Po minulih praznikih sem primerjala svoje občutke ob različnih dejavnostih z otroki.

Ko me je nekaj resnično veselilo in ko sem nekaj delala samo zato, ker sem imela občutek, da moram (ker je tak čas, da je to treba delati, ker so si otroci tako želeli, ker sem samo tako res dobra mama).

Obe fotografiji sta lepi in prepričana sem, da bi pri obeh na družabnem omrežju požela ogromno lajkov. Kaj je tisto, kar loči videz in zunanjo potrditev od notranjega dobrega občutka?

 Posebno pogumno je po njihovemu počutju v vsaki situaciji povprašati otroke.

So jutra, ko mi že zgodaj manjka energije. Kot da bi šla spat s prazno baterijo, ki se do jutra napolni le za kakšni dve črtici.

Kaj takrat storim? Prisilim telo v gibanje, brezhibno delovanje? Poženem misli v tok, pa čeprav bi še spale? Čustva bolj težko prisilim. Če sem izpraznjena, lahko dajem le tečnobo.

Kako dolgo lahko tako funkcioniram?

Sem vajena poskrbeti za “počasne ure in dneve” v bližnji prihodnosti? Ko se dam malo bolj “na izi”?

Kako to sprejmejo drugi? Če niso navdušeni, ali me to hitro preusmeri v stanje, “kot da je vse normalno”?

Ogromno storimo za nego sebe, če že samo spremljamo nivo svoje energije. Kako bi ocenila svoje počutje na lestvici od 0 do 10? Kaj lahko narediš, da se raven energije dvigne?

Ugotavljam, da mi je veliko teže v družini vzpostaviti neko novo dobro navado, tradicijo, ritual, ki je naporen, a vreden truda, kot le omejevati neželeno početje (tudi pri sebi).

Če nočem, da otroci preživijo veliko časa za zasloni, ni dovolj, da jim to prepovem, ampak moram zasejati seme drugih možnosti in dejavnosti, biti z njimi, tudi sama ustvarjalno oblikovati naš dan.

Zvečer se zahvaljujemo za lepe stvari, dogodke in ljudi tistega dne. Včasih kateri od otrok dolgo razmišlja, kot da se mu nič lepega ni zgodilo. Ali pa sploh noče razmišljati, saj je preveč pod vplivom kakšnega neprijetnega pripetljaja malo pred večerno molitvijo. A hvaležen naj bom, ko pa se mi godijo take krivice?!

Zares, ustvarjanje notranjih drž je naporno. Veliko bolj kot pospravljanje kock.

Najboljše zdravilo proti slabi volji, utrujenosti in splošni bodičavosti za otroka in mamo je dnevni spanec.

Ugotovila sem, da se hočem na vsak način stlačiti v okvir neke popolne podobe o sebi, v katerem bi si bila všeč.

Idealno bi bilo, če bi znala projekt, ki si ga zastavim, v enem zamahu brezhibno izpeljati od začetka do konca, ne da bi se vmes posvečala drugim stvarem.

Komaj sem spregledala, da se s tem močno kastriram, si onemogočam veselje, poln razmah, predvsem pa se ženem za nemogočim. Kako naj se človek ustvarjalnega duha s štirimi otroki, hišo, svojim podjetjem in široko socialno mrežo posveča le eni stvari naenkrat?!

Obenem popolnoma zanemarim dejstvo, da sem nemerljivo bolj srečna, učinkovita in rodovitna, kadar si dovolim, da mi misli skačejo, da imam razpostavljene materiale z več različnih področij, kadar se mi dogaja več stvari naenkrat, ko si preprosto pustim, da sem pač človek mnogih zanimanj.

Sebi in drugim s tem dobesedno jemljem darove, ki bi jih bili deležni, če bi sprejela kaos v sebi in okrog sebe.

Z otrokom se navadimo, da mu pustimo in postavimo igrače na vidno mesto. Prav tako vse drugo, kar bi radi imeli na dosegu roke v življenju z dojenčkom in malčkom – plenice, slinčke, kreme, voziček …

V hiši, kjer živi dojenček, je to dejstvo skorajda nemogoče skriti.

Zdaj pa mi povej, koliko se vidi navzven to, kar želiš ti početi? Pustiš kdaj na mizi zvezek z dnevniškimi zapiski, škarje in lepilo, barvice in kolaž papir za svoje ustvarjanje? Imaš pri roki knjigo, da jo vzameš in prebereš vsaj stavek v prosti minuti? Ali imaš kje na robu omare lepo obleko, ki si jo že dolgo želiš obleči? Maskaro na kopalniški polici, ker trepalnice vzamejo še manj časa kot previjanje? Je tvoj najljubši cd v glasbenem stolpu?

V moji nakupovalni vrečki se dostikrat znajdejo še dobra revija in mapa z vajami. Kaj pa če grem še na čaj?

Daj, izkoristi svojo skrbnost pri pripravah še zase! Vse si lahko “nastaviš”, da si le skrajšaš čas in pot do lepega trenutka. Otroci te bodo radi posnemali.

Naporni prazniki. Veliko jedi, običajev, druženja.

Naj me ne samo praznijo. Lahko si vzamem odmor za samoten sprehod, v obrede vključim iskreno refleksijo in molitev, na druženjih spodbudim poglobljen pogovor.

Naj ne bodo samo na zunaj družinski.

Lahko možu zaupam, kako se počutim, česa si na tihem želim, kaj cenim pri njem. Za katere spremembe sem hvaležna. Katere družinske navade prepoznavam za dobre, kaj bi rada vnesla na novo. Se posvetovala o strategiji.

Končno sem odrasla in lahko odločam, ne le čakam z lačnimi očmi in odprtimi rokami.

Vsak potrebuje dnevni odmerek poživitve. To nas dela žive. 

Vprašanje je le, ali mi poženejo kri po žilah poživitveni nadomestki ali pristne dejavnosti.

Priložnosti so na dlani:

• tek
• ples
• kava
• spanec
• cigareti
• komercialna glasba
• lepa pesem
• molitev
• tableta
• petje
• pisanje
• alkohol
• pogovor
• sprehod
• druženje
• zrenje v zaslon
• knjiga
• igra
• nakupovanje
• nega telesa
• gibanje
• … *

Izbiram sama.

* (večine stvari ni na seznamu)

Nekako verjamem, da bom na zeleni veji, ko bom z otroki lahko igrala Naseljence otoka Katan. Ali potapljanje ladjic. Ali vislice. Ali monopoli. Ali šah. Ali bolhce. Morda si obetam, da bom sedaj lahko skupaj z njimi izdelala strategijo, kako premagati sovražnike srečnega družinskega življenja.

“Tvoji otroci so pa res gavnarji! Občudujem te, kako zmoreš!”

Če bi vseskozi verjela v to misel, mi ne bi uspevalo. Ne morem imeti otroka za neobvladljivega, divjega, tujega, sovražnega, in hkrati biti z njim v dobrem stiku.

V njem moram videti tisto, kar bi rad izrazil, pa četudi z glasnostjo, živahnim gibanjem, včasih s posmehom, z grobostjo.

Naučiti ga moram v sebi gojiti in ceniti žlahtno ter sprejeti in krotiti kruto.