NOVIČKE S TEBOJ SEM

Mamine lekcije

Piedestal perfektnosti

Zadnjič sem med mamicami spregovorila o področju življenja, o katerem ne govorim tako pogosto in na katero pogosto nisem prav ponosna. V nadaljevanju pogovora sem od ene od prijateljic slišala: “O, da imaš tudi ti negotovosti! Dobrodošla v našem svetu!”

Izjava me je presenetila, saj se nikoli nisem štela izven tega sveta (mamic, ki imamo podobne težave), vendar mi je dala tudi misliti – zakaj o tem ne govorim bolj odkrito in pogosteje?

Odgovor najdem delno v tem, da že ves čas, kar opažam težave, menim, da bo sčasoma že nekako šlo, da se bo izboljšalo samo od sebe, samo … dovolj vztrajna in potrpežljiva moram biti, dovolj dolgo stiskati zobe …

Drugi del odgovora pa je v tem, da me prav nič ne dvigne, če samo opisujem (obupno) stanje, se pritožujem nad njim, hkrati pa ne pridem do rešitve, ne najdem nič pozitivnega … Tako sem verjetno nevede oblikovala vzorec, pri katerem drugi niso nič vedeli o globini mojih težav, na tem področju so videli le tiste uspehce, ki sem jih razkrila, kadar so se le (z veliko muke in po dolgem trudu) pokazali.

Ko sem o tem pripetljaju spregovorila v drugem krogu mamic, pa sem bila spet presenečena, ko me je sredi mojega razglabljanja o tem, kako bi morala biti bolj odkrita, neka mamica prekinila: “Ja, katera od nas pa je odkrita? Kdo pa se ne dela perfektne?” Saj nikoli ne slišimo, kako kdo trpi prve mesece po porodu, če srečaš mamico na sprehodu in jo iskreno povprašaš, kako je, s kislim nasmeškom odgovori: “V redu sem. Dobro mi je. Fajn nam gre.” ne glede na to, kaj jo v resnici pesti. Navzven kažemo ob vsaki priložnosti in kadar le moremo, najlepšo podobo o sebi in o družinskem življenju, ki ga živimo, resnica pa je včasih, ne pa tudi vedno prav daleč od tega, vendar pa nikoli ne govorimo o težkih trenutkih, naporih, stiskah, ki smo jih morali prebroditi … Dobro je torej, če zavestno sestopamo s piedestala perfektnosti in kažemo svojo človeškost.

Želim pa spregovoriti še o drugi strani. Kolikokrat, ko delimo svojo ranljivost, naletimo na resnično empatijo? Pravo sočutje odlično ponazarja naslednja risanka (na žalost le v angleščini, vendar zelo nazorna):

RSA Shorts: Dr Brené Brown, “The Power of Empathy” from Gobblynne on Vimeo.

Ob zgoraj opisanem pogovoru sem razmišljala tudi, kolikokrat mi sami druge postavimo na piedestal perfektnosti, s tem, ko nikoli ne pomislimo, da imajo morda tudi težave. Raje se primerjamo z njihovo javno podobo in na tihem gojimo zavist, namesto da bi jih povprašali po njihovi človeški plati.

Nisem pozabljena

zda (147)obrezanaV zadnjem času se me je dotaknilo kar nekaj dogodkov, ki so mi priklicali v zavest, kako pomembno mi je, da se moja sedanjost navezuje na preteklost, da čutim nekakšno skrito vodstvo, rdečo nit, Nekoga, ki me vedno znova sreča, kjer sem.

To se pogosto izraža v zelo vsakdanjih dogodkih – močno se razveselim novice o dragi prijateljici, ki je že dolgo nisem videla, srečanja s starim znancem ali preproste pošiljke revije, na katero sem že dolgo naročena in mi predstavlja nekakšno stalnico v življenju.

Želim si, da bi lahko veliko tega, kar mi je bilo nekdaj drago, našlo mesto in obliko tudi v mojem sedanjem življenju, vedno znova prineslo svežo domačnost.

 

Tek za velikimi dejanji

prenosVčasih, ko otrok zaspi, imam občutek, česa vsega bi se morala lotiti. Toda lahko tudi mirno obležim ob njem in meditiram, morda tudi sama zaspim.

Smo v nevarnosti, da bi vedno tekali za nečim, kar se zdi veliko, pomembno, nujno. A največji zaklad počiva v nas in ob nas.

“GOSPOD, moje srce ni prevzetno,
moje oči se ne povzdigujejo.
Ne poganjam se za velikimi dejanji,
za čudovitejšimi od mene.
Nasprotno, potešil in pomiril sem svojo dušo

kakor otrok v naročju svoje matere, kakor otrok je v meni moja duša.”

