NOVIČKE S TEBOJ SEM

Mamine lekcije

Naj si kupim novo torbico ali … ?

Naj takoj na začetku povem, da nimam čisto nič proti ženskim torbicam … Prav pred kratkim sem si naročila novo preko spleta, ker je moja stara vijolična iz filca, ki sem si jo sama sešila, že čisto fuč… Sem pa včasih rahlo presenečena, kako množično se delijo na socialnih omrežjih slike raznih modnih dodatkov in oblačil za ženske, medtem ko … dvomim, da pogosto storimo kaj, da bi si pridobile dovolj drugih, ne tako očitnih dobrin. Vem, koliko zadovoljstva lahko prinese neka nova oprava. Vem, da bodo ljudje pohvalili nove uhane, redko pa vprašajo, kako smo, kdaj smo se nazadnje naspale, katero knjigo trenutno beremo …

Ta svet nas praviloma NE spodbuja, da bi se zazrle vase. Seveda, vabijo nas na razne konce in kraje. Samoto, počitek, dušno hrano pa moramo poiskati kar same. Sploh pa me redko kdo vpraša (razen drugih mamic), kako se počutim kot mama – kaj me skrbi, kaj me izziva, ali kaj drugače gledam na isto stvar kot zadnjič … Sem se kaj spremenila, odkar sem mama? Kako in zakaj? Kako se počutim kot ženska v novih okoliščinah? Katero področje življenja si trenutno najbolj želim gojiti? Se kdaj čutim razdvojeno? Kaj naredim z nekaterimi neprijetnimi občutki, ki so tudi del materinstva?


Lahko imamo tudi izkušnjo, da smo že poskušale biti del skupine, kjer smo si obetale raziskovanje sebe, svojo materinske identitete, pa smo bile razočarane nad plitvostjo in pretiranim primerjanjem, ki je tam vladalo …


Moja izkušnja je, da so se mi najbolje izkazale prakse, kjer sem v fleksibilnem okolju (ki mi je omogočalo spodbudo, ne pa mi tudi vzelo prevelikega deleža mojega urnika) lahko redno vračala k stvarem, področjem, vajam, ki so me navdihovale, me napolnjevale … Te se za vsako žensko razlikujejo, še bolj pa so specifične v materinstvu, ker se v različnih trenutkih nahajamo v različnih situacijah in moramo vedno znova najti način za stik s sabo.

V klubu S TEBOJ SEM bi rada ustvarila ravno tako okolje – kjer bi mamice vedno znova našle navdih in spodbudo za vračanje k sebi ter opomnik, da je vredno vztrajati, tudi v težkih časih. Rast te lepe skupnosti mi potrjuje, da mi to uspeva.

Takole pravi mamica Tina:

Skupina je zelo spoštljiva in jaz v njej rada sodelujem, saj imam vedno prijeten občutek, da sem varna, slišana in sem zato lahko taka, kot sem. 💁‍♀️

V teh dneh (do 28. 3.) poteka zadnja možnost za vpis v uraden "trimester" v klubu pred mojo šesto porodniško. Lepo povabljene, da se pridružite in si na pomlad mogoče poleg torbice privoščite še nekaj neotipljivega razkošja 😉

Klikni za ogled kataloga!

Vpiši se!

Foto: Ana Pavec

Je res lažje, ko gredo otroci v šolo?

Ni dolgo tega, kar sem prešla skozi mogočno obdobje preobrazbe, ko sem postala petkrat mama.

V letih, ko je bilo najbolj naporno in sem bila z otroki doma, so mi ljudje pogosto rekli: »Zdaj, ko so majhni, je pestro in intenzivno, potem pa se stvari malo umirijo, boš videla, da bo bolje.«

Toda, glej ga zlomka, meni se zdi, da me je vstop otrok v šolo vrgel v povsem novo obdobje, ki je bil spet mogočna iniciacija v novo epoho materinstva.

