fbpx

Mamina ustvarjalnost

Kako napreduje pisanje moje knjige

Že po rojstvu četrtega otroka sem se odločila, da napišem knjigo o prehodu v materinstvo. Proces se je, kako naj rečem, zavlekel. Vmes sem se lotila še marsikaterega drugega projekta, rodila dva otroka, prevedla nekaj knjig, in nenazadnje doživela leto 2020 z vsemi njegovimi nadlogami.

Odločila sem se, da si poiščem podporo in pomoč pri pisanju (predvsem strukturno, da mi nekdo pomaga skozi zunanji proces pisanja, ne toliko čez vsebinski) ter da sklenem nekakšno javno zavezo o pisanju, saj je v tem času takšen podvig še posebej zahteven.

Zveste bralke veste, da sem v teh letih spisala že marsikaj, le bolj razdrobljeno je. Morda je takšno tudi dandanašnje materinsko življenje? Kljub temu si srčno želim, da bi bila knjiga celovita, povezana, da ne bi bila sestavljena iz več kratkih zapisov, ampak bi imela rep in glavo, nekakšen pripovedni lok, da bi temeljito spregovorila o nekaterih ponavljajočih se temah, ki se nas dotikajo.

Ko sem po rojstvu prvega otroka diplomirala (iz prevajalstva), sem si kar nekajkrat rekla, da sem blazno vesela, da se večino diplome spisala že v nosečnosti. Popravkov se mi pač ni zdelo tako težko vnašati kot to, da skozi več nepovezanih zapisov potegnem rdečo nit, da je nastalo celovito delo. Nekako slutila sem bila, da po rojstvu otroka ne bom imela več daljših obdobjih, ko bi se lahko nemoteno osredotočila na pisanje daljšega besedila. Hja, to mi zdaj bolj malo pomaga.

Prav tako mi bolj malo pomagajo moje izkušnje iz prevajanja – če primerjam prevajanje in pisanje, bi rekla, da je prvo bolj obrtniške narave (ne glede na to, da je treba večkrat uporabiti ustvarjalno žilico, si besedilo lažje razdelim na merljive enote, skozi katere se potem zlagoma pregrizem), medtem ko je drugo ustvarjalni proces, ne nujno linearen. Lotila sem se že kar nekaj poskusov in se ustavila ravno v trenutku, kjer sem kasneje, ko sem spet utegnila, zelo težko nadaljevala.

Vseeno sem precej trmasta in trdno odločena, da mi bo uspelo. Nič hudega, če proces zdaj traja že nekaj let. Morda pa se mu bo poznala ta kilometrina in bo skupaj z mano pridobil na modrosti.

Del javne zaveze, ki sem si jo zadala, so naslednje naloge:

  • na spletni strani objavila predviden potek večstopenjskega procesa nastajanja knjige o prehodu v materinstvu in spremembah, ki jih ta prinaša
  • prenovila kazalo in ustvarila lok, po katerem želim speljati dogajanje v knjigi
  • po alinejah izpisala, kaj želim zajeti v posamezno poglavje knjige.

Septembra sem imela tudi spletni seminar o pisanju Naj tvoje pero ne obmiruje, ki si ga lahko ogledate tukaj.

Če želite slediti mojemu podvigu, se v zgornjem okvirčku prijavite na novičke. Prav tako mi lahko pišete 🙂

Spodnji graf prikazuje moj napredek. Polni “kvadratki” ponazarjajo že opravljene stopnje, nepobarvani pa tisto, kar me še čaka.

Hvala, da me podpirate.

Naj si kupim novo torbico ali … ?

Naj takoj na začetku povem, da nimam čisto nič proti ženskim torbicam … Prav pred kratkim sem si naročila novo preko spleta, ker je moja stara vijolična iz filca, ki sem si jo sama sešila, že čisto fuč… Sem pa včasih rahlo presenečena, kako množično se delijo na socialnih omrežjih slike raznih modnih dodatkov in oblačil za ženske, medtem ko … dvomim, da pogosto storimo kaj, da bi si pridobile dovolj drugih, ne tako očitnih dobrin. Vem, koliko zadovoljstva lahko prinese neka nova oprava. Vem, da bodo ljudje pohvalili nove uhane, redko pa vprašajo, kako smo, kdaj smo se nazadnje naspale, katero knjigo trenutno beremo …

Ta svet nas praviloma NE spodbuja, da bi se zazrle vase. Seveda, vabijo nas na razne konce in kraje. Samoto, počitek, dušno hrano pa moramo poiskati kar same. Sploh pa me redko kdo vpraša (razen drugih mamic), kako se počutim kot mama – kaj me skrbi, kaj me izziva, ali kaj drugače gledam na isto stvar kot zadnjič … Sem se kaj spremenila, odkar sem mama? Kako in zakaj? Kako se počutim kot ženska v novih okoliščinah? Katero področje življenja si trenutno najbolj želim gojiti? Se kdaj čutim razdvojeno? Kaj naredim z nekaterimi neprijetnimi občutki, ki so tudi del materinstva?


Lahko imamo tudi izkušnjo, da smo že poskušale biti del skupine, kjer smo si obetale raziskovanje sebe, svojo materinske identitete, pa smo bile razočarane nad plitvostjo in pretiranim primerjanjem, ki je tam vladalo …


Moja izkušnja je, da so se mi najbolje izkazale prakse, kjer sem v fleksibilnem okolju (ki mi je omogočalo spodbudo, ne pa mi tudi vzelo prevelikega deleža mojega urnika) lahko redno vračala k stvarem, področjem, vajam, ki so me navdihovale, me napolnjevale … Te se za vsako žensko razlikujejo, še bolj pa so specifične v materinstvu, ker se v različnih trenutkih nahajamo v različnih situacijah in moramo vedno znova najti način za stik s sabo.

V klubu S TEBOJ SEM bi rada ustvarila ravno tako okolje – kjer bi mamice vedno znova našle navdih in spodbudo za vračanje k sebi ter opomnik, da je vredno vztrajati, tudi v težkih časih. Rast te lepe skupnosti mi potrjuje, da mi to uspeva.

Takole pravi mamica Tina:

Skupina je zelo spoštljiva in jaz v njej rada sodelujem, saj imam vedno prijeten občutek, da sem varna, slišana in sem zato lahko taka, kot sem. ?‍♀️

V teh dneh (do 28. 3.) poteka zadnja možnost za vpis v uraden "trimester" v klubu pred mojo šesto porodniško. Lepo povabljene, da se pridružite in si na pomlad mogoče poleg torbice privoščite še nekaj neotipljivega razkošja 😉

Klikni za ogled kataloga!

Vpiši se!

Foto: Ana Pavec

Vzljubiti napor je ključ do uspeha

Poleti sem v angleščini prebrala dve odlični knjigi, ki mi zdaj, ko smo zagrizli v novo šolsko leto, precej prihajata na misel … Skromen članek, ki sem ga napisala, ne more zaobjeti modrosti, ki je v njima, pa tudi vseh zgodb, ki nagovarjajo, ne …
Je vaša miselnost prožna ali toga? Od tega je odvisno, kako se boste v življenju lotevali vseh stvari, ki so težke.

Začetek je težak, pravijo. Včasih pa ni težko začeti. Navdušeno se lotimo vsakega projekta, ki nam ga nekdo dovolj dobro predstavi. Težje nam je nadaljevati. Vztrajati v vseh okoliščinah.

Če v življenje neprestano vnašamo novosti, katere se lahko obdržijo? Zmanjka časa v dnevu, prostora na policah, volje za redno vsakdanje delo.

