NOVIČKE S TEBOJ SEM

Mamine lekcije

Ko bomo zdravi …

perfectionismNaredila bom to, šla bom tja, pokličem te, obiščemo vas, ustvarjala bom, igrala sem bom, poslušala bom, brala bom, ko:

  • bodo otroci zdravi,
  • ne bo nič pomembnejšega prišlo vmes,
  • bom lahko kupila x,
  • se bom naspala,
  • bo otrok zaspal,
  • bom imela končno mir,
  • bodo otroci zrasli,
  • ne bova skregana,
  • me bo nekdo prosil za to,
  • bom imela pospravljeno,
  • bom imela čas,
  • me nihče drug ne bo potreboval,
  • bo novo leto,
  • bo idealna priložnost.

Ali prepoznaš vzorec? Casey Truffo je v nekem intervjuju tako odlašanje, prazne obljube imenovala “travma drama” in s tem hotela ponazoriti, kako imamo še posebej ženske v vsakem trenutku nešteto oteževalnih okoliščin, zaradi katerih se ne moremo lotiti tistega, kar bi si želele. Vedno bo nekdo, za katerega je treba skrbeti, vedno kaj, kar ne bo idealno.

Danes sem se že:

  • odločila za sprehod, čeprav imam doma bolnega otroka (15 minut na soncu in svežem zraku, medtem ko ga je varoval mož),
  • med pripravljanjem zajtrka zapisala na listek, kaj vse želim zajeti v elektronskem odgovoru sodelavki,
  • zamotila otroka s pomito plastenko, brizgalko in žličko od zdravila,
  • med dojenjem in uspavanjem razmislila o tem, kaj želim napisati,
  • ko je otrok zaspal, sem šla mimo zapackanega ogledala in polnih stojal suhih cunj k svojemu pisanju.

Želje si velikokrat predstavljamo kot utrinke, zvezde. Ali se ti vidijo, če ni noči in teme? Zakaj potem mislimo, da lahko sledimo svojim željam, ko je idealen dan?

Ne morem ven

working_mom-972x713Obstajata dve vrsti “ostajanja notri”, znotraj neke vloge, prostora, cone udobja.

Prva je, ko se odločim, da bom materinstvo osvojila, dobro opravila, se potrudila po najboljših močeh, bila kar se da prisotna, ljubeča, razpoložljiva.

Drugo pa je, ko me začenjajo življenjski pogoji dušiti, ko notranje odmiram, ko krivim druge za nastali položaj, ko si v resnici želim ven, pa se bojim narediti tisti korak, poskrbeti za vse potrebno, da bi lahko to storila.

Ko torej zavračam vabila na čaj, na srečanja, na predavanja, k sodelovanju, v službo, na delo, to počnem zaradi iskrene skrbi zase in za potrebe svoje družine, ali iz lenobe in strahu, da bi storila kaj zase?

Odgovor primeren vprašanju

waiting-for-PEKaj mi naj otrok pove, če ga vprašam, kako je bilo v šoli?

Našla sem nekaj primerov vprašanj, ki jih lahko zastavim namesto klasičnega, in preizkušeno dobim bistveno več informacij o tem, kako se je v resnici imel.

  • Kakšno zgodbico vam je danes učiteljica prebrala?
  • Kateri del zgodbe ti je bil najbolj všeč?
  • Kateri del je bil najbolj všeč ____ (vstavite ime sošolca, prijatelja)?
  • Kaj učiteljica načrtuje za ta teden?
  • Ali se veseliš jutrišnjega dne v šoli?
  • Katera dejavnost ti je bil v tem letu najbolj všeč? (vprašanje za različne čase v letu)
  • Kateri del današnjega dneva v šoli ti je bil najbolj všeč?
  • Ali te je danes v šoli kaj razburilo?
  • Ali si lahko danes dokončal vse svoje naloge?
  • Ali imaš kakšno vprašanje, na katero ti učiteljica ni mogla odgovoriti?
  • Kaj ste imeli za kosilo (ali malico)?
  • Zraven koga si sedel pri kosilu? O čem sta se pogovarjala?
  • S kom si se danes igral?
  • Kaj bodo tvoji prijatelji počeli ta vikend?

Sodobno sproščanje

IMG_8943Kako težko se je v današnjem času res globoko sprostiti, spočiti, osvoboditi. Na vsakem koraku nas obdaja nekaj, kar nas lahko pritegne in potegne vase, da pozornost odvrnemo od notranjega doživljanja in odnosov. Rekla bi jim “svetleči novi predmeti”.

Tako zelo smo zasičeni z dražljaji, da je nujno, da se redno dvigujmo nad “meglo” vsakdanjih informacij.

Žongliranje med pogovorom

giraffe-smilingNa delavnici nenasilne komunikacije sem se naučila, da med pogovorom, ki ustreza “dobremu sporazumevanju”, menjujemo tri bistvene sestavine:

– vživljanje v sogovornika

– samoempatija

– iskreno samoizražanje

Vadim, vadim, vadim, vadim dan na dan 🙂

Učenje iz katastrof

survivor-voice-imageDanes smo “požrli” knjigo o Titaniku. Tako nas je pritegnila, da smo šli dosti kasneje spat kot ponavadi. Česa vsega se lahko naučimo iz napete pripovedi o njegovi gradnji in potopu (znanja iz geografije, sociologije, ladjedelništva …)

Jaz pa sem jo doživljala predvsem v luči travme in učenja iz nje. Ko smo kar težko dihali ob poslušanju opisa zadnjih trenutkov, ko je bil še nad gladino, sem pomislila, kakšno literaturo dajem otrokom, da si predstavljajo vse te (nepotrebne!) smrti …

A izvedeli smo tudi o junakih, ki so bili na krovu, o ukrepih, ki so jih po tej tragediji začeli izvajati v morskem prometu, o toplem čaju in tolažbi, ki so si jo preživeli nudili … Nagovorilo me je, kako je en fantek, ki je preživel nesrečo, kot odrasel potem gradil ladje …

V knjigi, ki jo berem jaz (običajno takrat, ko otroci že spijo) – Trauma Stewardship, je tudi vprašanje, kako prepoznavamo, da je delo, poklic, ki ga opravljamo, povezan s travmami, ki smo jih preživeli. Ali je morda to tudi eden od načinov, kako “osvojiti” okoliščine, ki jim takrat nismo bili kos?

Kakšna je sploh razlika?

V teh dneh se me je lotilo malodušje (nisem prepričana, ali je virusnega ali bakterijskega izvora 😉 ). Neki glas v meni me hoče prepričati, da je čisto vseeno, ali kaj naredim in ali ne. Ali kaj napišem ali ne. Ali izobražujem, osveščam, spodbujam ali ne.

Vem, da laže.

Neopazne

Med nami so resnični vélike herojke. Zelo verjetno jih ne opazimo, saj še same ne vedo zase. Pa vendar so.

Brez sape

Pogosto ostanem brez diha, ko se zazrem v svoje otroke. Preprosto ne morem verjeti, da so mi bili podarjeni.

Točka preloma

Točno se poznam:

najprej hočem vse narediti prav. Nato v meni narašča napetost, saj ne zmorem, ne zmorem, vedno težje je. A naenkrat sprevidim, da ne gre drugače, morala bom sprejeti – še več, postane mi všeč – nekaj, kar mi je bilo prej nedoumljivo in za kar sem si govorila: tega se pa že ne bom šla. Od takrat dalje kreativno iščem načine, kako bi si čim bolj izboljšala položaj. A ne spreminjam več na silo okoliščin, ki so me vanj potegnile.

Tako bi opisala prepuščanje.