NOVIČKE S TEBOJ SEM

Doula

Želite spremeniti porodne prakse? Postanite dvojezični!

DSC_6214zmanjšanaPredavanje Michela Odenta v Ljubljani

Pretekli vikend je obiskal Slovenijo svetovno znani porodničar, raziskovalec in avtor številnih knjig o porodu, Michel Odent. Tri dni je predaval na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani, v petek za strokovno javnost, v soboto in nedeljo pa za laike. Udeležila sem se njegovih predavanj zadnja dva dni z naslovom: Znanstveni kontekst poroda v letu 2016. Zanimivo, v publiki smo sedele večinoma ženske, le na tem ali onem  delu predavanja sta se nam pridružila dva moška. Michel Odent je za uvod duhovito komentiral, da znanstveni kontekst očitno zanima le ženske, moški pa verjetno intuitivno iščejo rešitve kje drugje :).

Še vedno sem bila močno pod vtisom njegovega zadnjega predavanja, ki je bilo organizirano v bližini Slovenije, v Zagrebu februarja 2010. Takrat je prišel “s svojo najljubšo doulo iz Londona”, Lilliano Lammers in imel “information session”, torej informativno srečanje za doule, njegovo verzijo izobraževanja za doule, saj verjame, da dul ni mogoče “natrenirati”, možno je le informirati ženske, ki imajo svoje bogate življenjske izkušnje in notranjo sposobnost, biti ob ženski, ki rojeva in ji omogočiti čim lažji porod.

To, namreč odkriti in udejanjiti okoliščine, v katerih bi ženska lahko čim lažje rodila, se zdi, da je njegova najmočnejša vizija. A kot je sam izjavil za časopis Delo (prispevek najdemo v torkovi izdaji, 15. 3. 2016, na strani 28), je to utopija, saj je porod oziroma okoliščine, v katerih se odvije, tako zelo kulturno pogojevan.

Nasprotja med znanstvenimi odkritji in prakso v porodni kulturi

images (1)Eden najmočnejših gonil takega kulturnega pogojevanja v sodobni zgodovini je selitev porodov od doma v porodnišnice, s tem pa tudi obdajanje porodnice z osebami moškega spola. Pred sto leti nobena ženska ni niti pomislila, da bi imela pri porodu ob sebi moža. Vsi poznamo tisto slavno reklo, da se ga je ob začetku ženinih popadkov poslalo vret vodo. (Mimogrede, čisto osebna asociacija: Denis Avdić v svoji monokomediji Moški so z Marsa, ženske pa z Venere zelo dobro ponazori, zakaj je ta naloga, s katero naj bi zaposlili moškega, tako učinkovita :D). Nato se je v 70. letih 20. stoletja to zelo na hitro spremenilo, naenkrat je prisotnost moža pri porodu postala norma, skoraj družbena prisila, ne da bi se kdo spraševal, ali je to resnično dobro. Michel Odent je poudaril, da moramo biti zelo previdni, preden uvedemo neko doktrino.

Razložil je več primerov nasprotja med znanstvenimi odkritji, ki so nam danes na voljo, in med praksami, ki prevladujejo pri porodu, ker so del naše kulture in tradicije. Na primer, v nebo vpijoče dejstvo je, da pred petdesetimi leti navidezno nihče ni vedel, da bi bilo treba novorojenčka takoj po rojstvu položiti v materino naročje. Ta življenjsko pomemben stik tradicionalno prekinjamo v vseh zgodovinskih obdobjih in v vseh kulturah sveta. Po njegovem mnenju je najpomembnejše znanstveno odkritje 2. polovice 20. stoletja, da novorojenček potrebuje svojo mamo. A čeprav so koristi tega stika temeljito raziskane v več znanstvenih vedah, največkrat je omenil mikrobiologijo, to ne prodre do zavesti porodnih delavcev oziroma v prakso v porodnih sobah.

angie64Drugo nasprotje se pojavlja pri dejstvu, da se mora novorojenček za svoj razvoj in vseživljenjsko zdravje roditi v čim bolj domačno in raznoliko bakteriološko okolje, saj sicer utrpi pomanjkanje pri številčnosti in raznovrstnosti mikrobov, ki naselijo njegovo telo. Njegov mikrobiom pri rojstvu v tuje in sterilno okolje torej ni tako optimalen. Táko, z bakteriološkega vidika domačno in bogato okolje je nedvomno doma. A tega tisti, ki se ozirajo le na kratkoročne dobrobiti bolnišničnega poroda, nočejo slišati. Šele ko bomo na svoji koži trpeli velike razsežnosti posledic pomanjkanja mikrobiotske raznovrstnosti in njegovega dolgoročnega vpliva na zdravstveno stanje celotnih generacij, bomo morda začeli razmišljati o spremembi prakse.

