NOVIČKE S TEBOJ SEM

Mamine lekcije

Občasno razvajanje

A veste tisto, ko se mama včasih odpravi od doma, in otroci doma pod očetovim nadzorom jedo naročeno pico, gledajo televizijo, imajo podaljšano zabavo pred odhodom v posteljo in jim je omogočena kakšna “muha” več.

No, to. Le da sem jaz v vlogi tistega očeta. Včasih paše.

Hitro, dobro, poceni

Poznate tisto shemo, po kateri lahko pri katerem koli sklenjenem poslu izberete le dve od treh možnosti?

prenos (1)

Če je hitro in poceni, ni dobro.

Če je hitro in dobro, ni poceni.

Če je dobro in poceni, ni hitro.

Zadnjič sem ugotovila, da to velja tudi pri otrocih.

Če hočem z njimi doseči nek cilj hitro in “poceni” (s kakšno finto), ni tako zdravo in dobro za njihov razvoj.

Če hočem nekaj hitro in dobro, nastradajo oni ali jaz (zaradi preobremenjenosti).

Če hočem, da pridemo na cilj kvalitetno in celi, to ne bo hitro.

Danes ne

Danes sem bila malo po obiskih. Malo pa tudi ne. Ko sem se hotela oglasiti pri neki mamici, sem dobila naslednji odgovor:
“Danes se ful slabo počutimo, ker smo slabo spali in bomo šli sedaj počivat. Bi se lahko mogoče kateri drugi dan oglasila?”

Srce mi je zaigralo in mislila sem si sama pri sebi: “Ja, bejba, tako se to dela!” 😀

In sem se z veseljem odpravila domov.

Nameni

Zakaj tako pogosto ostanem samo pri namenu?

To vprašanje me ne pripelje nikamor, saj se kritiziram, si očitam, sem nestrpna s seboj.

“Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane.” Jn 15,16

Smola za najboljšo mami

Mami je najboljša!

To nadvse laskavo pohvalo sem dobila, ko sem postavnemu petletniku spravila (drevesno) smolo s kolena.

Oh, ko bi bilo vedno tako enostavno 😉

Ni me.

Berem.

Sem z družino.

Sem na počitnicah.

Sem v hribih.

Pomivam posodo.

 

Skratka – ni me.

OK, življenje

Pa naj se še toliko jezim, toliko obupujem, toliko žalujem, življenje mi vsak dan postreže z nečim, zaradi česar se vdam: “Priznam, lepo mi je.”

 

Voda, riž in fotoaparat

Kaj imajo skupnega voda, riž in fotoaparat? Mamo in otroka, pa še strica Gugla.

Enoletni otrok je splezal na mamino pisalno mizo, vzel njen ljubljeni fotoaparat iz etuija ter ga nesel v svoj “bazenček” – bano v kopalnici, ki mu jo je mama ljubeče pripravila za igro. Ko je mama zgrožena vprašala njegovega bratca, ali je fotoaparat plaval v vodi, je ta odgovoril (znanstveno): “Ne, potopil se je!”

Mama ni edina na svetu, ki se ji je to zgodilo. Stric Gugl ji je pomagal najti ljudi, ki so si pomagali po takem šoku, in sicer tako, da so za teden dni zaprli fotoaparat v posodico, polno riža. Čudežno deluje. Riž je posrkal vlago iz napravice, ki sedaj spet deluje in “lovi” vragolije neke družine.