Ni dovolj začeti, treba se je vračati k stvarem, ki jih želimo dokončati ali izboljšati, tudi po porazu, neuspehu, poškodbi, slabem dnevu, tudi ko je težko, ko se nam nič ne da, ko smo naveličani in utrujeni, ko nas drugi ne podpirajo, ko niso ugodne razmere …

V knjigi »Moč miselnosti – kako uresničiti svoje zmožnosti« avtorica Carol Dweck s številnimi primeri in razlagami pojasni, na kakšen način mora človek razmišljati, da je sposoben predanega dela in napornega dolgoletnega truda.

Veščine, znanje in napredek niso isto kot titule, dokazovanje in talent. Pogosto smo v sodobni družbi osredotočeni na to, kakšen naziv kdo ima, kako dober je bil pri kakšnem testu in katere sposobnosti so mu prirojene, zanemarjamo pa pomen delovnih navad, vzdržljivosti in sposobnosti, vztrajati kljub neuspehom.

V knjigi »Predanost – Moč strasti in vztrajnosti v življenju in pri delu« Angele Duckworth pa beremo o zgodbah ljudi, ki so bili sposobni vztrajnosti in predanega dela, tudi kadar jim ni šlo dobro ali odlično, vendar se je na dolgi rok pokazala njihova delavnost ter odločenost izboljšati stvari.

Za uspeh na dolgi rok moramo nehati gojiti odpor in vzljubiti napor. Predanost je kombinacija zavzete odločnosti, potrpežljive vztrajnosti in strastnega prizadevanja za sledenje dolgoročnim življenjskim ambicijam.

Izzive imamo na treh glavnih področjih:

1. POKLICNO DELO

Angela Duckworth je zapisala: »Ob poskusih in napakah smo se naučili, da nenehno menjavanje različnih poklicnih ambicij ni zadovoljujoče. To je vsekakor nekaj, kar se mi je zgodilo pri dvajsetih. Po tem, ko sem najprej vodila humanitarni projekt, se lotila nevroznanstvene raziskave, podjetniškega svetovanja in nato učiteljevanja, sem se naučila, da je biti ‘obetaven začetnik’ sicer res zabavno, toda biti dejanski strokovnjak za neko področje je neskončno bolj nagrajujoče. Naučila sem se tudi, da so leta trdega dela pogosto narobe razumljena kot prirojeni talent in da je, če si želimo velikih uspehov, strast enako pomembna kot vztrajnost.«

Pogosto smo v sodobni družbi osredotočeni na to, kakšen naziv ali sposobnosti kdo ima, zanemarjamo pa pomen delovnih navad, vzdržljivosti in sposobnosti vztrajati kljub neuspehom.

Ne gre za to, da ne bi smeli spreminjati poklicne smeri, če vidimo, da neko področje za nas ni zadovoljujoče. Velikokrat pa prenehamo, ko bi morali samo spremeniti strategijo, na stvar pogledati z drugega zornega kota, osvojiti neko veščino, ki bi nam zelo olajšala delo … Manjka nam odločenosti, ki je potrebna, kadar nas drugi kritizirajo in ne verjamejo v nas.

2. OSEBNA RAST

Nove navade, ki jih vnašamo v življenje, potrebujejo veliko »zalivanja«. Ne moremo se spremeniti čez noč. Če želimo pri sebi kaj izboljšati, je treba vedno znova priznati, da tega še ne zmoremo, razmisliti, kaj bi nam pomagalo, da bi se spremenili, katere vaje bi nam koristile, se opogumljati, kadar nam ne gre ali celo nazadujemo, utrjevati prakse, ki smo jih že prepoznali za dobre … Svoj potencial lahko v polnosti razvijemo le, če svoje danosti nadgrajujemo in neprestano iščemo napredek.

3. ODNOSI

Če kdo misli, da je poroka ali pa začetek odnosa z res super osebo nekakšen sanjski portal, ki te sam po sebi popelje v večno srečo …, se moti. Tisti par, ki srečno živi do konca svojih dni brez truda, živi le v pravljici.

Kljub temu da smo lahko na zakon zelo dobro pripravljeni, pa nam v trenutkih, ko moramo vložiti veliko energije, potrpljenja, uvidevnosti, lahko vseeno usta od začudenja ostanejo široko odprta: »Ali moram to res prenašati, se moram zdajle res ugrizniti v jezik, moram res spet jaz dati pobudo, ali se nisva o tem že zdavnaj pogovarjala?! Kako se nama lahko to še vedno dogaja?!«

Novi vzorci v odnosih potrebujejo obilo odločenosti, da jih vneseva in ohraniva, ponavljanja, vztrajanja, odpornosti na pritiske. Velikokrat je ključ v dobri komunikaciji. Fino pa je, če oba v paru posvojita miselnost, da je možno rasti in se razvijati. Da stvari niso zapečatene, ampak vedno odprte za izboljšanje. Da se lahko učiva in rasteva.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Vsi skriti aduti

Ko sem postala mama, sem bila trdno prepričana, da je to vse, kar sem v življenju želela doseči, uresničiti, ustvariti.

Resnično, z možem sva sodelovala pri ustvarjanju največjega možnega čudeža – otroka.

Vendar se mi ni niti sanjalo, na kakšno preobražajočo pot sem z rojstvom prvega otroka šele stopila. Ustvarjalnost je v mojem razvoju kot osebe, žene in mame ključnega pomena.

Prepoznavam, da se ustvarjalnost v materinstvu izraža na tri glavne načine:

  1. Ustvarjalnost v odnosih

Ker še nikoli ni bilo takega para, kot sva midva z možem, morava v zakonskem odnosu dan na dan ustvarjalno iskati rešitve in kombinacije, ki bodo pisane na kožo prav nama. Vsak iz svoje življenjske malhe zajema modrost, izkušnje, rane, želje, hrepenenja in jih seje v rodovitno zemljo zakona, kjer nato rastejo sadovi – poslušanja, potrpežljivosti, usklajenosti, sprejemanja, ljubezni. Brez ustvarjalnega pristopa ostajava zakopana vsak v svojih prepričanjih, neizpolnjenih željah, trmi in jezi, ki naju nikamor ne pripeljejo.

Odkar imava otroke, to je skoraj od vsega začetka, pa nama ustvarjalno gradnjo odnosov podžigajo še oni. Vsak od njih je edinstven, vsak od njih izredno hitro stopa iz enega razvojnega obdobja v drugo in to od naju terja ogromno količino prilagodljivosti, iznajdljivosti in ustvarjalnosti, če želiva ohranjati in poglabljati pristen stik z njimi. Zdi se mi, da moram kot mama v povprečnem dnevu iz rokava stresti vse svoje adute, da dan lepo teče in da poiščemo rešitve za vse težave. Nekaj časa sem se zanašala na to, da bom od drugih ljudi izvedela, kako se družinskemu življenju streže, zdaj pa vedno bolj ugotavljam, da je to največji ustvarjalni projekt, kar se jih bom kdaj lotila.