Tretje nasprotje med znanstvenimi dognanji in kulturnim vedenjem se nanaša na stres. V vsakdanjem življenju se vsi želimo stresu izogniti, ga zmanjšati ali pa vsaj omiliti njegove učinke. Medtem ko znanstveniki danes odkrivajo negativne posledice pomanjkanja stresa v ključnem obdobju človekovega življenja – v času rojstva. Hormoni stresa (adrenalina in noradrenalina), ki se sproščajo med popadki med fiziološkim porodom, so namreč ključni za razvoj novorojenčkovih pljuč in še nekatere druge funkcije.

Četrto nasprotje pa izvira iz nerazumevanja porodnega procesa kot samodejne, nehotene telesne funkcije, ki se odvija pod vplivom starejših možganskih struktur, to je tistih, ki si jih delimo z drugimi sesalci, in ne pod vplivom dela možganov, ki ga imenujemo neokorteks, na katerega smo ljudje ponosni, saj je značilen samo za nas, in nam omogoča razmišljanje, načrtovanje, jezikovno sporazumevanje in druge, v vsakdanjem življenju tako dragocene veščine. Pri porodu je neokorteks ovira in ne prednost, saj njegovo delovanje zavira porodni proces.

Michel Odent je poudaril, da tukaj delamo napako tako medicinski strokovnjaki kot “aktivisti za naravni porod”, saj menimo, da je porod mogoče voditi, pospeševati, z njim upravljati, mu pomagati, ga podpirati itd. Vse to je izrazoslovje, ki nam sporoča, da je pri porodu potrebna neka zunanja oseba, strokovnjak, ki bo porodnico usmerjal. Če je porod fiziološka funkcija, ki je ne moremo nadzorovati (kot na primer, ne moremo nadzorovati prebave), ga lahko samo zaščitimo in varujemo pred motnjami. Podal je slikovit primer, kako bi se naša prebava sunkovito ustavila ali vsaj močno upočasnila, če bi nenadoma v sobo vstopil terorist z orožjem v rokah. Tako se tudi porod ustavi ali vsaj upočasni, če porodnico nenehno motimo s svojimi posegi.

Kaj najbolj moti porod?

Porod najbolj motijo dejavniki, ki aktivirajo neokorteks in onemogočajo porodnici, da bi bila v svojem “porodnem svetu”:

  • raba jezika (pogovor, vprašanja, …)
  • svetloba (hormon melatonin, ki se sprošča v temi, zelo ugodno vpliva na sproščanje oksitocina, ključnega porodnega hormona, ki sproža popadke)
  • občutek opazovanosti
  • občutek bližajoče se nevarnosti (to je lahko kar koli, kar porodnico vznemirja).

handsbabeNašteval je dejavnike, ki so jih vpeljali v porodnih centrih, kjer je delal, da bi čim bolj ublažili te motnje. Poudaril je, da stvari niso enoznačne, vedno imamo kompleksne situacije, zato za optimalno okolje tudi ni preprostega recepta.

