bolj na druge kot na sebe, čeprav bi potrebovale pomoč in podporo. Težko je priznati: “Potrebujem te ob sebi. Boš prišla? Samo zame?”

Včasih se ponavljajo vzorec in okoliščine prejšnjega poroda (podobna ura začetka popadkov, podobna utrujenost, podobna babiška ekipa). A zrasle smo do mere, da to lahko presežemo. Ne ponavlja se staro – to je nova izkušnja, nova priložnost, nov porod, nov otrok.

Potreba po potiskanju prinese olajšanje. Čeprav še vedno (ali še bolj) boli, pa lahko bolečino sedaj usmeri in uporabi. Odločenost, da bo kmalu konec, ji pomaga, da gara in sodeluje.

Če je porod dolg in utrujajoč, so lahko občutki ob rojstvu tako intenzivni, da ni pomembno nič drugega kot to, da je konec in da se je otrok rodil. Ob rahločutni in nežni pomoči se mama udobno namesti in počasi prihaja k sebi (in k otročku v njenem naročju, ki ga začne spoznavati).

“Počutim se, kot da prvič držim novorojenčka v rokah.” Ali ta občutek kdaj izostane, pa čeprav imamo drugega, tretjega, šestega otroka?

Prvi dnevi doma so kompleksno jadranje med podoji, kratkimi spanci, skrbjo za bradavice, obiski wc-ja, hvaležnim uživanjem v pripravljenih obrokih in ponujenih pijačah, opazovanjem partnerja, kako se znajde med vsemi novimi nalogami,  seznanjanjem starejšega otroka z novorojenčkom, branjem navodil za  uporabo raznih pripravkov in obvladovanjem svojih burnih čustev. Bo kdaj še tako, kot je bilo?

Preprosta, a skrivnostna preobrazba

Česa me je naučil ta porod?

Po moji uri je čas Foto: Ana Pavec
Po moji uri je čas
Foto: Ana Pavec

Porod se običajno počasi napoveduje. Z občasnimi popadki, s krvavo-sluzastim izcedkom iz nožnice, s povečanim nemirom mamice  … Par zna sam imenitno ohraniti normalen vsakdanjik in se posvečati prijetnim aktivnostim.

Za močno povezane pare je najbolje, če so do aktivnega poroda sami, saj sta takrat najbolj sproščena in spontana. Zasebnost jima omogoča, da oksitocin nemoteno kroži (in krepi popadke). Lahko uživata zadnje skupne trenutke, ko sta še v dvoje, se ljubkujeta, smejita …

Prvi stik z zdravstvenim osebjem je lahko zelo moteč za porod, še posebej če strokovno osebje nastopa avtoritativno, hladno, vzvišeno, vsevedno. Podvomila je vase, v svojo presojo, sploh v to, da res rojeva. A da se okrevati 🙂 Pomaga sprehod, kosilo v sproščenem vzdušju, vrnitev domov, pogovor o občutkih, priznanje ranljivosti, strateško načrtovanje prihodnjih pogovorov.

“Zdajle mi ni do tega,” zadostuje za zavrnitev ponujenega posega ali postopka, npr. vaginalnega pregleda. Občudovala sem njeno poslušanje sebe in pogum, postaviti se zase.

Domači prag ima neko čudežno moč, da povrne intenzivnost popadkov.

Na zunaj povsem mirna, a v njej divja nevihta popadka. Z vsemi močmi obvladuje intenzivnost in bolečino, ki jo preplavlja. Zunanji opazovalci vidimo le mirno spuščanje zraka skozi razprte ustnice in zaprte oči. Ob tem se včasih lahko počutimo nekoristne.

“Pa kdaj se bo rodil?!” Porod potrebuje čas. To je zahtevno.

“Ali je vmes sploh kaj pavze?” Dobro je pustiti, da odmore med popadki lahko izkoristi za umiritev in nabiranje moči. Ko najde položaj, ki ji ustreza, ji omogočimo, da se v njem zbere in sprosti. Tako dobi moč za naslednji val, ki prihaja.

Otroka bo porajala, ko bosta na to pripravljena ona in on. Ko bo dovolj nizko, ko bo dovolj razprl porodno pot, ko bo zbrala dovolj moči, ko se bo oprla na nekoga, da potisne otroka na svet. Samo njun je, otrokov in njen, ta čas.

Ni prva skrb staršev, da ugotovijo spol otroka. Ona mora najprej dojeti, da je res – rodila. Da je tukaj. Da ga drži v naročju. Da je njen. Začutiti olajšanje, zmagoslavje, hvaležnost.

Šivanje poškodb porodnih poti je sama po sebi mukotrpna naloga poporodnih ur, zato bi bilo dobro, da bi ga lajšali, kolikor se da – ne motili mame in novorojenčka, ki se še vedno spoznavata, zagotovili učinkovito in zadostno odpravljanje bolečine z zdravili (!), omogočili čim manj premikanja in prestavljanja. V središču je ženska, ne zdravnik.

Kljub negotovosti je mama tista, ki se od prvega trenutka uči skrbeti za otroka. Pomagamo ji lahko, da z vsakim dejanjem pridobi košček samozavesti, da zmore. Da je najboljša zanj. Lahko pa ji z vsako besedo to stežka pridobljeno samozavest odvzemamo.

Porod je čudovito preprost, a se v njem zgodi tako skrivnostna preobrazba, ki jo malo po malo dojemamo še mesece in leta.