  1. Ustvarjalnost v praktičnih veščinah, ki jih zahteva družinsko življenje

Brez ustvarjalne naravnanosti si ne predstavljam, kako bi se lotila in zdržala v številnih gospodinjskih opravilih, ki jih prinaša skrb za pet otrok. Enoličnega dela se z veseljem lotim le, če lahko sproti vnašam novosti in preizkušam drugačne načine. Ustvarjalnost še posebej prav pride, ko uvajam otroke v gospodinjska opravila, saj se ne odzovejo na moje ukaze in samoumevna pričakovanja. Vse, kar me na tem področju obremenjuje iz preteklosti, moram vedno znova preverjati v novi luči in preraščati stare rane in prepričanja. Spoznala sem, kako nas lahko rane ohromijo, da se sploh ne želimo več učiti in poskušati biti ustvarjalni. Nekatere mame uživajo v kuhanju, druge v likovnem ustvarjanju, tretje v šivanju in drugih ročnih spretnostih, nobene pa ne poznam, ki vsaj na enem področju ne bi imela kakšnih starih odporov in zamer, ki jih mora zdaj premagovati, ko je sama dobila otroke. Vendar so ravno uspehi pri tistih veščinah, ki nam gredo najslabše od rok, najbolj nagrajujoči.

  1. Ustvarjalnost skozi talente

Ogromno mam razvijanje svojih edinstvenih ustvarjalnih darov z rojstvom otrok postavi na stran. Tudi jaz sem se nekaj časa, ko sem bila do vratu zakopana v skrb za otroke in gospodinjstvo, slepila, da tega ne potrebujem, da bom že nekako nadomestila na drugih področjih, da bo moje veselje že počakalo. A “nerabljena ustvarjalnost ni benigna”, pravi Brene Brown in ta njen stavek me opominja, da je ustvarjalne talente pombembno gojiti in jih razvijati, se jim posvečati, pa tudi odkrivati na novo, kako jih lahko uporabljamo v novih življenjskih situacijah, v katerih se znajdemo. V tem vidim največjo ustvarjalnost – kako v svoje veselje vključiti otroke, kako najti čas sredi hektičnega dne, kako prilagoditi orodja in izvedbo svojih hobijev za zdajšnje razmere. Še posebno velik izziv je podiranje mita, da so vse velike umetnine nastale čez noč – v tolažbo nam je lahko dejstvo, da je vsak od velikih ustvarjalcev svoj uspeh dosegel malo po malo, z vsakodnevno prakso, zato tudi nam, navadnim smrtnikom ne bo škodovalo, da ponižno malo po malo poskušamo ustvariti nekaj lepega v svojem vsakdanu. Kadar vidim, kakšne lepe stvari ustvarjajo mame, ki so našle način, kako v svoj vsakdan vplesti svoje talente, na primer petje, šivanje, fotografijo, slikanje, pisanje in druge ustvarjalne dejavnosti, mi od začudenja ostanejo usta široko odprta. Mamice vabim, da se ne podcenjujejo in nekako najdejo način, kako gojiti svoje ustvarjalno veselje.

Članek je bil prvotno objavljen v reviji Božje okolje. 

Že vse vem, sem videla na Facebooku

O svoji uporabi Facebooka bi lahko napisala cele litanije. Na primer o vseh svojih (ne)uresničenih dobrih sklepih o njegovi uporabi. Vendar želim tokrat razmišljati, kako socialna omrežja lahko vplivajo na našo miselnost.

NA FACEBOOK GREM OTOPIT SVOJE ČUTE

Zasičena sem z dražljaji iz svoje okolice. Otroci so glasni, vroče je, ni mi všeč “mejl”, ki je priletel iz službe, z možem sva se sporekla … Malo brskanja in “skrolanja” po Facebooku, pa se moj živčni sistem pomiri in nisem več tako razdražena kot prej. Zares?

Moje možgane je še dodatno zasipala gora nepotrebnih informacij, edina razlika je, da se morajo sedaj ukvarjati z njimi in moji problemi naenkrat niso tako veliki. Za kratek čas, ko moram spet “poskrolati”. O nekemični zasvojenosti s spletom je veliko napisanega, le redko pa si priznamo, da tudi sami iščemo otopelost čutov, ki nam jih prinaša internet.

Namesto razvad, kot je tudi brskanje po socialnih omrežjih, bi bilo veliko bolje, ko bi poiskali nekaj, kar nam daje resničen počitek in zadovoljstvo.

Brene Brown, raziskovalka neprijetnih čustev, kot sta ranljivost in sram (napisala je več knjig, med njimi Neizmeren pogum, ki je prevedena v slovenščino), pravi, da je pomembno, da si pustimo čutiti celoten spekter občutkov – saj je nemogoče, da bi občutili srečo, če otopimo ali odrežemo del svojih čustev. Namesto razvad, kot je tudi brskanje po socialnih omrežjih, bi bilo veliko bolje, ko bi poiskali nekaj, kar nam daje resničen počitek in zadovoljstvo.

NA FACEBOOKU ZAPRAVIM VELIKO SVOJEGA USTVARJALNEGA ČASA

Za vse ustvarjalne projekte potrebujemo pogoje in koncentracijo. Sposobnost globoke pozornosti pa s pogosto rabo visoko stimulativnih socialnih omrežij opeša, saj nam enolično delo, pri katerem se osredotočamo na eno samo stvar, ne omogoča tolikšne vzdraženosti, kot smo je vajeni in kot nam jo je začelo prijati. Naši možgani pogrešajo nenehen dotok novih informacij in jim je težko vzdržati v intelektualnem ali drugem naporu, da bi ustvarili nekaj trajnega. Takoj ko pridemo do neke ovire, težjega vprašanja, zahtevne naloge, si zaželimo lahko dostopne motnje, ki nam bi preusmerila pozornost in nam odvzela neprijetne občutke negotovosti. Če na Facebooku kaj objavim, se počutim produktivno, medtem ko izpod mojih rok v resnici ne nastane nič trajno vrednega. (Če vas zanima več o poglobljenem delu brez sodobnih interaktivnih motenj, priporočam v branje knjigo Deep Work avtorja Cala Newporta.)

Sposobnost globoke pozornosti  s pogosto rabo visoko stimulativnih socialnih omrežij opeša.

OBČUTEK IMAM, DA SEM NA TEKOČEM

Ko odprem svoj “novičnik”, mi postreže z vse sorte podatki – kje je pasje vroče, kje je toča pobila, kje se dolgočasijo v dežju, komu se je rodilo dete, koga je razjezil kateri od politikov, kje se potepajo moji znanci, kakšna osebnost je moja prijateljica glede na knjige, ki jih rada bere ali barve, ki so ji všeč, kam me vabijo v petek zvečer. Strani, ki jim sledim, mi predlagajo cel kup dobrih člankov, ki si jih pridno označim za kasnejše branje (kar pa se praviloma ne zgodi).

Resda bi lahko odprla tudi dnevni časopis, bila s prijatelji in znanci na vezi po SMS-ih, vendar mi to ne bi nudilo tolikšne sočnosti in pestrosti, kot sem jo deležna na Facebooku. Že po petih minutah imam res dober občutek, da vem, kaj se po svetu in po domačih logih dogaja, in ne samo to, izvedela sem na zelo privlačen način – s pisanimi fotografijami in zabavnimi videi.

FACEBOOK POPLITVI NAŠE ZANIMANJE ZA RESNIČNO DOŽIVLJANJE LJUDI OKOLI NAS

Presenetilo me je, ko sem dobri prijateljici ob najinem srečanju ob kavi hotela povedati, kako sem se lotila zadnjega podjetniškega podviga, pa mi je vskočila v besedo: “Ja, sem videla na Facebooku.” Začudeno sem jo pogledala, saj je to, kar je lahko prebrala na internetu, bila le kaplja vsega, kar sem razmišljala, kar se mi je dogajalo, skozi katere strahove sem šla in kako sem doživela odzive. Ko pa sem se poglobila vase in se odtlej še sama opazovala med pogovori z znankami in prijateljicami, s katerimi sem povezana tudi preko Facebooka, sem ugotovila, da tudi jaz objave prijateljev pogosto jemljem kot celostno, merodajno informacijo o njihovem resničnem počutju in vsakdanjem življenju ter si mislim, da je to vse, kar moram o njih vedeti. Zares? Kot da ne vem, kako globoko deluje samocenzura na platformi, kjer vsi praviloma predstavljamo le najlepšo in najboljšo verzijo sebe, vse neprijetno pa zamolčimo.

