fbpx

Duhovna priprava na porod

K vodam počitka me vodi – meditacija

Za sproščanje v nosečnosti, med porodom in po porodu lahko uporabite naslednjo meditacijo o dobrem pastirju, ki sem jo izdelala zase v zadnji nosečnosti. Blizu bo vsem, ki radi prebirate Sveto pismo.

V ozadju igra staroangleška melodija Greensleeves.

Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka

Ob meditaciji se udobno namestite, zaprite oči in v mislih sledite besedilu, ki vas lahko popelje na zelene pašnike, k žuboreči vodi…

Prebrani svetopisemski odlomki:

Ezk 34,11-31

Ps 23

Iz 40,11

Jn 10,1-30

Kaj mi pove moja brazgotina?

Imam brazgotino. Zaceljeno, ozdravljeno, danes ljubljeno brazgotino. Lahko rečem, da me je veliko naučila – o meni, o svetu, o ženskah.

Kaj mi govori?

Najprej se izjoče. Pravi, da sem prestala veliko bolečino. Moje telo je šlo skozi travmo, čeprav se tega ne spomnim prav dobro, saj sem bila pod anestetikom.

Potem mi pove svojo zgodbo. Nastala je v trenutku moje velike nemoči, prepuščenosti. Bila sem naivno pripravljena nanjo – hočeš nočeš moraš. Brazgotine pač spadajo k materinstvu.

A danes ve resnico.

Resnico o tem, da iniciacija v materinstvo ne potrebuje trpljenja. Nepotrebnega, pretiranega trpljenja zaradi bolečin, ki jih ne zadaja otrok. Zadaja jih sistem, ki s škarjami zareže v največjo žensko intimo.

Še danes se mi srce skrči od groze in se stisnem v dve gubi. Zbode me še enkrat – izdala sem samo sebe, svoje telo.

Nekoč nekdo ni verjel v čudežnost mojega telesa. Niso verjeli, da sem sposobna in zmožna postati mama – brez poškodb. Niso verjeli, da sem ustvarjena za rojevanje.

Nekoč si je nekdo vzel dovoljenje, da sam izreže prehod mojemu otroku na svet – ta predor je moje telo, ki bo odtlej vselej nosilo znamenje družbene vsemogočnosti.

Ni šlo za življenje ali smrt. V brazgotini pa se skriva moje najgloblje občutenje ženskosti, ženske moči. Prvikrat sem bila vržena v materinstvo brez v telo vtisnjene vere, da zmorem.

Rez me je poškodoval. Vendar je moje telo še vedno na moji strani. Brazgotina me je naredila vzdržljivejšo. Pokazala mi je, kje so moje skrite moči, iz katerih se lahko branim, borim in se potegujem zase. Pokazala mi je, kako jo lahko negujem in naredim prožno. Že dvakrat sva odtlej skupaj zmagali v odpiranju življenju.

Imam jo rada, saj je samo moja. Spomni me na to, kaj sem bila pripravljena narediti za svojega otroka. Spomni me na to, kako zelo si želim biti izpolnjena, ljubljena ženska.

Uči me, kje nas vse boli. Kje smo kot družba še zelo šibki. Kje nam manjka še veliko ljubezni.

Boš ob svoji brazgotini skupaj z mano zajokala tudi ti?

 

 

 

Odpiram se kot cvet – vizualizacija

Vizualizacija je tehnika preusmerjanja misli na dobro in lepo in služi kot metoda za preokvirjanje trenutnega čutenja. Pri porodu jo lahko uporabimo za omilitev bolečine in konstruktivno soočanje z bolečino, strahom in drugimi tesnobnimi občutji. Z njeno pomočjo se lahko, ne glede na to, kje smo in kaj se okrog nas dogaja, preselimo v “porodno deželo”, se potopimo vase, usmerimo na dogajanje v svojem telesu in na čudež prehoda otroka na ta svet.

Zaželeno je, da metodo redno vadimo že v nosečnosti, tako da si večkrat predočimo ljubo podobo, nekaj, kar nas navdihuje, v nas dviga dobro razpoloženje in moč. Izberemo si lahko poljubno podobo, vtis, v katerem lahko počivamo. Podobo si lahko prikličemo med porodom, da nas tolaži in pomirja med popadki. Predlagam še nekaj podob, ki jih lahko najdemo v različni porodni literaturi, ki omenja vizualizacijo.

 

 

 

 

Popadke si lahko predstavljamo kot valove, ki nas zajamejo in nas zibljejo sem in tja, ne da bi se pri tem potopile pod vodno gladino.

