NOVIČKE S TEBOJ SEM

Mamine lekcije

Ustvarjalne rane

Včeraj smo obiskali ustvarjalno sosedo. V udobnih oblačilih, popackanih z rumeno barvo, je pleskala zadnjo plast fasade na svoji novi hiši, ki bo jeseni, če bo šlo vse po načrtih, otroški vrtec. Povabila nas je, da pridemo pogledat. Preden sem uspela obleči in obuti najmlajšega in z vozičkom pripeljati do nje, sta starejša dva že odvrgla kolesi, prijela v roke čopiča in “pomagala”. Tretji sin je skakal okoli njiju, iskal čopič in se tudi želel pri priči pridružiti. Ni mi preostalo drugega, kot da grem domov po predpasnike. Skušala sem v naglici najti kakšna stara oblačila, ki bi zaščitila še druge dele telesa, vendar mi ni uspelo. Ko sem se vrnila, je imel najstarejši že rumen rokav na novi jopici, a tak izraz na obrazu, da nisem imela srca, da bi mu preprečila užitek. Kljub temu me je dogodek tako vznemiril, da sem bila najbrž ob ogledu notranjosti hiše videti precej odsotna, čeprav me je lepota in ustvarjalnost, ki je kar žarela iz popleskanih sten z motivi pokrajin sveta, povsem prevzela.

Kakšen pogum! Kakšna sproščenost! Kakšne sanje! Soseda nas je vodila po bodočih igralnicah in razlagala, kje bo kaj stalo, kako si je zamislila dejavnosti (na voljo bodo tudi popoldanski programi in delavnice za otroke in starše). Navdušenje je kar velo iz nje.

In jaz? Razmišljam le o madežu na jopici, kar sem tudi nekajkrat poudarila.

Na poti domov sem se spomnila, kako sem prejšnji teden na spletnem seminarju Brene Brown naredila vajo o ustvarjalnih brazgotinah.

IMG_6193Napisali smo negativna sporočila, ki smo jih bili deležni skozi odraščanje o svoji ustvarjalnosti. “Pa kaj počneš? Spet packaš! Te zmešnjave ne bomo prenašali! Ali se tega ne moreš lotiti kje drugje/ kdaj drugič? Pa zakaj si to uničila? Ali imaš čas, da ga takole zapravljaš?! Ne, ne morem ti pomagati, imam delo! Nehaj me motiti s svojimi butastimi izmišljotinami!” 

Nanje smo nalepili obliže. Namenoma sem izbrala take z otroškimi motivi, saj takih “nalepk” nisem kot majhna nikoli smela kar takole za prazen nič uporabljati.

Na obliže smo napisali tolažilne besede, ki nam lahko danes pomagajo, da ne odnehamo, ko se hočemo lotiti nečesa ustvarjalnega.

“Vem, da si drugačna in ljubim tvojo posebnost. Kako dobro ti gre! Zelo lepo si to naredila. Vidim, da uživaš! To je dobro! Vem, kako si lahko pomagaš, da boš tole lažje izdelala. Vidim, da zavzeto delaš! Le kaj bo nastalo? Čaka me še to in to, a tudi čas za ustvarjanje je dragocen in si ga želim vzeti.”

S temi mislimi (nisem jih imela pred očmi, le spomin na vajo mi je ostal toliko živ, da sem ga lahko hitro ozavestila) sem se na kratki poti do doma uspela pomiriti. Otrokom sem razložila, kako želim, da se hitro slečejo, razvrstijo oblačila na dva kupa – takega, ki bo naslednji dan namenjen za ponovno vajo v pleskanju, in takega, ki ga moram nujno oprati, saj je novih oblačil res škoda, ter jim pomagala, da so bili kmalu pripravljeni na večerjo. Obrazi so jim žareli v pričakovanju novega popoldneva, ko bodo lahko šli k ustvarjalni sosedi.

Vam pa še tudi sporočim, ko bo vrtec imel ime in bo odprl svoja vrata za vse ustvarjalne duše.

Imate tudi vi kakšno rano, ki se vam odpira ob podvigih otrok?

Kdaj bom zadovoljna

Pri otroku zlahka vidim, kdaj je nenasitno nečesa željan. Opozorim ga na to, kaj že ima in lahko uživa. Največkrat sem neuspešna, saj se tisto v njegovi roki ne sveti tako zelo kot novo čudo, ki ga je pravkar ugledal.

Sebe moram brzdati toliko bolj. Na vsakem koraku me vabijo novi svetleči predmeti. Kaj ko bi iskala tiste notranje?

Smiselni dan

Opazila sem, da je moje jutro popolnoma drugačno, če zvečer, preden zaspim, napravim nekaj smiselnega zase.

Moji možgani se prebudijo v tistih prijetnih občutkih, v katerih so zaspali, in se avtomatsko nastavijo na še en tak dan – z obetom smisla, veselja, povezanosti, srčnih želja.

Kaj naj torej naredim, da bo vedno tako? Nekateri to imenujejo čuječnost. Sposobnost, biti s seboj, pozoren, prisoten, sočuten, sprejemajoč.

Za kristjane je to molitev – postaviti se v navzočnost Boga, ki me sprejema, posluša, ljubi, se želi povezati z mano.

Da, en dan v tvojih dvorih je boljši kakor tisoč drugih. Ps 84, 11

Otroške želje

Kako ločim prave, srčne želje od muhastih, navideznih? Zazrem se v otroške oči. Tam se iskri in smeje resnica.

To deluje tudi pri odraslih. Ste kdaj opazili, kako se razjasni obraz, ko nekdo govori o svojem srčnem veselju?

Okrevanje

Za mame bi moralo biti prepovedano zboleti, razen če je nekdo drug pripravljen vzdrževati svet, dokler ne okrevamo.

“Bodite pripravljeni, da boste zboleli in da se boste pozdravili.” dr. Stephen Cowan

Veščina, ki se je učim.

Rana ura

Le čudim se lahko, od kod malčkom toliko energije, da vstanejo s petelini, ki se oglašajo s sosednje kmetije. Na take dni sem ob 8. uri, ko se izprazni hiša, najmlajši (ki me je zbudil) pa gre zasluženo počivat, začudena, koliko imam že postorjenega. Spomnim se besed moje vzornice, mame petih otrok in zdaj že babice: “So dnevi doma, ko si lahko privoščimo dolg počitek in so dnevi, ko moramo zgodaj vstati in hitro postoriti nujne stvari.”

Kakšno je bilo tvoje jutro?

Kot odrasli

Danes sem se dvakrat zavedla, kako zelo smo si odrasli in otroci podobni. Oboji imamo radi, da nas bližnji vključijo v dogajanje, da nas jemljejo resno in se z nami pogovarjajo vedoč, da razumemo. Enoletnik se je lotil moje denarnice. Namesto da bi mu jo vzela, sem mu razlagala o kovancih, le vestno sem skrbela, da ni nobeden odpotoval v njegova usta. Sicer pa jih je redoljubno zložil nazaj v predalček. Drugi slučaj se je zgodil v trgovini s počitniško opremo. Na viseči mreži za dojenčke se je namestil, kot da bi že od nekdaj vedel, čemu služi, in mi podaril blažen nasmešek, ko sem ga zagugala.