fbpx

Mamine lekcije

Nismo iz sladkorja

Včasih mi je zelo všeč, če otrokom pokažem, da nismo iz sladkorja. Da kdaj malo tvegamo in zato doživimo kaj, česar drugače ne bi. Npr. srečali krdela konj v hribih ali tekli po dežju. Fino je potem na suhem obujati spomine.

Bogat dan

Kakšen bogat dan!

Sploh ne vem, kje bi začela, bil je res poln lepega. Slastna marmelada iz sezonskega sadja za zajtrk, obet obiska prestolnice, srečanja z ljudmi, dobra novica za mojo nastajajočo knjigo, prijazne vzgojiteljice, začetek družinskih počitnic, svetovalni pogovor o dojenju med policami z revijami, opazovanje dveh klepetavih ženic na troli, stavek: “Ta porod je vse postavil na svoje mesto,” dobro branje, prijetna vožnja z možem, žareče oči otrok, pospravljanje prazne hiše, poslušanje odbijajoče se nogometne žoge pred hišo, ročice, ki so mi pomagale zložiti špezo na blagajniški trak, malček, ki sedi na mizi in se pusti pitati starejšemu bratcu, osvežilen tuš in tipkanje v postelji. Morda še kaj sledi, gotovo pa sem kaj spustila;-)

Pridobljene spretnosti

Včasih sem mislila, da imam dve levi roki (to so mi tudi pogosto govorili).

A odkar imam otroke, sem se precej izboljšala v nekaterih spretnostih – npr. v menjavanju rjuh, tudi sredi noči, če je treba; v kuhanju z eno roko, v poslušanju domišljijskih načrtov in hkratnem lovljenju mokrega malčka po hiši, v obešanju perila in zaposlovanju otroških rok, v pletju vrta in zagotavljanju, da otroci ne pojejo vsega sosedovega ribeza …

Ne samo, da za to dejansko potrebujem dva para rok, potrebujem tudi štiri oči, več parov ušes, dvoja usta, predvsem pa ogromno miselne kapacitete in veliko srce.

Kaj me poživlja?

O, še zdaleč ne samo kava 😉

  • Ko prepoznam otrokovo resnično potrebo ali željo (in ji sledim)
  • Ko si zamislim okusno in mikavno jed ter jo pripravim (in s slastjo zaužijem)
  • Ko nekaj dokončam (tudi če je to gora cunj)
  • Ko najdem predmet, ki mi prebudi nek lep spomin (npr. slika, izrezana iz časopisa)
  • Ko snujem nove članke, ponudbe, projekte, si delam načrte, napravim korak naprej
  • Med premikanjem, ko mi misli lahko tavajo po svoje (sprehod, vožnja z vlakom, na kolesu)
  • Hrepenenje, ki ga prebujajo nekateri deli dneva (npr. približevanje poletnega večera, jutro, po kosilu) – kaj vse je možno, kam bi lahko danes šla/kaj naredila/s kom se srečala
  • Dobra knjiga
  • Lep film
  • Srečanje s prijateljico
  • Možev objem
  • Pošten spanec
  • Dolgo pričakovana pošiljka
  • Obet počitnic, potovanja
  • Voda
  • Dobra novica
  • Ko poskusim nekaj novega (npr. pranje avta)

Greva spat

Jutri je nov dan.

Mamice včasih na to pozabimo, kajne? Premalokrat se poslužim tiste sladke zvijače, da zaspim kar zraven otroka (ure pred polnočjo štejejo dvojno!) Če je pa spisek opravil še tako dolg, da ne govorim, kako me pokonci držita računalnik in televizija.

Pojdi spat. Morda se bo jutri zjutraj katera današnjih težav rešila sama od sebe (in tudi če ne, imela boš več energije, da se z njo ponovno spoprimeš.)

Ohranjanje zdrave pameti

Če bi se osredotočala le na to, koliko spanja sem zamudila v nočnih urah, na to, česa vsega nisem postorila, ker sem tolažila majhne bolnike, kaj vse je zamujeno, ker sredi svojega razmišljanja rajši obstanem in se nasmehnem malčku, ki je ravnokar pogruntal nekaj novega, bi me že zdavnaj zapustila zdrava pamet …

A kljub vsemu, dve zapisani vrstici na dan mi tudi ohranjata duševno zdravje. Hvala, ker me berete.

Nepopravljive napake

Dnevno se mi dogaja, da ne morem verjeti, kakšna škoda lahko nastane v drobcu sekunde, ko otroci pri svojem početju uidejo moji pozornosti.

Kar me skrbi, je to, kakšno škodo jim povzročam v minutah, ko jim pozornost spet namenim in najdem posledice njihove igre.

Ustvarjalno skozi krizo

Kadar smo bolni, utrujeni, obubožani, nepodprti, običajno prevzamemo “preživetveni način”. Živimo na minimumu, ker je to naš instinktivni odziv. Vendar – a je tudi koristen?

Včasih nam pomaga drobno ustvarjalno dejanje, da najdemo ustvarjalni način in se rešimo iz krize. Ne zanemarjajmo svoje ustvarjalnosti, pa tudi če prekle padajo z neba!

Sédi, nezadostno

Dokler nisem imela otrok, sem blestela na mnogih področjih v življenju .

Odkar pa so prišli v moje življenje – najprej mi je svet zamajal eden, nato se mi je srce razklalo na dva, nato so me na tri konce vlekli trije in sedaj po moji ljubezni kličejo štirje, pa imam neprestano občutek nezadostnosti. Česarkoli se lotim, na drugem koncu ostaja kaj nepostorjenega, nepotolaženega, nezadoščenega.

Kot da bi se venomer učila, a ko sem vprašana, me vedno znova pošljejo v klop: sedi, ena.

Kdo je kriv

dsc00695Iskanje krivca je pogosta tema naše družine in meji na patologijo.

V trenutku sicer lahko naštejem celo vrsto stvari, ki bi bile boljša izbira:

  • analiza dejanskega stanja
  • oskrba morebitnih hudih poškodb
  • poiščemo najboljši način, da se pomirimo in se šele potem lotimo reševanja problema
  • pogovor o tem, kaj se je zgodilo, brez obtoževanja in obdolževanja
  • spomnimo se, da nam je že kdo povedal, da je kaj podobnega doživel ali storil
  • nasmeh in izraz sočutja ob neljubem dogodku
  • priznanje, da je vsak storil del napake
  • objem in poljub, olajšanje, da ni nič hujšega
  • opravičilo
  • popravilo
  • učenje za naslednjič, jasna navodila, kako želimo, da bi nekaj naredili