 

 

 

 

 

 

Lahko si predstavljamo sebe, da smo kot morska trava, trdno zakoreninjena, pripeta na skalo, ki jo valovi zibljejo in nosijo sem in tja, pa se vendar ne utrga. Vidni podobi lahko dodamo tudi slušni vtis – šumenje, valovanje morja.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Naše telo se pod vplivom hormonov odpira. Odpiramo se kot cvet – listič za lističem. Ko se odpiramo, zacvetimo kot roža, ki jo bomo dobile v dar ob rojstvu svojega otroka. Odpiranje je dobro, zaželeno, saj s tem puščamo otroka na svet.

 

 

 

 

 

 

 

 

Maternični vrat si lahko predstavljamo kot mehak, mehak ovratnik pulija, skozi katerega bo zdrsnil otrok. Ta čudežna mišica je devet mesecev trdno zaprta držala otročka, sedaj pa se bo popolnoma zmehčala, stanjšala in se umaknila otrokovi glavici.

 

 

 

 

 

 

 

Pogosta podoba za porod je vzpenjanje na goro. Za vzpon moramo biti dobro pripravljene in opremljene. Zahteva fizični napor in vztrajnost. Na poti si odmerjamo počitek. Vemo, zakaj si želimo na vrh. Tudi pri porodu nas na vrhu čaka lepa nagrada. Med naravnimi popadki imamo nekaj premora za umiritev in počitek. V nosečnosti se lahko pripravimo na težavno preizkušnjo. Ob sebi imamo spremljevalce in izkušene osebe, ki nam pomagajo na težjih mestih. Korak za korakom, popadek za popadkom nam bo uspelo.

 

 

 

 

 

Vizualizacija ali notranje slikanje podob gotovo pomaga pri preusmerjanju misli, zato je tehnika koristna sama po sebi. Zanimivo pa je, da tako živo predstavljanje dogajanja v telesu, kot je na primer vizualizacija odpiranja materničnega vratu, po izkušnjah nekaterih babic in porodničarjev lahko dejansko izzove fiziološko reakcijo – odpiranje materničnega vratu.

Materina porodna zgodba

“Če želite razumeti katerokoli žensko, jo morate najprej povprašati o njeni materi in ji nato pozorno prisluhniti. Zgodbe o živežu kažejo močno vez. Koprneče tišine razodevajo nezaključene zgodbe. Več podrobnosti kot ve hči o življenju svoje matere – brez pomislekov in jadikovanja -, močnejša je.” (Anita Diamant, Rdeči šotor)

V pripravo na porod in starševstvo po mojem mnenju spada tudi odkrivanje in razumevanje materine porodne zgodbe. Kako je rojevala vaša mama? Kaj se je dogajalo na vašem porodu? Koliko možnosti imate, da to izveste? Koliko je še ustnega izročila, ki se prenaša iz mater na hčerke?

“V iskanju svoje pristne narave se ne moremo izogniti srečanju s čustvi, ki smo jih doživljale ob materi. Ne moremo mimo svoje prve ljubezni, še zlasti, če je bila nesrečna, in mimo ločevanja od otroških sanj in solz. Nobena mati ne vzgaja svoje hčerke v nesrečno žensko zavestno, a premnoge matere to dejansko storijo, saj deklico nevede in nehote porinejo v pripisano ji vlogo. Zato je za žensko važno, da do dna dojame ženskost svoje matere. Do tega se lahko potem zavestno opredeli in izbere svojo lastno ženskost.” (Alenka Rebula, Blagor ženskam)

Koliko nam matere pomagajo, da bi polno zaživele svoje lastno materinstvo, doživele osrečujoč porod? Pomenljivo je dejstvo, da so ravno generacije pred nami doživljale prenos poroda iz domov v porodnišnice in so verjetno najbolj pod vtisom dogme, da porod ne spada nikamor drugam, da ne more biti drugačen kot medikaliziran. V kolikšni meri to verjamejo naše mame?

Že samo pripovedovanje lahko umije marsikatero rano, nam razjasni naše lastne težnje in nam odpre nove možnosti.

“Eden od največjih dosežkov naše ženskosti je, da zmoremo usmiljenje, razumevanje in odpuščanje ter nazadnje mirno slovo od svoje matere. (A. Rebula, Blagor ženskam)

Menim, da je za oblikovanje svojega lastnega materinstva nujno predelati in preseči materinski slog svoje matere. Opažam, da je v odnosih, ki so pod udarom ob eni največjih življenjskih sprememb – prehodu v starševstvo – še zelo veliko nezdravih navezanosti in vzorcev.

Koliko zmoreva z možem ustvariti avtonomijo v svoji družini? Ta se začenja že ob načrtovanju obporodne oskrbe.

