Sramujem se stavka, ki ga včasih zvečer na glas izrečem: “Danes cel dan nisem počela ničesar drugega kot … ( skratka skrbela za druge) in zato sem jezna, utrujena, naveličana, vsega imam dovolj.”

Sramujem se ga, ker ni resničen in ker to ni sporočilo, ki bi ga svojim bližnjim v resnici želela predati.

Želela bi jim povedati, kdaj sem se imela danes resnično lepo:

• ko smo se skupaj gugali na okrogli mrežasti gugalnici (to bi imela doma!)
• ko smo na cesti sredi vasi srečali krave
• ko sem vas opazovala, kako ste se zanimali za plezanje, ogledovali opremo in ogovarjali plezalce pri “delu”
• ko sem gledala, kako si, petletnik, zabaval najmlajšega, da se je krohotal na ves glas
• ob vaših izjemno hudomušnih izjavah: npr. šestletnikova: “Jaz se nikoli ne hecam … Hecam se :)”
• ko sem te, šestletnik, komaj dohajala na kolesu
• ko sem s fotoaparatom ujela trenutek nežnosti med tabo in atijem
• ko si nas, triletnik,  naganjal vse s stolov, da si jih zložil za odhod domov: “Pakiram! Pojdi dol!”

Dragi moji možgani, dajte si to zapomnit, prav?! In še – spomnite me na to zvečer, ko spravljam otroke spat 😉

… a morda ničesar v srcu.

“Kdor ljubi, ne pozablja, in kdor pozablja, se še ni naučil ljubiti.”

Rek iz skupnosti Srečanje za zdravljenje odvisnosti od drog

Večkrat se zalotim, da dobim neko idejo, ki se mi zdi fenomenalna, mislim, res krasna. In o njej hitim povedati drugim. Kaj ko bi jo najprej preizkusila v svojem življenju? Kaj ko bi najprej srčno živela to, kar govorim?

Težko vprašanje, vem.

Pa vendarle:

Če te od jutri naprej ne bi bilo več, kdo bi najbolj trpel?

Živiš tako, kakor da boš jutri umrla? Se učiš tako, kakor da boš večno živela? 

Primerjanje med mamicami, katera ima več dela, obremenitev ter manj časa, podpore in možnosti poskrbeti za svoje potrebe, lahko zastrupi celo trdno, večletno prijateljstvo.

To bi lahko bil naslov kratkih zgodb o mojem materinskem vsakdanu. Danes (da, v enem samem dnevu) mi je otrok (ne nujno vedno isti):

• vrgel zobno krtačko v školjko
• naredil sceno sredi mesta
• padel s traktorja (otroškega) in dodal svoji zbirki prask na licu še eno grdo
• prinesel domov  iz vrtca tujega Lego “strička”
• ponavljal frazo “Nihče mi nič ne more, ker jaz sem zoki kralj”
• prišel domov po mokri travi brez nogavic in čevljev, ko je pri sosedovih skakal po trampolinu
• se valjal po tleh, ker ni imel “pravih” kratkih hlač, da bi šel ven
• dal kahlico na glavo
• tolkel po računalniški tipkovnici
• degustiral bonbone iz vsakega zabojčka na stojnici (kjer se prodajajo na grame)

Kaj sem takrat delala jaz, boste rekli?

Kolikokrat imamo strahospoštovanje pred ljudmi, ki jih občudujemo iz tega ali onega razloga! Sebe ob njih dajemo v nič, s tem pa zatiramo svoj potencial.

Škoda, saj smo tako vsi na zgubi.

Vsak dan jamramo, da bi pootrebovali več prostega časa, več miru. Ko pa pride kakšen tak trenutek, za kaj ga porabimo? Sploh opazimo priložnost?

Ste opravile včerajšnji test mamine suverenosti?

Morda boste ugotovile, da trpite za “Pepelkinim sindromom”. Pepelka je po besedah svoje mačehe namreč lahko šla na ples šele, ko bo postorila vse, kar ji je naročeno. To je bilo nemogoče in rešila jo je lahko le vila.

Megan Flatt pravi, da nam tudi krdelo miši ne more pomagati, da bi opravile vse, kar smo si zadale (ali so nam naložili drugi).

Kdaj bomo svoje želje torej nehale dajati na zadnje mesto?

Test, 1, 2, 3
Čez 20 minut hočeš od doma. Vrneš se zvečer. Kaj “moraš” prej postoriti, ker bo sicer “vse narobe”, ko te ne bo?  Ti uspe?