Objave prijateljev pogosto jemljem kot celostno, merodajno informacijo o njihovem resničnem počutju in vsakdanjem življenju ter si mislim, da je to vse, kar moram o njih vedeti.

Vsakič, ko se dobim s prijateljicami v živo in spregovorim z njimi o tem in onem, vidim, kako bogat je lahko živ prijateljski stik in kako spremljanje zgolj po socialnih omrežjih osiromaši odnos.

VARLJIV OBČUTEK URAVNOTEŽENIH INFORMACIJ

Neprijetno presenečenje je bila zame ugotovitev ob zadnjih ameriških volitvah, da mi moj novičnik ne daje uravnoteženih informacij o politiki, ekonomiji, naravovarstvu in drugih globalnih področjih, kot sem dotlej naivno mislila. Namesto tega mi filtrira objave glede na preference, ki sem jih s svojimi preteklimi dejanji na Facebooku izrazila. Če namreč nekajkrat všečkam članke neke struje, mi pogosteje servira podobne vsebine, nasprotne pa skrije, da lahko udobno “zaspim” v prepričanju, da se ves svet strinja z mojimi pogledi na svet in mi ni potrebno storiti ničesar, da bi aktivno podprla svoje vrednote. Če se je vsem ameriškim državljanom pred volitvami godilo podobno – vsi njihovi Facebook prijatelji in mediji so navidezno trobili v isti rog, ni čudno, da je bil rezultat volitev tako šokanten.

FACEBOOK MI VSAJA UMETNE ŽELJE IN PODPIHUJE NEVOŠČLJIVOST

Ko sem nečesa temeljnega lačna v svojem resničnem življenju in grem v sitnem razpoloženju past radovednost na Facebook, se mi hitro zgodi, da si goreče zaželim katero od stvari, ki mi jih ponujajo razne spletne trgovine, še pogosteje pa začnem zeleneti od nevoščljivosti, ko prebiram, kam vse so tisti dan ali teden, ko gre meni še posebej slabo, šle na izlet druge mamice (in medtem oddale otroke v varstvo), kakšne srčkane, pridne in ustvarjalne otroke imajo, kako lepo se imajo na zmenku s svojim najdražjim, kakšne umetnine izdelujejo v domači kuhinji …

Na katere objave se alergično odzovemo, je zelo individualno pogojeno, vsak ima svojo šibko točko, kjer se brezupno primerja z drugimi in si ne more kaj, da bi jim ne zavidal. Vendar pa je velika umetnost ohraniti osredotočenost na svoje darove in vrline, jih gojiti ter si v času instant ponudbe tešiti resnične potrebe.

Facebook ne daje uravnoteženih informacij o politiki, ekonomiji, naravovarstvu in drugih globalnih področjih, kot sem včasih naivno mislila.

PROTIUTEŽ “FACEBOOK MISELNOSTI”

Podajam nekaj predlogov, kako ohraniti nekaj “zdrave pameti”, četudi posegamo po socialnih omrežjih. Vse naštete dejavnosti mi pomagajo, da v manjši meri podležem pastem sodobnih orodij za interakcijo s svetom.

  • Napišimo seznam dejavnosti, v katerih resnično uživamo in nam dajejo izdaten počitek in osvežitev. Seznam si nalepimo na vidno mesto. Ko nas “prime”, da bi vzeli v roke elektronsko napravo in se izgubili v drsanju s prstom po zaslonu, raje posezimo po teh zdravih alternativah.
  • Gojimo svojo sposobnost osredotočanja, tako da se posvetimo poglobljenemu delu za vedno daljša časovna obdobja. Postavimo si cilj, kako dolgo ne bomo pogledali elektronske pošte ali odprli katere od aplikacij za socialna omrežja, ter se odločimo, da bomo v tem času delali nekaj ustvarjalnega, kar bo od nas zahtevalo intelektualni napor in koncentracijo.
  • Napišimo si seznam virov informacij, ki jim zaupamo, in namesto Facebook novičnika obiščimo njihove spletne strani. Kadar se nam kakšna novica na socialnih omrežjih zdi čudna, jo preverimo, prav tako se ne zanesimo na vire citatov ipd., saj se na socialnih omrežjih najde ogromno balasta in neresničnih informacij.
  • Večkrat se dobimo na srečanjih v živo ali vsaj pokličimo sorodnike in prijatelje, saj je naše življenje neskončno več kot časovnica na Facebooku in odnosi vredni vsakega truda, da presežemo klikanje po profilih.
  • Berimo članke v različnih medijih, domačih in tujih, ob vsakem dogodku, do katerega nam je mar, skušamo pridobiti tudi drugo plat. Berimo knjige, ne zadovoljimo se s površnimi pogledi in približnimi ocenami.
  • Ohranjajmo stik s sabo in svojimi pristnimi občutki ter potrebami. Naslovimo jih v resničnem življenju, iščimo kreativne rešitve za svoje težave. Pišimo dnevnik potrditve in hvaležnosti, da ne zapademo v občutke manjvrednosti, če se pogosto primerjamo z drugimi.
  • Pogosto odložimo elektronske naprave v kot, dvignimo svoj obraz, poglejmo v oči svojim bližnjim, pripovedujmo zgodbe in se smejmo našim pripetljajem v vsakdanjem življenju.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Kaj bi dal, da bi se lahko spremenil!

Ljudje se pogosto odločimo, da bomo v svojem življenju nekaj korenito spremenili. Nekaj strategij in napotkov, s pomočjo katerih nam to lahko končno uspe!

Ljudje se pogosto odločimo, da bomo bodisi začeli redno teči, nehali jesti sladkarije, redno brali, prenehali s kajenjem, se redno pogovarjali z zakoncem, vsako jutro molili … S tem, kako prevzemamo dobre in opuščamo slabe navade, se v knjigi Better than before ukvarja Gretchen Rubin, avtorica knjige Načrt za srečo in blogerka.

Pri vzpostavljanju navad nam lahko pomagajo naslednje strategije:

Včasih že samo to, da smo pozorni in si zaznamujemo navade, vodi v spremembe.

1. EVIDENTIRANJE

Vsako stvar, ki bi jo radi spremenili, se splača na začetku oceniti. Bi radi spremenili svoje vedenje področju financ? Kaj če bi najprej ugotovili, koliko zaslužimo, koliko zapravimo, na katerih področjih in kdaj? Bi radi bolj zdravo jedli? Najprej mesec dni spremljajmo in zapisujmo, kaj zaužijemo. Včasih že samo to, da smo pozorni in si zaznamujemo navade, vodi v spremembe.

2. POSTAVLJANJE TEMELJA

Nekatere dobre navade so temelj za vzpostavljanje drugih. Temeljna štiri področja za celostno zdravje in srečo so: spanje, gibanje, zdrava prehrana in zunanji red.