Obenem pa potrebujemo ženske, matere, od katerih se lahko učimo.

“Mati mora imeti mater, ko je mati svojim otrokom. Čeprav ima ženska neodtujljivo duhovno in telesno vez s svojim otrokom, v svetu instiktivne divje ženske ne postane kar takoj in sama od sebe popolno oblikovana zemeljska mati. Blagoslovi divje narave so nekoč prehajali skozi roke in besede žensk, ki so negovale mlade matere. Zlasti prvesnice imajo v sebi mater-otroka, ne kakšno izkušeno staro babo. Mati-otrok je vseh starosti, lahko jih ima osemnajst ali štirideset. Vsaka nova mati začne kot mati otrok. Dovolj je stara, da ima otroke, poleg tega ima tudi dobre in pravilno usmerjene instinkte, vendar potrebuje materinskost starejše ženske ali žensk, ki jo spodbujajo, opogumljajo in podpirajo v materinski skrbi za otroka. Starejše ženske so bile skrinje instiktivnega znanja in vedenja, ki so ga predajale mladim materam. Običajno so ga predajale besedno, a tudi drugače. Zapletena sporočila o tem, kaj in kako je treba narediti, je moč poslati že s pogledom, z dotikom dlani, s šepetom ali z naklonjenim objemom. Instiktivno sebstvo vedno blagoslavlja novinke in jim pomaga. Tako je med zdravimi bitji in med zdravimi ljudmi. Mati-otrok prestopi v krog zrelih mater, kjer je sprejmejo s šalami, z darovi in zgodbami. (Clarissa Pinkola Estes, Ženske, ki tečejo z volkovi)

Poskusimo najti take ženske – v svoji materi, sestrah, tetah, prijateljicah in novih poznanstvih, ki se bodo spletla v obporodnem obdobju -, ki nam bodo pomagale razviti našo materinskost.

 

Porodna domača naloga

Kolikokrat ste že slišali zgodbe o lažnem porodu, ko je ženska šla prezgodaj v porodnišnico in so jo tam po pregledu odslovili, ali pa jo zadržali na oddelku, kjer je preživela nadaljnjih nekaj dni do poroda? Prijateljice vam pravijo, da boste gotovo vedeli, ko se bo zares začelo. Kako pa biti v resnici gotov, da se je porod začel zares in da to niso le lažni popadki?

Najboljši način, da to ugotovimo, je potrpežljivo čakanje, da se popadki začnejo krepiti, daljšati in gostiti.  Ne zadošča, da so redni (kot nas učijo v materinski šoli), ampak da naraščajo po intenzivnosti, dolžini in pogostosti. To namreč pomeni, da ste vstopili v aktivno fazo poroda in ta mejnik običajno po porodu  tudi zapišejo v materinsko knjižico kot začetek poroda.

Kako torej v miru dočakati ta trenutek? Za vas imam porodno domačo nalogo. Porod je najbolje kar se da dolgo ignorirati. Nikar se ne bojte, da vas bo prehitel, sploh če ste prvorodka! Če se prezgodaj osredotočimo na porod, nas to lahko miselno in telesno izčrpa. Naloga zgodnje faze, poimenovane tudi latentna, je pripraviti telo na aktivni porod. Ta faza lahko traja več ur ali celo več dni! Pri nekaterih ženskah mine, ne da bi jo sploh opazile.

V tem času se poskusite z nečim zamotiti in pozabiti, kaj se dogaja z vašim telesom. Če popadki še ne prevzamejo vaše pozornosti, je bolje, da še ne uporabljate tehnik za lajšanje bolečine. Ko se bo aktivni porod zares začel, boste vedeli, ker ne boste imeli izbire in boste morali popadkom nameniti vso svojo pozornost.

Ta nasvet vam toplo polagam na srce, vem pa tudi, kako težko je zdržati v tej fazi! Zato sem navdušena nad predlogom, ki ga opisuje Pam England v knjigi Birthing from within in ga imenuje “porodni projekt”. Še bolj posrečeno ime za dejavnost, ki jo predlaga, se mi zdi porodna domača naloga, saj se mi zdi bistveno, da med zgodnjo fazo poroda čim dlje ostanemo v okolju, kjer smo sproščeni in se prijetno počutimo, to pa je za večino od nas doma!