Razložil je, kako je bil na primer narobe razumljen, ko je v znanstveni reviji Lancet pred tridesetimi leti objavil članek o porodu v vodi. Glavni namen članka je bilo povedati, kako lahko z porodnim bazenom učinkovito blažimo bolečino v prvi porodni dobi in tako prekinemo začaran krog bolečine in trpljenja. Ker voda sproža sproščanje endorfinov, se porodnica bolje počuti, se sprosti in tako spet lažje rojeva. Pri rabi porodnega bazena se jim je občasno nenamenoma pripetilo, da se je otrok rodil v vodo. To je omenil v članku s poudarkom, da to ni nič hudega in ni razlog za paniko. Ker je bila publikacija, kjer je članek objavil, resna znanstvena revija, je moral navesti tudi kakšno predvidevanje o tem, zakaj bi bil nek postopek lahko tvegan. Takrat so bili znani drugi primeri embolizma, zelo nevarnega stanja pri materi po porodu: ko se lahko v krvni obtok skozi maternico po porodu posteljice, ko je rana sveže odprta, vrine nek tujek – bodisi zračni mehurček, plodovnica ali krvni strdek. V članku je navedel možnost vodnega embolizma, torej potencialnega tveganja, da bi se v krvnem obtoku matere znašel vodni mehurček. S to razlago je hotel ponazoriti, kako si ljudje iz znanstvenih člankov zapomnijo natanko tisto, kar si hočejo: zdelo se je, da so zagovorniki naravnega poroda prebrali le, da se otroci lahko rojevajo v vodo, medtem ko so medicinski strokovnjaki do današnjih dni ohranili distanco do poroda v vodi, saj je to preveč tvegano zaradi vodnega embolizma, pri čemer je treba povedati, da vse od objave članka do danes niso zabeležili niti enega pojava tega domnevno nevarnega stanja.

Strategija za lahek porod

Zelo pomembno je torej, da ženska med porodom čim manj razmišlja. Poudaril je tudi, da je bolje, če že v nosečnosti ne bere preveč. Nosečnost, tako pravi, je bolj primeren čas za petje in gledanje v luno :). Malo za šalo in veliko zares je povedal, da pozna svetovno knjižno uspešnico, staro več tisočletij, kjer že prav na začetku lahko preberemo, da za žensko ni dobro, če preveč ve – da jé sadež z drevesa spoznanja. Neposredna posledica tega dejanja je namreč porod v bolečinah. V tej isti knjigi, malo bolj proti koncu, pa je opisano življenje nekega legendarnega moža, katerega poslanstvo na tem svetu je bilo širiti ljubezen. Posebnost te biografije je, da opisuje tudi njegovo rojstvo. Njegova mati nam je pokazala strategijo za lahek porod: rodila je v preprostem, bakteriološko bogatem okolju, obkrožena s samimi sesalci. Verjetno je rodila na vseh štirih in imela vso potrebno zasebnost. Ni se počutila opazovano. Po rojstvu otroka ni bilo nikogar, ki bi jo ločil od novorojenčka in lahko se mu je nemoteno zazrla v oči in opazovala to najčudovitejše bitje na svetu. Ali je kaj čudnega, da je bil ta mož, rojen na takšen način, promotor ljubezni?

Michel Odent zagrizeno opozarja, kako lahkomiselni smo pri poseganju v porod z nadomeščanjem naravnih hormonov z umetnimi. Umetni oksitocin (oksitocin imenujemo tudi hormon ljubezni) pri materi ne more vstopiti v možgane, saj jo pred tem varuje krvna možganska pregrada, medtem ko ta pri novorojenčku še ni razvita. Tako so otrokovi možgani v primeru umetnega sprožanja ali pospeševanja poroda izpostavljeni velikim količinam umetnega oksitocina, pri čemer je šokantno, da v vseh letih uporabe še vedno ne vemo ničesar o njegovih dolgoročnih učinkih.

DSC_6229zmanjšanaNa vprašanje o tem, kaj naj storimo, da bomo vplivali na zdravstvene strokovnjake, da bi spreminjali porodne prakse, je odgovoril, da moramo postati dvojezični. Naučiti se moramo brati in govoriti znanstveni jezik, saj nas sicer ne bodo slišali. Po drugi strani pa moramo znati zapletene znanstvene razlage prevesti v preprost jezik in jih ženskam posredovati na nevsiljiv, blag način. Rekel je, da nosečnice rade pojejo, rade se dobivajo z drugimi nosečnicami, izkoristimo to in v takem kontekstu predstavimo nekatere stvari, ki jih morajo vedeti.

Vaginalni porod po carskem rezu – 3.del: prepustitev

parentsBaby_1461386cKmalu smo bili kmalu spet v igri z rednimi popadki in novimi, zanimivimi stvarmi, ki so pospešile čas. Poskusila sem predihavanje na žogi, na postelji, na blazini na tleh, na pručki, pri ripstolu, pod tušem. Gledanje na uro in razmišljanje o tem, kako dolgo sem potrebovala za kateri del, in računanje, kako dolgo bo to še trajalo, in strah pred tem, da bom preutrujena, da bi tako dolgo zmogla, me je ubijalo.