3. URNIK

Večina ljudi spada v skupino ustrežljivcev, za katere je ključno, da imajo zunanjo pomoč pri vzpostavljanju navad. Zato je dobro, da si želene nove dejavnosti dajo na urnik. Kar časovno opredelimo, bomo veliko bolj verjetno v resnici izvedli, še posebej če smo takrat z nekom domenjeni, pa naj gre za telovadbo, masažo, meditacijo ali kaj drugega. Avtorica si je določila tudi poseben čas za naloge, ki sicer nikoli niso prišle na vrsto: prišiti odtrgan gumb, kupiti nov pisarniški stol, podariti knjige …

Večina ljudi spada v skupino ustrežljivcev, za katere je ključno, da imajo zunanjo pomoč pri vzpostavljanju navad.

4. ODGOVORNOST

Če nekomu za svoje vedenje odgovarjamo, je veliko bolj verjetno, da se bomo držali svojih sklepov. Pogosto se zgodi, da neko navado z lahkoto vzdržujemo, dokler se gibljemo v določenem krogu ljudi, ko pa te zunanje spodbude ni več, navado opustimo. Poiščimo si prijatelja ali kolega, s katerim se bova vzajemno spodbujala pri določeni dejavnosti ali navadi. Rubinova celo deli ljudi na štiri tipe, glede na to, koliko so odvisni od zunanje spodbude, da ostanemo zvesti neki navadi: pokončne, ki brez težav izpolnjujejo tako zunanja pričakovanja kot notranje sklepe, ustrežljivce, ki so odvisni predvsem od zunanjih struktur odgovornosti, dvomljivce, ki dvomijo v koristnost vsake navade, preden jo prevzamejo, ter upornike, ki prezirajo vsako zunanjo strukturo.

5. PRVI KORAK

Vsaka pot se začne s prvim korakom, pravi pregovor. Pogosto mislimo, da lahko neko stvar začnemo delati kadarkoli. Ah, to bom že naredil naslednji teden. A tisti dan ne pride nikoli, če se enkrat ne odločimo: Začel bom zdaj.

Prvi korak je izjemno pomemben in zanj potrebujemo več energije kot za nadaljevanje. Zato je dobro, da ga naredimo kar se da preprostega. Važno je tudi, da dejavnosti ne ustavljamo, saj jo bomo morali ponovno začeti, kar bo od nas spet zahtevalo prvi korak. Se začenjajo počitnice? Tega ne vzemimo kot konec dejavnosti, ampak le kot začasno prekinitev, ki jo po dopustu nadaljujmo, kot da se vmes ni nič zgodilo.

Prvi korak je izjemno pomemben in zanj potrebujemo več energije kot za nadaljevanje.

6. SVEŽ ZAČETEK

Ljudje smo neverjetno dovzetni za nove začetke. To nam lahko pri vzpostavljanju in ohranjanju dobrih navad pride zelo prav. Se selimo v novo stanovanje ali hišo? Smo zamenjali službo? Smo se vrnili na delovno mesto po starševskem dopustu? Je novo leto? Novo šolsko leto? Vse to je priložnost za nov začetek, ko si lažje oprostimo pretekle poraze in začnemo z obnovljeno voljo in pogumom.

7. STRELA Z JASNEGA

Včasih kar nenadoma spremenimo svoje navade. Preberemo knjigo, ki nas močno nagovori. Prijatelj nam pove o svojem novem odkritju, ki ga je napeljalo k novi navadi. Doživimo zdravstveno težavo. Rodi se nam otrok. In naenkrat imamo dovoljšen razlog, da začnemo nekaj novega, vzpostavimo dobro navado, ki je sicer sploh ne bi.

8. ABSTINENCA

Včasih se lažje držimo neke navade, če se popolnoma vzdržimo česa, kar nam škoduje, kot pa če se moramo držati na vajetih, da ne zaužijemo ali počnemo česa preveč. To velja tako za alkohol kot za gledanje televizije in visenje na socialnih omrežjih. Stvar nas preprosto preveč potegne, da bi ji bili kos, zato se ji raje v celoti odpovemo. A tudi tukaj se razlikujemo. Nekaterim ljudem je lažje, če si dovolijo, da se tu in tam “pregrešijo”, saj bi se jim sicer zdelo, da je cena za dobro navado previsoka. Poznavanje sebe je ključnega pomena.

Včasih se lažje držimo neke navade, če se popolnoma vzdržimo česa, kar nam škoduje, kot pa če se moramo držati na vajetih.

9. UDOBJE

Navade si olajšamo, če si tisto, kar želimo, približamo in poenostavimo; po drugi strani pa si otežimo dostop do tistega, kar hočemo zmanjšati. Če na delovnem mestu želimo uživati zdravo malico, si ne postavimo sladkarij na delovno mizo. Če bi radi hodili na jutranjo telovadbo, si vse potrebno pripravimo že zvečer. Če se težko upremo spletnim nakupom, si postopek nastavimo tako, da bomo morali vsakič vnesti podatke in si tako otežili impulzivno nakupovanje.

10. ZA VSAK SLUČAJ

Vsi vemo, da je v življenju polno situacij, ko se težko držimo zadanih sklepov. Kaj če bom zjutraj preveč utrujena, da bi vstala? Kaj če dežuje? Kaj če …? Ker vemo, da smo nagnjeni k temu, da v teh primerih opustimo dobre sklepe, predvidimo tako situacije in si ustvarimo varnostna načela. Če me pri delu zmoti zvonec, se bom, takoj ko bo mogoče, vrnil k delovni mizi in nadaljeval.

11. ZAZNAVANJE IZGOVOROV

Včasih imamo občutek, da si lahko privoščimo izjeme pri ohranjanju navade, saj nam, tako mislimo, to ne more škoditi. Pogosti izgovori so, da smo bili “dovolj pridni”, da bomo že jutri nadoknadili, da smo imeli drugo, pomembnejše delo, da nismo imeli izbire, ker smo bili na potovanju, ker je bilo prevroče, ker so nam otroci “požrli” ves dan … Pogosto si rečemo, da bi radi nekaj počeli, ampak nimamo časa. Velikokrat gojimo predvidevanja, ki v resnici ne držijo, a nas ustavljajo pri ohranjanju navad – preden bom začela pisati, moram pospraviti pisarno. Ta strategija nam bo pomagala, da se skoncentriramo.

Navade si olajšamo, če si tisto, kar želimo, približamo in poenostavimo.

12. ZAMOTITI SE

Veliko nezaustavljivih teženj, na primer kupiti neko stvar ali preveriti elektronsko pošto, postane lažje obvladljivih, če počakamo 15 minut. Pogosto se lahko v tem času potopimo v drugo dejavnost in tako se nujna potreba razblini.

13. BREZ CILJNE ČRTE

Navade se veliko prej ohranijo, če si zanje ne postavimo ciljne črte. Na primer ne tečemo samo do maratona, na katerega smo se prijavili, ne beremo le zato, da opravimo bralno značko … Namesto zunanje si poiščimo notranjo motivacijo. Glede na raziskave smo notranje motivirani, če nam neka naloga predstavlja izziv, če nam vzbuja radovednost, imamo občutek nadzora, nam spodbuja domišljijo, uživamo v sodelovanju z drugimi, čutimo prijetno tekmovalnost, dobimo priznanje za svoj prispevek ipd.

14. RAZVAJANJE

Dobre navade lahko okrepimo tudi s tem, da vnašamo v življenje drobne sladke užitke kar tako, brez razloga. To nam prinaša zračnost, sproščenost, veselje, nas napolni z energijo, nam da občutek preskrbljenosti, zadovoljstva. Ko naredimo nekaj zase, to ni sebično, pač pa odgovorno. Rubinova pravi, da je to ena od njenih skrivnosti odraslosti: “Več kot si dam, več lahko zahtevam od sebe.” Če si ničesar ne privoščimo, nas to izprazni, razjezi in nam da lažen občutek upravičenosti do prekomernega užitka. Po njem začnemo tako močno hrepeneti, da bi naredili karkoli, tudi prekinili dobro navado. V pomoč si lahko izdelamo seznam zdravih in dosegljivih užitkov, ki se ga poslužimo, kadar si moramo “napolniti baterije”.