Gre za to, da si za čas, ko boste čutili, da se porod bliža, pustite oz. zastavite neko opravilo. To naj bi vključevalo fizično aktivnost, stik z vsakdanjim življenjem in miselno zaposlenost do mere, da preprečuje pretirano ukvarjanje  s porodom. Stavim, da se boste lahko spomnili nečesa zabavnega ali smiselnega, kar boste lahko počeli med tem, ko se bosta otrok in vaše telo pripravljala na njegov prihod. Tukaj je nekaj predlogov:

  • urejanje fotografij za album
  • šivanje ali pletenje za dojenčka
  • izdelovanje okraskov
  • lahka opravila na vrtu
  • kuhanje obrokov, ki bodo prišli prav po porodu
  • peka piškotov
  • pisanje pisem ali voščilnic
  • pranje in zlaganje dojenčkovih oblačil
  • pospravljanje
  • sprehod po najljubši sprehajalni poti
  • opravila, za katera veste, da jih po porodu ne boste mogli dokončati
  • zaključek urejanja otroške sobe
  • slikanje ali risanje
  • nakupovanje stvari, ki vam bodo prišle prav po porodu (naj ne bo stresno)

Veliko užitkov pri ustvarjanju vam želim!

Izoblikovati svoje želje

Preden se lotimo pisanja porodnega načrta, moramo izoblikovati in poznati svoje želje. To storimo z vajo, ki nam pomaga prebuditi naša čustva.

Pri predlagani vaji, s katerimi se pripravljamo na porod, rišemo in opisujemo svoja čustva, misli in želje tako, da  izmenoma uporabljamo OBE ROKI, prevladujočo (tisto, s katero običajno pišemo) in neprevladujočo (tisto, s katero običajno ne pišemo). Ta proces krepi komunikacijo med desno možgansko polovico, ki nadzoruje čustvene in intuitivne funkcije, ter levo možgansko polovico, ki nadzoruje fizične in jezikovne centre. Učimo se misliti in čutiti hkrati.

KAJ POTREBUJETE: prazen list papirja in barvna pisala

NAMEN: Za informirane odločitve moramo vedeti, kaj si želimo. Da bi to dosegli, moramo jasno določiti, kaj hočemo in česa nočemo pri porodu, rojstvu otroka in v poporodnem obdobju. Opazujemo lahko, kako se naše želje in misli spreminjajo skozi nosečnost. Ko poznamo svoje preference, se lahko osredotočimo na to, kaj želimo STORITI.

NAVODILA ZA VAJO:

1. list papirja razdelimo na dva dela

2. na vrh prvega stolpca zapišemo “NE ŽELIM”

3. nad drugim stolpcem napišemo “ŽELIM”

4. v levi stolpec s svojo prevladujočo roko naglo zapisujemo reči, ki nam pridejo na misel ob besedah NE ŽELIM

5.v desni stolpec s svojo neprevladujočo roko zapišemo  reči, ki jih ŽELIMO

6. ko končamo oba seznama, v tišini še enkrat preberemo in razmislimo o zapisanem. Ob željah, kjer se nam oglašajo posebno močna čustva, si to zapišemo, označimo.

7. Zapišimo si svoje misli, pomisleke.

8. Med pripravo na porod večkrat ponovimo to preprosto vajo. Opazimo, da se nekatere ideje pogosteje pojavljajo. Druge so nam morda nove, ker smo jih pravkar odkrili.

9. Ko smo pripravljeni dokončati svoj porodni načrt, zberemo vse svoje zapiske in se pri pisanju opiramo nanje. Ta vaja nam pomaga, da svoje načrte spremenimo v dejanja.

Meditacije

Iskanje virov moči je za nekatere ženske lažje kot za druge. Naslednji seznam besed vam lahko pomaga pri iskanju virov moči v sebi. Tega verjetno ne boste dosegli zlahka ali na hitro. Vendar vam lahko predelovanje vprašanj v tem razdelku močno okrepi zaupanje vase.

Za začetek preberite seznam besed in izberite tiste, ki vas najbolj nagovorijo. To bo vaše izhodišče. Ustavite se in razmislite o posameznih točkah.  Vzemite si nekaj časa za razmišljanje o vprašanjih in si svoje odgovore zapišite v dnevnik.

Zavedati se je treba, da iz te vaje dobimo toliko, kolikor vanjo vložimo. Vzemite si čas, da se zares poglobite v besede, ki pritegnejo vašo pozornost. Verjetno boste potrebovali tišino in samoto, saj vaja lahko prebudi zelo močna čustva. Če boste zapiske delili in predelali skupaj s svojo zaupno prijateljico ali možem, bo vaja še bolj učinkovita.

čakati

čutiti

deliti

dostojanstvo

gibanje

izbira

izboljšati

negovati

odgovoriti

odpreti se

opazovati

poslušati

potovanje

prepustiti se

priprava

rast

individualnost

razumeti

razvijati se

skrivnost

spremeniti se

sprostiti se

tišina

tvegati

učiti se

uživati

vedeti

verovati

zaupati