In za resnično se je izkazala modrost mam, ki so mi povedale, kako čutijo, da jih otroci v šolskih letih in v času pubertete potrebujejo še bolj kot včasih, čeprav na druge načine.

Tako zdaj zelo intenzivno preživljam popoldneve, ko sem svojim trem šolarjem v polnosti na razpolago. Skrb za mlajša, predšolska otroka mi je skorajda v sprostitev in počitek, pri šolskih pa se z možem srečujeva z vse vrste izzivi, ki ne izhajajo nujno iz njih samih, ampak iz načina življenja, ki ga diktira sodoben šolski utrip.

Na začetku šolanja otrok me je vsaka nova stvar močno vznemirila in me posrkala vase. Od pisnih obvestil iz šole o vsem mogočem, do tega, kako loviti ravnovesje med tem, da navajam otroka na samostojnost, pa mu vendarle nudim oporo pri učenju, kjer jo potrebuje.

»Vzgoja, to je čas za otroka,« pravi modri p. Vital Vider. Torej ga moram imeti. Počasi sem se naučila, da z otroki preko razpoložljivosti na novo vzpostavljam stik, ko preraščajo nežno otroško obdobje in se podajajo novim podvigom naproti.

Na kakšne načine jim lahko pokažem, da sem tukaj zanje?

1. POSLUŠANJE

Naj še tako poskušam, da bi kaj izvlekla iz njih, ko posamič prihajajo domov iz šole, sama pa imam mirno obdobje, ko bi se lažje posvetila vsakemu od njih – takrat imajo še polno glavo dogajanja v šoli, so potopljeni v svoje misli ter počasi predalčkajo dražljaje, ki so jih bili deležni v šoli. Glavna informacija, ki jo otroci takrat od mene zahtevajo, je – kaj bo za kosilo.

Ugotovila sem, da je bolje, kot da jih takoj po šoli preveč sprašujem, da imam popoldne nekje v hiši ali zunaj nje zaposlene roke, obenem pa odprta ušesa in možnost, da se obrnem proti otrokom in jih poslušam, ko pripovedujejo tako o drobnih pripetljajih kot o velikih dogodkih.

Veliko izvem tudi, če vlečem na ušesa, kaj se pogovarjajo med seboj, čeprav se to pogosto razvije v prepir, kjer pa potrebujem že naslednjo veščino …

2. MODRO PRESOJANJE NJIHOVIH POTREB

Ali vidim, da bi enemu od njih ustrezalo, da bi se lahko malo umaknil od drugih? Ali potrebujejo gibanje? Je pametno, da dovolim, da gre sin k sošolcu za nekaj časa in bo pozneje, ko se bo zunaj že stemnilo in bo pred njim še dolg večer, lažje pristopil k učenju? Je prepir med otroki posledica nezadovoljenih potreb, ki jih niti ne prepoznajo, kaj šele, da bi jih znali ustrezno izraziti? Kaj jim manjka? Ali sin bega z nadstropja v pritličje zato, ker mu je dolgčas ali je osamljen?

Zvečer grem zadovoljna spat, če se lahko v postelji spomnim vsaj ene pomembne podrobnosti tistega dneva od vsakega svojih otrok.

3. DROBNA DEJANJA POZORNOSTI

Slišim, da se mu je pri gradnji konstrukcije iz lego kock zataknilo, ker ni mogel najti neke zelo specifične kocke. Z njim grem v gozd nabrat jesensko listje in plodove, ki jih mora prinesti v šolo. Poiščem mu najljubše hlače v gori nezloženega perila na postelji (ker je fino, da jih lahko obleče takoj, ko pridejo iz pranja). Pomagam mu izbrskati slike o zračnem prometu za spoznavanje družbe. Postavljam mu vprašanja o knjigi, ki jo bo jutri predstavil za bralno značko. Rezerviram mu želeno knjigo v Cobissu.