Če si nikoli ničesar ne privoščimo, nas to izprazni, razjezi in nam da lažen občutek upravičenosti do prekomernega užitka.

15. ZDRUŽEVANJE

Kakšno neprijetno dobro navado lahko “poparčkamo” s prijetno. Nekateri ljudje radi telovadijo na domači fitnes napravi in si zraven ogledajo najljubše oddaje zadnjega tedna. Ključno je, da TV epizode gledajo samo takrat, ko telovadijo in ne tudi sicer. Tako lahko molimo med vožnjo, gremo na sprehod, da si kupimo malico v najljubši pekarni, beremo na vlaku …

16. JASNOST

Včasih se navade ne obdržijo, ker nismo določili jasnega namena. Dobro je, da so naše navade odraz naših vrednot. Pogosto pa so vrednote v navzkrižju: ali se želim 110 % predati družini ali delu? Ali želim napisati roman ali pridobiti čim več kondicije? Ali želim biti na razpolago drugim ljudem ali hočem več časa za razmislek in delo? Jasnost nam omogoča, da na glas priznamo, kaj hočemo, in svoja dejanja uskladimo z jasnim namenom. Gre za vprašanje osebne integritete.

Včasih se navade ne obdržijo, ker nismo določili jasnega namena. Dobro je, da so naše navade odraz naših vrednot.

17. IDENTITETA

Presenetljivo je, kako močno na naše odločitve glede načina življenja vpliva naša identiteta. Avtorica opisuje zgodbo neke ženske, ki je hotela opustiti občasno uživanje alkohola v družbi, saj ji je povzročalo neprijetno slabost naslednje jutro, poleg tega pa se ni mogla jasno spomniti pogovorov, čeprav ni veliko spila. A njena odločitev se je tepla z njenim občutkom identitete. Kakšna Francozinja pa je, da zavrne ponujen kozarec vina? Ali niso Francozi znani po dobrem okusu za vino in po družabnosti? Iskanje zlate sredine in prevzemanje novih identitet je prava umetnost.

18. VPLIVANJE NA DRUGE

Pogosto hočemo pri vzpostavljanju in ohranjanju dobrih navad vplivati na druge. Preberemo dobro knjigo o prehrani in že govorimo vsem okrog sebe, kako morajo opustiti to in ono živilo, saj se nam tisti trenutek zdi to življenjskega pomena. Avtorica se sprašuje o tej težnji, ki jo prepoznava tudi pri sebi, in skuša ovrednotiti svoj dejanski prispevek k spreminjanju drugih. Starši seveda vplivamo s svojim življenjem na otroke – pogosto so prav oni odlična motivacija za spremembe v načinu življenja, še posebej za “ustrežljivce”, ki jim to, da so zgled drugim, daje pomembno motivacijo za lasten napredek.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

20 idej, kako pridobiti pozornost (pre)zaposlenega moža

Tega članka ne bi nikoli napisala kot sveže zaljubljeno dekle ali kot pravkar poročena žena. Zdi se mi, da sem se takrat kopala v moževi pozornosti in da mu ni ušlo nič v zvezi z mano.

Velikokrat je on dajal pobude za skupne podvige in rast v odnosu, veliko mu je bilo do tega, da sva se redno pogovarjala, skupaj preživela veliko časa in bila na tekočem z notranjim dogajanjem drug drugega.

Kam so izginili tisti časi?! Zakaj se je to spremenilo? Mar nisem poročena z istim človekom?

Verjamem, da se to sprašuje veliko žena v obdobjih, ki so tipično kritična za zakonski odnos – v času, ko par intenzivno rešuje stanovanjski problem, ko mož nastopi novo službo ali odpira svoje podjetje, ko se širi družina.

Nove zahteve pomenijo preizkus za zakonski odnos in treba je več iznajdljivosti, da z zakoncem lahko ohranjamo stik.

Ženam je še posebno prijetno med pogovorom, mož pa čuti naklonjenost do žene tudi, kadar ni neposredno z njo, ampak le skrbi za to, da bi ji bilo dobro.

KDAJ ČUTIJO NAKLONJENOST ŽENE IN KDAJ MOŽJE?

Na predavanju zakoncev Rudija in Mete Tavčar sem slišala, da se možem in ženam oksitocin sprošča pri različnih dejavnostih.

Oboji doživljamo porast ljubezni pri očesnem stiku, pri skupni jedi, med objemom in pri ljubljenju.

Vendar pa je ženam še posebno prijetno med pogovorom, mož pa čuti naklonjenost do žene tudi, kadar ni neposredno z njo, ampak le skrbi za to, da bi ji bilo dobro.

Ni čudno, da lahko tako “pade notri” pri gradnji hiše, pri povečevanju dohodkov ali reševanju logističnih problemov, ko se rodi dojenček. Ženi se zdi odsoten, preveč tehnično naravnan, hladen, on pa se počuti posebno povezanega z njo!

20 IDEJ ZA ŽENE

Pomembno je, da poznamo te razlike, se o njih pogovarjamo in jih v vsakdanu upoštevamo.

Priporočljivo pa je, da vsak od naju pozna tudi praktične načine, kako skrbeti, da se bo vzpostavljala in ohranjala bližina. Spodaj je nekaj “trikov” in ženine malhe:

1 Pripravim mu malico in uredim, da jo lahko pojeva skupaj (jesti vendar mora in nič ga ne razveseli bolj kot nekaj okusno in ljubeče pripravljenega za pod zob).

2 Pozorna sem na to, kaj dela, in ga ne motim v obdobjih visoke koncentracije ali ko se pogovarja po telefonu – zagotovim mu mir. Dogovoriva se, da me bo poklical med svojim odmorom.

3 Spoznavam njegove delovne navade, ritem, potrebe.

4 Deliva si koledar obveznosti (npr. google koledar), tako da poznam njegove obveznosti tistega dne.

5 Ne godrnjam. Pridem si na jasno, kako se počutim, kaj potrebujem in česa si želim, preden ga “napadem”. Če mi lahko pri mojih željah pomaga, mu povem svojo prošnjo. Po potrebi jo večkrat ponovim.

6 Skrbiva za osnovni bonton pogovora – da nimava pred seboj elektronskih naprav, imava očesni stik in/ali sediva drug ob drugem.

7 Upoštevava, da se morava pogovarjati na različnih nivojih. En nivo je doreči tehnične podrobnosti najinih projektov, si izmenjati novice o otrocih in vsakdanu, se dogovoriti logistične zadeve – za take pogovore si določiva poseben čas. Potem pa dajva prostor še globljim potrebam, občutkom, najinemu notranjemu svetu.

8 Če možu ustreza, se mu pridružim pri njegovi prostočasni dejavnosti, na primer grem z njim na kolo v hrib, tudi če mi taka dejavnost sicer “dol visi” in mi ni nič do izboljšanja časa ali do premagovanja 15 % klanca.

9 Pripravljam mu drobna presenečenja, darilca, ki jih ima rad (kar želiš, da bi drugi tebi storili, stori ti drugim).

10 V burnih obdobjih, na primer zvečer v kopalnici, ko spravljava otroke spat, iščem očesni stik z njim in se mu nasmehnem.