Ps 131,1-2

Kako mine lep dan

ss_100112504Spanje, dojenje, zbujanje, oblačenje, iskanje manjkajočih stvari za vrtec in šolo, zajtrk, pobiranje suhih oblačil, obešanje mokrih oblačil, pospravljanje čiste posode, pospravljanje umazane posode, previjanje ritke, dojenje, pobiranje čudnih predmetov s čudnih lokacij po hiši in postavljanje na pravo mesto, postiljanje postelj, zlaganje suhih oblačil po omarah, igra, dojenje, dopoldanski počitek z otrokom, sadna malica, v trgovino, po opravkih, priprave na kuhanje kosila, kuhanje, redek bežen pogled na novice in elektronsko pošto, kosilo, priprava potrebščin za plavalni tečaj, igra, priprava večerje, kopanje, večerna molitev, uspavanje.

Vsak dan mine, tudi lep.

Da opaziš ali narediš tudi kaj, kar te dvigne iznad vsakdanja opravila in rutino, je odvisno (tudi) od tebe!

Dan mi je padel v vodo

mom-and-sick-childNoč pokaže svoje zobe – otroka zakuha vročina; drugi prepogosto obiskuje straniščno školjko, tretji se še ne zbudi, ko ga kliče narava, četrti ima šolsko obveznost, ki zjutraj vključuje mojo pomoč …

Tisto, kar imam na koledarju jaz, zanima le mene. Sporočiti moram svojo odsotnost ali pa ugotoviti, kaj od zadanega je nujno, kdaj pa bom naredila tisto, kar moram preložiti, saj je družina prva.

Nekaj časa sem “nasajena”, ne, tole nenačrtovano čiščenje kopalnice mi ni prav nič všeč. Tudi podvojeno pranje rjuh ne, da ne govorim o hrupu in igračah, ki naselijo dom v času, ko so običajno lepo pospravljeni in jaz mirna.

Nekako do poldneva ugotovim, da se da tudi v takem dnevu iti na sprehod, vsaj preleteti revijo, ki je prispela v poštni nabiralnik, predvsem pa ohraniti nasmešek na obrazu.

Znam plavati.

V pižami

Zadala sem si, da me otroci videvajo v čim bolj različnih oblekah in opravah. Rada bi, da vidijo, da imajo živo mamico, ne le krmežljavo skuštrano babo v pižami.

Po drugi strani pa – kaj je boljšega kot se stiskati do poldneva (ali čez), ne da bi se kam mudilo, ne da bi bilo treba na mraz, ne da bi se preoblekli? Tudi to spada k poživitvi vsakdanjika.

Mama ponikalnica

99513Za druge ljudi večkrat kar poniknem. Ko otroci zbolijo, ko se sama ne počutim dobro, ko imam veliko dela, ko nas ni doma, ko nas kakšen dogodek čisto posrka …

Moja prijateljica, tudi mamica, reče: “Mame razumemo …”

A želim si, da bi tudi v dneh, ko ne dajem ničesar navzven, ne izgubila stika s sabo – da moja zavest, občutek zase, ne bi poniknila. Reka, tudi ko ponikne, ne neha biti reka. Še vedno je bistra, pretočna, živahna, le skrita pod zemljo.

Pa še nekaj – dobro je, da koga kdaj spustimo ali vzamemo s sabo v “podzemlje”, čas in kraj, kjer smo s svojo družino, si delimo vsakdanjost, majhna in velika veselja in skrbi. Tako drug drugega povabimo  v območja, kjer si pokažemo svojo človeškost, hkrati majhnost in veličino.

Slepi za druge možnosti

IMG_20140924_145501obrezanaKako smo včasih slepi za možnosti, ki jih imamo v življenju, pa jih ne izkoristimo.

Z možem pogosto zvečer od utrujenosti samo “padeva” v posteljo. Kljub želji in trdnim namenom, da se bova tisti večer pogovarjala, so že prve besede, ki si jih izmenjava, običajno le dodatna uspavanka.

A čeprav imava že dolgo časa možnost, da si vzameva urico ali dve zase čez dan, ko otrok dopoldne ni doma, to le redko storiva, saj je v nama tako trdno zakoreninjen star način razmišljanja, da se dopoldne pač dela (ali pa se hodi z drugimi na poslovna kosila).

Ko uresničiva željo po skupnem kosilu, pogovoru in sprehodu, pa se čudiva, kako prijetna je naenkrat najina narava in kakšna dobrina je imeti zakonca ob sebi!

Pomembnost notranjega občutka

Po minulih praznikih sem primerjala svoje občutke ob različnih dejavnostih z otroki.

Ko me je nekaj resnično veselilo in ko sem nekaj delala samo zato, ker sem imela občutek, da moram (ker je tak čas, da je to treba delati, ker so si otroci tako želeli, ker sem samo tako res dobra mama).

Obe fotografiji sta lepi in prepričana sem, da bi pri obeh na družabnem omrežju požela ogromno lajkov. Kaj je tisto, kar loči videz in zunanjo potrditev od notranjega dobrega občutka?

notranji občutek

 Posebno pogumno je po njihovemu počutju v vsaki situaciji povprašati otroke.