4. RAZLAGA SVETA IN ŽIVLJENJA SKOZI VSAKODNEVNE SITUACIJE

V prvih šolskih letih se otrok uči različne življenjske veščine –od orientacije v času in prostoru do tega, kako prositi za pomoč drugega odraslega, kadar mame ni blizu, denimo šolsko tajnico, soseda, trenerja …

Enkrat se je na primer zgodilo, da je sina v šoli bolela glava. Takoj, ko sem prišla ponj, sem že na daleč videla motne oči in žareč obraz ter zaslutila, da je zbolel. Ko sem ga vprašala, zakaj me ni že prej poklical, da bi prišla ponj, se je izkazalo, da je učiteljici nazadnje omenil, da ga boli glava, ob devetih zjutraj, pozneje pa ni nič več potožil, čeprav se mu je počutje slabšalo iz ure v uro.

Bolj ali manj uspešno se tudi dogovarjamo, kje v mestu jih bova z možem pobrala, ko jih peljeva v glasbeno šolo. Da zna otrok malo potrpeti, ko se starši zataknejo v prometu, danes niti približno ni samoumevna veščina!

Skoraj vsak dan imamo debate o tem, kaj je priložnostim primerno oblačenje … Zelo pošteno se mi zdi, da otrokom pojasnim okoliščine dogodkov, o katerih se z možem pogovarjava – o bolezni, smrti, rojstvu bližnjih ljudi, o politiki, o vsebinah, ki jih slišijo po radiu … Seveda njihovi starosti primerno.

5. USLIŠEVANJE ŽELJA

Voditi moram posebno evidenco za predmete, ki jih otroci omenjajo, da bi jih potrebovali, po drugi strani pa imeti nekatere potrebščine, ki so najbolj iskane, kar na zalogi (svinčnike, šilčke, radirke). Tako sem v zadnjem času kupila barvne kulije, samolepilne barvne listke, knjigo o šahu, gumice za lase, barvne nitke za čiščenje zob …

Otrokom ogromno pomeni, da jim vsaj enkrat v tednu skuham jed po njihovem okusu, jih z možem peljeva na izlet, kamor si oni želijo.

6. POMOČ PRI UČENJU

Dolgoročno si želim, da bi se otroci naučili učiti sami oziroma bi se z vrstniki organizirali za skupno učenje. V teh letih pa se mi zdi, da sem jaz glavna opora pri tem, da odkrijejo svoj učni stil, se naučijo organizirati si čas, se navadijo, na kaj morajo biti pozorni pri testih, se naučijo, kako učinkovito odpravljati napake …

S tem da pogledam, s čim se ukvarjajo pri posameznem predmetu, pokažem, da mi ni vseeno, kaj se učijo v šoli, in da je znanje in učenje tudi moja vrednota. Velikokrat vidim, kako jim ob tem odprem obzorje, povem kakšen življenjski primer tega, kar piše v šolskih knjigah …

Ob nekaterih popoldnevih, ko moram združiti več zgoraj naštetih dejavnosti, se počutim, da bi potrebovala kar nekakšne ninja veščine – da hkrati med kuhanjem pazim, da mi hčerka ne pomoči prsta v vročo omako, z enim očesom spremljam dva sinova, ki se igrata s kockami, z enim ušesom poslušam, kako tretji sin vadi bobne, z drugim pa poslušam, kako je sošolec četrtega rekel nekaj smešnega.

Če mi zvoni še telefon ali se sama ne morem zadržati, da bi v to kakofonijo vnesla še kakšno informacijo s socialnih omrežij, sem včasih povsem zasičena z dražljaji.

Vendar pa grem zadovoljna spat, če se lahko zvečer v postelji spomnim vsaj ene pomembne podrobnosti tistega dneva od vsakega svojih otrok. Sem bila danes zanje prisotna in prisebna, tudi če nisem naredila vse popolno?

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net.

Umik od pritiskov interneta

V začetku decembra sem bila na dolgo zaželenem duhovnem vikendu čisto zase. Nujno sem potrebovala predah od napornega vsakdana in se obenem zazreti vase.