11 Uredim se zanj, četudi ne opazi vedno, ko hiti mimo mene.

12 Ko delava vsak svoje, predvajam prijetno glasbo ali pojem.

13 Na nočno omarico mu nastavljam pomenljive članke, knjige ali lastnoročno napisana ljubeča sporočila.

14 Stisnem se k njemu in ga pokrižam, ko pride spat.

15 Uredim varstvo za otroke in ga povabim na koncert, predstavo ali predavanje. Povabim ga k skupnemu ogledu filma ali izobraževalnega videa.

16 Ne predvidevam, da bi ga morale zanimati iste stvari kot mene. Govorim mu o konceptih in novih pojmih, o katerih sama izvem, preberem kaj zanimivega. Ne utrujam mu na dolgo in široko, ampak povem bistvene stvari, po možnosti s čim bolj praktičnega vidika.

17 Greva na skupen sprehod ali izkoristiva čas v avtu, ko se peljeva na nujne skupne opravke. Čas, ko sva skupaj, naj ne bo samoumeven, pa naj se zdi še tako banalno.

18 Dajem iniciativo za poljub in objem, ko se snideva ali ob slovesu. V intenzivnih časih štejejo malenkosti.

19 Udeležba na zakonski skupini naj ostane prioriteta, četudi prekle padajo z neba. Tam lahko slišiva, da nisva edina s tovrstnimi težavami, dobiva podporo drugih parov ali pa se vsaj enkrat na mesec čutiva zares slišana.

20 Rezervirajva si redni termin za zakonski pogovor, ki naj bo tako pomemben kot vsi službeni sestanki.

Ohranjajva zavedanje, da nas v današnjem času družba nič ne nagovarja k temu, da bi gradili trajen zakonski odnos, kvečjemu obratno – na vsakem koraku nas kaj vleče narazen, se nam ponujajo mikavne priložnosti za to, da bi čas porabljali kako drugače kot z zakoncem. Zato morava zavestno namenjati drug drugemu pozornost.

Na koncu bi rada poudarila, da pridobivanje moževe pozornosti ni manipuliranje z njim in da ga na silo ne bom spremenila. Vedno lahko začnem pri sebi in sem najprej jaz tista, ki sem bolj pozorna do njega, naj bo to še tako težko.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Mamine (ne)uživanje vsakdanje lepote

Moj dan se velikokrat začne z mislijo, kaj je treba narediti. Včasih se počutim, kot da sem od trenutka, ko otroci vstanejo, do trenutka, ko gredo spat, avtomat, ki streže drugim in nima svoje volje ne vizije. Moji čuti so zamrli ob skrbi za otroke.

 

notranja lepota1

Pripravi zajtrk, daj mi maslo, izprazni pomivalni stroj, izprazni pralni stroj, obesi cunje, pospravi mizo, stisni me k sebi, pomagaj se mi obleči, zamenjaj plenico, obuj me, daj mi gor rokavčke, daj mi dol rokavčke, namaži me, obriši me, poišči mi tisto igračo, nesi me, glej me, poslušaj me, skuhaj mi kosilo, daj mi krožnik, daj mi žlico, pobriši mizo, pometi po tleh, pojdi z mano ven, povej mojemu bratu, naj mi da igračo, nalepi mi obliž, preberi mi knjigo …

Da prekinem to verižno razmišljanje izključno o tem, kaj je treba, se moram zazreti v nebo, se usesti, se pogledati v ogledalo, si prižgati glasbo, si skuhati kavico, iti na WC, se sprehoditi, se pogovarjati z drugimi odraslimi …

Zavedati se, da sem ŽIVA. ODRASLA. OSEBA.

MOJA JUTRA

Zahrepenela sem po tem, da bi že zjutraj prebudila svoje čute. Tako sem začela bolj zgodaj vstajati in dajati svojem dnevu lepši začetek. Na aplikacijo z nalogami sem si zapisala vsakodnevne obveznosti do sebe: jutranji tuš, jutranjo glasbo, molitev, pisalni ritual, kontemplativno fotografijo. Tako sem si zadala, da jih ne bom pozabljala in izpuščala.

Bolj sem začela biti pozorna, v kakšnem vzdušju se prebujam. Čeprav sem že vse življenje bolj večerni tip, sem ugotovila, da mi redno zgodnje vstajanje da nenadomestljivo sidro v dnevu, ko lahko reflektiram prejšnji dan, začutim svoje vzgibe in sklenem, kaj bi bilo v današnjem najbolj modro.

V miru se lahko posvetim svojim mislim in poglobljeno naredim tisto, kar bi sredi dneva lahko le mimogrede – molila, opazovala košček narave, pisala.

notranja lepota2

 

V moj pisalni ritual spadajo:

1. Zvezek potrditve in hvaležnosti

To je droben zvezek, kamor zapisujem vse, kar sem v preteklem dnevu naredila, kar mi je uspelo, za kar sem hvaležna, kar se me je dotaknilo, kar mi ni bilo samoumevno.

2. Life Organizer

To je knjiga Jennifer Louden, kjer so po tednih nanizana vprašanja za samospraševanje in refleksijo. Pomagajo mi, da se spomnim na nek vidik sebe, svoje ženskosti, da bolj v polnosti užijem čas, se bolje začutim.

3. Zvezek neužite lepote

Vse se je začelo z mojo veliko željo po fotografiranju. Estetskem. Srčno sem si želela nekaj jutranje “meditativnosti” prenesti tudi v dan. Nisem hotela, da je med mojimi mirnimi jutri in hektičnimi dnevi tak oster kontrast. To mi je omogočila fotografija. Želela sem ujeti trenutke v našem dnevu v kvalitetne fotografije. A kmalu sem ugotovila, da jih več ostane neovekovečenih, saj:

  1. se mi ni dalo vstati in iti po fotoaparat,
  2. bi prisotnost fotoaparata razblinila čarobnost trenutka ali celo prekinila stanje ali akcijo, ki sem jo hotela fotografirati,
  3. nisem znala zvesto poustvariti fotografije tistega, kar sem videla,
  4. nisem utegnila fotografirati videnega, ker sem bila polno zaposlena z otroki, gospodinjskim opravilom ali pa sem bila celo sredi dogajanja, ki sem ga želela fotografirati,
  5. je stanje ali akcija, ki sem ga želela fotografirati, prehitro minila in sem jo zamudila.

Ker pa sem se želela naučiti premagovati zgoraj omenjene ovire, sem začela pisati zvezek neužite lepote, kjer sem po alinejah zabeležila neujete trenutke. Tako so namesto v fotografiji ostali zabeleženi vsaj v besedah in okrepila sem si veščino, da opazim stvari, ki me nagovorijo s svojo lepoto. Izboljšal se mi je spomin in sposobnost priklica – koliko lepih trenutkov se je danes zgodilo! Če se je scena kasneje ponovila, sem hitreje reagirala in jo naslednjič bolj verjetno posnela s fotoaparatom.

notranja lepota3

4. Vaje Na svoji zemlji

Vaje za samovzgojo iz knjige Blagor ženskam Alenke Rebula delam že nekaj let in so neprecenljiv pripomoček pri spreminjanju zakoreninjenih vzorcev čutenja, mišljenja in vedénja. Na ta način sem premagala že marsikatero notranjo oviro, ki mi ni dala, da bi polneje zaživela svojo ženskost in materinstvo.

