NOVIČKE S TEBOJ SEM

Mamine lekcije

Danes boš vprašana

Questioning-YourselfZelo rada imam notranje spraševanje. Alenka Rebula v knjigi Blagor ženskam piše: “Vprašanja vodijo v obdelavo odporov in se dotikajo najglobljih omrežij; so zahtevnejša od trditev, a vzpodbujajo naše možgane, da iščejo prepričljive odgovore, ki bodo v mislih vzpostavili nove prehode. Glavna prednost vprašanj je v tem, da se zavemo, kdaj nam je težko najti odgovor, ob tem pa lahko postanemo pozorne na čustvovanje, ki nas zavira.”

To mi je odprlo povsem nov pogled na vprašanja. Raje jih izbiram. Raje si jih postavljam. Raje nanje odgovarjam. Predvsem pa sem ob njih bolj sproščena.

Tega ne vidim več kot ocenjujoče, strašno (šolsko) spraševanje. Postalo je opraševanje, ustvarjalno oplajanje.

Z lučjo v kot

IMG_5168Posveti z lučjo v kot. Tisti najtemnejši, kjer se zdajle skrivaš. Ker nisi sama. Ker nisi edina. Ker nisi nevredna, nesposobna, nemočna.

Lahko si prav v tem kotu mehko postelješ, počiješ, se sprejmeš.

Ko boš malo močnejša, si boš v tem kotu pometla, postavila mizo in skuhala.

Še kasneje morda kaj spletla, napisala, izvezla.

A slednjič boš prišla ven ali pa – nas povabila k sebi.

Stojim za svojim

Moje izbire niso in ne morejo biti všeč vsakomur. Pa vendar vem, kako sem do njih prišla, zakaj so take in da sem se odločala po najboljših močeh.

 

Metuljčki

IMG_8285Bila so leta, ko sem vse merila le po … metuljčkih v trebuhu. Tam je bil moj odgovor in ponavadi je bil pravi. Kje so zdaj moji metuljčki? In kdaj sem jih nehala preštevati?

Ne vemo

Ne vemo ne dneva ne ure ne namena ne povezave … V življenju je pogosto tako. Pa lahko vseeno zaupamo, da se bo nekoč vse skupaj sestavilo v čudovit mozaik.

Obisk navdušenja

Danes me je obiskalo poosebljeno navdušenje. Pravzaprav sem jo “priklicala”, ko sem zjutraj brala tale zapis o navdušenju in se spomnila nanjo. Ja, seveda je ženska! Pripeljala se je na kolesu, od daleč. Pozorno je poslušala in potrpežljivo počakala, da sem končala telefonski pogovor z nosečnico tik pred porodom. Ni se mogla načuditi mojemu novemu domu. Prinesla je poln nahrbtnik uporabnih dobrot. Zaželela si je čaja. Ko sem ji povedala, da sem lepi skodelici dobila za rojstni dan, me je smeje vprašala: “Koliko si pa stara, 25, kajne?” Z zanimanjem je poslušala, kako je kaj pri nas. Na žalost se je prav kmalu poslovila, a meni je razsvetlila dom in dopoldan.

Komaj čakam njen naslednji obisk!

Pasti primerjanja

Sem sredi svoje bitke vsakdanjega življenja. Mimo mene priparadira druga mama, v svoji najboljši podobi tistega ideala, ki nama je obema skupen. Skrčim se v dve gubi. Jaz pa nisem to, nisem storila tega, nimam tega … Če sledim toku misli, sem vedno bolj stran od sočutja do sebe, prav tako pa od stika s svojim otrokom. Res mislim, da moj otrok potrebuje to, kar vidim pri drugi mami? Res lahko slepo posnemam druge in ob tem najbolje, kar zmorem, skrbim za svojo družino?

Enako pogubno živim, kadar mislim, da sem jaz tista, ki bolje sledim nekemu idealu kot druge okoli mene.

O dnevih D

Zdi se, da je današnji dan odločilen. Da bo povsem zapečatil usodo vseh, ki bodo prestopili prag šole, prag vrtca, prag porodnišnice.

Pa je res tako? Ali se v resnici ne spominjamo bolj dni, ko smo plesali otroško kólo, ko smo padli, pa nam buške ni popihala mama,  ko smo prvič stali pred tablo, ko smo bili izrinjeni iz kroga najljubših sošolk, ko smo za obvezno branje dobili pomenljivo knjigo, ko se nam je dojenček prvič nasmehnil, ko smo se trudile z dojenjem, ko smo ga prvič peljale na sprehod …?

Vsi dnevi, ki so sledili velikim prehodom, se nam zgostijo v en sam véliki dan, ki je imel bojda tako močan vpliv na nas, in to predstavo predajamo naprej. Res je. Začelo se je s tem dnem. A nikakor ni naša pot postala s tem dnem zapečatena.

Imejmo to v mislih, ko bomo te dni ubirali nove poti v novih ustanovah.

Očitne namere

Včasih moram storiti kaj res drastičnega za svoj cilj (npr. začeti vstajati ob 5 zjutraj), da ljudje okrog mene prepoznajo, da mi je nekaj resnično pomembno.

Nepotrpežljiva ali modra?

Včasih si ob otroku očitam, da mu ne omogočim izkušnje nečesa, kar ga očitno veseli.

Malček se zjutraj ob zgledu starejših bratcev, ki odhajajo v vrtec, začne obuvati in želi ven. Po glavi se mi podijo misli na to, kaj bi morala nujno narediti, preden bi mu ugodila – si umiti zobe, pospraviti ostanke zajtrka z mize, vzeti ključek za poštni predal. Sama sebi se zdim neumna, zavrta, ker najdem toliko ovir. Ali res ne morem preprosto popustiti in iti za pol ure ven v sveže jutro, ne da bi mislila na opravke?

Naredim najnujnejše, odprem vrata, odpraviva se na kratek sprehod. Iz navade in za vsak slučaj vzamem voziček, vanj pa naložim dežnik in pelerino (izkušnje govorijo, da se rado ulije). Seveda so vsi ti predmeti prevelika skušnjava za malčka in že vleče dežnik za seboj, da se konica ropotaje odbija od mokre ceste. Včasih ga dežnik s svojo težo porine in usede se na tla. Greva mimo kužka, ki ravno opravlja svojo potrebo. V ustih imam neprijeten okus, čutim nepočesane lase in zaspance v očeh (še dobro, da sem vsaj sita  in oblečena). Z vsakim postankom sem bolj nestrpna. Na lepem se odločim, da greva raje nazaj in obrnem voziček. Malčku je vseeno, v katero smer greva, a pri hišnih vratih se upre. Prav nič mu ne diši odhod v notranjost. A takoj, ko je sezut in zazna, da se pomikam proti gugalnemu stolu, je pomirjen. Pet minut kasneje, po mlečni sladici, že drnjoha v mojem naročju.

Včasih popustim jaz, včasih pa on.

Si želiš dobivati mamine lekcije v elektronski predal? Želiš podpreti ustvarjanje navdihujočih vsebin za starše? Včlani se v klub S TEBOJ SEM. Že za 5 EUR/mesec.