Zanimivo, že v tednih pred tem me je “srečala” knjiga Notranji glas ljubezni Henrija M. Nouwena, v kateri so zbrani njegovi dnevniški zapisi iz najtežjega duhovnega obdobja. Knjiga je odličen pripomoček za razločevanje in poslušanje notranjega glasu, kam me kliče moje poslanstvo v določenem trenutku (tudi če je že začrtano in potrebujemo poglobitev svojih odločitev).

Posebej me je nagovoril naslednji odlomek, za katerega se mi zdi, da mi jasno narekuje, kaj je moja naloga v prihodnjih mesecih, ko se bom pripravljala na prihod novega družinskega člana:

“Ko nekega dne spoznaš, da te Bog kliče v bolj skrito življenje, se tega povabila nikar ne ustraši. Leta dolgo si dopuščal, da so ti življenje krojili glasovi, ki so narekovali aktivnost in nastopanje v javnosti. Še vedno misliš, četudi v nasprotju z lastnim notranjim občutkom, da izpolnjuješ svoj poklic, samo če počneš nekaj, kar je na zunaj vidno. Vendar sedaj odkrivaš, da ti Božji glas govori: “Ostani doma in zaupaj, da bo tvoje življenje rodovitno, tudi če bo skrito.” Ne bo ti lahko ubogati ta Božji klic. Zaradi negotovosti, dvomov vase in izrazite potrebe po potrditvi izgubljaš zaupanje v svoj notranji glas in bežiš pred samim seboj. Veš pa, da ti po notranjem glasu govori Bog in da boš našel veselje in mir samo, če mu boš sledil.”

Kar nekaj časa sem premišljevala, ali naj začnem “kampanjo” za novo obdobje kluba S TEBOJ SEM, se zavežem še za eno obdobje pisanja maminih lekcij, vendar tega trenutno ne morem narediti. V preteklosti sem že marsikdaj obljubila kaj, česar nisem bila zmožna potem izpolniti v zahtevah vsakdanjega življenja. Tako da se mamine lekcije v tej obliki za nekaj časa poslavljajo … Pisati gotovo ne bom nehala … Samo da potrebujem ta umik od zunanjega urnika in pritiskov. Iz srca vam hvala, ker ste me podpirale ves ta čas!

Predpočitniški program

Hiperaktivna in perfekcionistična mama v meni je mnenja, da bi bilo fino, ko bi še ta teden:

* pospravila otroške pisalne mize

* razvrstila stvari na uporabne, potencialno uporabne in za v smeti

* pospravila tisto belo omaro, kjer se nam nalaga vsakovrstna šara

* napisala seznam manjkajočih šolskih potrebščin

* šla kupit šolske potrebščine za naslednje leto

* pripravila torbe za naslednje šolsko leto

* uredila otroške omare

* napisala seznam manjkajočih oblačil

* šla kupit manjkajočo poletno garderobo

* uživala zadnje samotne dopoldneve s hčerko, hodila na sprehode

* skuhala kaj za v zamrzovalnik za na počitnice s prikolico

* spekla kaj sladkega za na pot

* nakupila hrano za na pot

* spakirala za na pot

* nasnela dobro glasbo in pravljice za poslušanje med potjo

* uživala na zadnjih šolskih in vrtčevskih prireditvah

* fotografirala in dokumentirala prireditve

* fotografirala in shranila likovne izdelke otrok

* oplela vrt in poskrbela za zastirko

* privezala in zaščitila nekatere rastline na vrtu

* napisala in poslala zapisnik zadnjega sestanka sveta staršev

* šla k zobozdravniku

* šla k frizerju

* povabila tri družine prijateljev na druženje pred počitnicami

* z otroki naredila seznam stvari, ki bi jih radi počeli med počitnicami

* nabavila pripomočke za ustvarjanje med počitnicami – zase in za otroke

* dokončala svoje podjetniške projekte

* z možem še izkoristila zadnje dopoldneve, ko ni doma starejših otrok

* pregledala knjige iz knjižnice, izpolnila knjižico Družinsko branje in vrnila tiste, ki jim poteče rok izposoje