5. Dodatno čtivo ali vaje o nečem, česar se pravkar učim

Običajno v svojo “pisalno vrečko” naložim veliko preveč, kot v tistem trenutku zmorem prebrati ali rešiti, vendar pa je želja po učenju premočna. Pod to rubriko spadajo natisnjene vaje z različnih spletnih tečajev, zanimivi članki, ki so predolgi, da bi jih brala za računalnikom, na mp3 posneti intervjuji ali predavanja, ki jih poslušam med gospodinjskimi opravili …

ŽENSKA POTREBA OD NEKDAJ

Ženske so od nekdaj zgodaj vstajale in si iskale trenutke v dnevu, ko so lahko užile samoto.

Proti mojemu ritualu se mi je začelo javljati polno neugodnih občutkov. Včasih obžalujem zamujeni spanec (ali ne bi raje potegnila jutranje spanje skupaj z otroki?). Počutim se krivo, ker imam take čudne želje (ali je pisanje res ena od osnovnih življenjskih potreb? Ali se mami spodobi, da v tolikšni meri goji neko abstraktno veščino, od katere nima nihče drug nič koristi? Ali ne bi raje – pospravljala, pomila posodo, zalila rože, plela vrt …?). Počutim se tesnobno, kadar se mi zdi, da imam premalo časa (ali morajo otroci res vstati tako zgodaj in tako pozno hoditi spat? Ali imajo vklopljen senzor, da pricapljajo za mano deset minut po tem, ko vstanem jaz?).

Ženske so od nekdaj zgodaj vstajale in si iskale trenutke v dnevu, ko so lahko užile samoto – hodile so na primer k zornicam – zelo zgodnji jutranji maši. V ogromno pravljicah in pripovedkah je scena, ko je ženska šla na potovanje k “divji babi” – k prvinski ženski duši, kjer se je naučila nekaterih spretnosti in veščin, ki se jih ni mogla nikjer drugje in so ji dobro služile v spoprijemanju z vsakodnevnimi izzivi.

Na nek način je moje jutro odhajanje v skriti notranji gozd, kjer s pisalom naberem drva, pometem svojo dušno hišico in pristavim lonec za krepčilno juho. Ob svojih zvezkih začutim: zapisujem, torej sem.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Umik od pritiskov interneta

V začetku decembra sem bila na dolgo zaželenem duhovnem vikendu čisto zase. Nujno sem potrebovala predah od napornega vsakdana in se obenem zazreti vase.

Zanimivo, že v tednih pred tem me je “srečala” knjiga Notranji glas ljubezni Henrija M. Nouwena, v kateri so zbrani njegovi dnevniški zapisi iz najtežjega duhovnega obdobja. Knjiga je odličen pripomoček za razločevanje in poslušanje notranjega glasu, kam me kliče moje poslanstvo v določenem trenutku (tudi če je že začrtano in potrebujemo poglobitev svojih odločitev).

Posebej me je nagovoril naslednji odlomek, za katerega se mi zdi, da mi jasno narekuje, kaj je moja naloga v prihodnjih mesecih, ko se bom pripravljala na prihod novega družinskega člana:

“Ko nekega dne spoznaš, da te Bog kliče v bolj skrito življenje, se tega povabila nikar ne ustraši. Leta dolgo si dopuščal, da so ti življenje krojili glasovi, ki so narekovali aktivnost in nastopanje v javnosti. Še vedno misliš, četudi v nasprotju z lastnim notranjim občutkom, da izpolnjuješ svoj poklic, samo če počneš nekaj, kar je na zunaj vidno. Vendar sedaj odkrivaš, da ti Božji glas govori: “Ostani doma in zaupaj, da bo tvoje življenje rodovitno, tudi če bo skrito.” Ne bo ti lahko ubogati ta Božji klic. Zaradi negotovosti, dvomov vase in izrazite potrebe po potrditvi izgubljaš zaupanje v svoj notranji glas in bežiš pred samim seboj. Veš pa, da ti po notranjem glasu govori Bog in da boš našel veselje in mir samo, če mu boš sledil.”

Kar nekaj časa sem premišljevala, ali naj začnem “kampanjo” za novo obdobje kluba S TEBOJ SEM, se zavežem še za eno obdobje pisanja maminih lekcij, vendar tega trenutno ne morem narediti. V preteklosti sem že marsikdaj obljubila kaj, česar nisem bila zmožna potem izpolniti v zahtevah vsakdanjega življenja. Tako da se mamine lekcije v tej obliki za nekaj časa poslavljajo … Pisati gotovo ne bom nehala … Samo da potrebujem ta umik od zunanjega urnika in pritiskov. Iz srca vam hvala, ker ste me podpirale ves ta čas!

Dobro blago se samo hvali?

Ko sem hodila še v osnovno šolo, sem v poletnih dneh pomagala mami na tržnici prodajati zelenjavo in domače pecivo. To mi je bilo v veliko veselje.

Včasih sem imela srečo, da je moje blago stalo na mizi zraven daljnega bratranca, ki je tudi prišel prodajat – včasih zelenjavo, večkrat pa gobe, borovnice … Spomnim se, kako je pogosto že ob enajstih dopoldne ponosen šel domov s prazno košaro in debelejšo denarnico. Ne rečem, da sama nisem imela uspeha, toda do tega, da bi se moja miza izpraznila, mi je kar dosti manjkalo.

Večkrat sem razmišljala, kaj je fora – in hitro ugotovila, da ima bratranec nekaj pomembnih lastnosti: – njegovo blago je bilo bolj iskano, redkeje na voljo – bil je glasen in visok, zlahka se ga je opazilo – z ljudmi se je veliko pogovarjal in pri njegovi mizi je vedno nekdo stal, gneča je privabljala še druge. Vedela sem, da bi lahko tudi sama poskusila katerega od njegovih trikov, vendar pa sem se zavedala tudi, da bi to od mene terjalo ogromno količino energije. Meni namreč nobena od teh veščin ni bila naravna, morala bi se siliti, da jih bi uporabila.

Življenje je zanimivo, na pot nam prinese priložnosti, da ponavljamo stare lekcije. Za nekatere se zdi, da jih moramo ponavljati večkrat. Spet stojim na “tržnici”, za spremembo je virtualna, na mizi pred seboj imam sadove dela svojih rok (katalog kluba S TEBOJ SEM) in zdi se mi, da vsi ljudje hitijo po svojih opravkih 🙂

Kot mora prodajalec zelenjave, gob in borovnic najprej obuti škornje in se podati v samoto, v gozd ali na njivo, se tudi jaz ob zgodnjih jutrih ali poznih večerih opremim za svojevrsten “pohod” v pokrajine svoje duše in grem nabirat sladke sadove s pisalom in papirjem. To mi je veliko bolj naravno kot potem iste sadove naložiti v prtljažnik (beri spletna orodja) ter jih razvoziti naokrog (beri: deliti na vseh možnih platformah), po možnosti pa biti še glasna ob svoji mizi (beri: spletni strani).

Mamice, ki so že užile katerega od mojih sadežev, so navdušene, in z veseljem grem nabirat nove in nove. Naporno pa mi je ponavljati zlajnane slogane in delati prodajne akcije. Ena od njih se danes končuje – danes zvečer bom pospravila svojo košaro s “pridelki” – posameznimi vsebinami iz kluba. So edinstveni – vse vsebine v klubu S TEBOJ SEM se ukvarjajo z vprašanjem, kako si olajšati in polepšati prehod v starševstvo in materinski vsakdan. So priročne – na voljo so vam povsod, kjer imate dostop do interneta, nekatere pa se da tudi presneti na prenosne medije, npr. mp3 predvajalnik. So kakovostne – nastajale so s trudom v zadnjih 3 letih. ** Oglejte si katalog in kupite pred poletjem nekaj sladke hrane za svojo dušo 🙂