* si izposodila kup navdihujočih knjig, za katere sem izvedela v zadnji Bukli, čeprav imam doma polno polico svojih neprebranih knjig

* …

Ko se mi v glavi seznam daljša in daljša, se zavem:

1. vse stvari je nemogoče uresničiti ta teden

2. veliko nalog je takih, ki sem si jih naložila, pa nisem več prepričana, da so sploh smiselne

3. počitnice se ne začnejo tako, da si rečem: “Oh, zdaj pa sem naredila vse, kar bi morala. Zdaj pa lahko začnem uživati.” Vsak tak poskus se je v preteklosti izjalovil ali sprevrgel v bolezen.

4. Ob misli na katere od stvari na seznamu mi zaigra srce?

5. Za katere stvari na seznamu bi bilo naravnost ljubko, da bi se odločila, da jih ne bom naredila?

Delovanje po navdihu

Naučila sem se delovati po navdihu.

Uzrem dih jemajoč prizor? Zamislim si, kako ga bom fotografirala.

Začutim nezadržno željo? Preverim, kaj bi lahko ukrenila za njeno uresničitev.

Razmišljam o prijateljici? Pošljem ji sms.

V meni je neko nejasno, a močno čustvo? V roke vzamem papir in pisalo in ga skušam razčleniti.

To zahteva od mene odločenost in iniciativo, je pa zelo zdravilno.

 

Vzdrževanje meje

Lansko leto smo bili v kobariškem muzeju soške fronte. Takrat šestletni sin se je čudil, kako je mogoče, da je Avstroogrska izgubila vojno, če pa je v zadnji bitki pregnala Italijane do reke Piave. Še več, meja se je po vojni zajedala globoko v notranjost sedanjega slovenskega ozemlja.

Podobno se mi dogaja v postavljanju meje otrokom. Dosežem velik preboj, potem pa se mi zgodi, da šestletnik želi, da ga oblečem, da osemletniku brišem nos, da ni konca plenicam in dojenju …

Da, vzdrževanje meje je veliko bolj naporno in dolgotrajno delo kot pa njeno prvotno postavljanje.

Vedno isto

Ljudje se v življenju premikamo po spirali. Napredujemo, vendar se na nekaterih točkah zdi, da smo spet na istem mestu, čeprav smo vmes najbrž prehodili kakšno nadstropje.

Še ena zima, ko se je začela smučarska sezona in sem doma z malčico, medtem ko se drugi podijo po belih strminah; z drobtinami posejana miza, ki jo že n-tič ta teden brišem, kot da bi imela generalno po hiši; deja vu ob prepiru, ki se vrti vedno okrog istih potreb mene in moža, pa jih ne znava uslišati … Take stvari me spravljajo v obup.

A hkrati ni res – nekje skrito tli upanje, da znam in zmorem drugače. Lahko se spoprijemam s temi izzivi, jaz sem poslana njim in oni so poslani meni.

Pomaga mi, da si dajem priznanje za to, kar sem se že naučila  in da ostajam odprta za nove možnosti, nove korake.

Deljenje vsakdana

Večkrat sem prebrala, da si ženska išče pleme – sorodne duše, s katerimi bi lahko delila vsakdan. Še posebej čutim to potrebo, odkar sem postala mama, a mi jo uspe le malo po malo uresničevati. Z obiski, klepeti s prijateljicami, pisanjem, skupino Blagor ženskam, branjem knjig ženskih avtoric, spletnimi skupnostmi, pogovori z mamo, bratom, sestrama, …

Vedno znova ugotavljam, kako temeljna potreba je to. Še posebej v življenjskih prehodih, kot so prihod novega družinskega člana, menjava službe, selitev, smrt bližnjega.

Kako smo v hrepenenju po njeni uresničitvi vedno znova na začetku!