Sama sebe sem vedno, ko sem začela razmišljati o teh stvareh, hotela prepričati, da bom končala na carskem rezu. Če ne bi bilo Ane in babice, ki je bila veliko časa prisotna, ne vem, kako bi lahko zopet zapustila racionalno sebe in nadaljevala proces poroda brez razmišljanja in brez strahu, kaj bo čez eno uro ali dve. Vedno, ko sem izgubila občutek za čas, je čas hitreje mineval in manj sem bila utrujena od tega, manj me je bilo strah in lažje sem prenašala porod. Osebje me je vseskozi spraševalo, kje čutim popadke in vse bolj me je skrbelo dejstvo, da jih čutim v sprednjem delu in ne na križu. To mi je vseskozi vlivalo strah, da se nič ne dogaja, kot da delam nekaj narobe. Če bi vedela, da bom popolnoma odprta in bom še vedno čutila popadke bolj spredaj kot zadaj, bi bila bolj mirna. Tako je čas mineval, na obisk je prišla prijateljica, ki me ni zmotila, pač pa je moje misli spet odpeljala drugam, in spet je čas hitreje mineval in kar mi je dalo nove energije. Potem je zopet prišel vaginalni pregled. Pregledov se nisem več bala kot pri hčerki, nisem se bala bolečine, bala sem se le razočaranja ob centimetrih. Odprta sem bila 7 cm. To me je pobilo, saj sem si iz knjig ustvarila mnenje, da bo šlo od 5 naprej hitreje. V resnici je šlo, le da se je meni zdelo, da bi moralo iti še hitreje. Takšen je bil plan v moji glavi. Pobita sem obsedela na žogi in zopet začela razmišljati, zakaj se meni to dogaja in da bom zagotovo pristala na carskem rezu. Zopet smo šli čez proces prepričevanja, da bom rodila vaginalno, da ni še nič izgubljeno, da zdaj ni čas za obupovanje, ampak za borbo na vse ali nič. Ko sem pomislila, da bom morala vsem okoli sebe še enkrat povedati za svoj neuspeh, da bom morala spet čez enomesečni proces okrevanja, da bom prvih nekaj ur ločena od otroka in da bodo tudi druge, ki so prvič rodile s carskim rezom, pa si v drugo želijo vaginalno, izgubile upanje, sem se pripravila na boj. Babica je predlagala, da se odpravimo na sprehod po stopnicah, da bi se popadki okrepili. Takrat je Ana predlagala obisk kapele.

Mislim, da jo je sam Sveti Duh navdihnil. Dan prej mi je prijateljica razlagala o svojem porodu, kako zdravilen in pomemben je bil za njiju z možem, ko se ni nič dogajalo, obisk kapele. Izprosila sta mali čudež. Tudi jaz sem potrebovala čudež, da bi zdržala do konca. Sedaj to ni bilo več v mojih rokah, ampak sem tam vse predala v roke Boga. Pred njim sem na glas povedala vse svoje občutke. Iz mene je vrel obup, prošnja, strahovi, nevrednost, … Veliko mi je pomenilo, da je mož stal tam z mano, ob meni in me ni želel ustaviti. Lahko sem se zjokala in ni bilo nič narobe.

Potem smo se vrnili v porodno sobo. Odprta sem bila že cm več, ugotovili pa smo, da je otrok obrnjen v drugo smer, kot je to v navadi. Spet sem potrebovala nekaj časa, da so me prepričali, da bo samo nekoliko težje, ne pomeni pa to, da bom končala na carskem rezu.

Zdravnica je predlagala, da predremo plodove ovoje. To predrtje me še vedno bega, ker nikoli ne veš, kaj bi bilo, če bi se odločili drugače. Bi res bila možnost, da se otrok še obrne. Koliko dalj bi trajal zadnji del odpiranja in koliko več energije bi jaz izgubila. V zadnji fazi mi jo je zelo primanjkovalo. Popadki so bili zdaj bolj boleči. Ob meni je bila poleg moža in Ane tudi neverjetna babica, ki me je vseskozi zasipala z besedami potrditve, ki sem jih zelo potrebovala in so mi zelo prijale: »Kako čudovita si, dobro ti gre«. Čez nekaj časa smo naredili še zadnji vaginalni pregled, ker sem jaz čutila tudi bolečine v sprednjem delu trebuha. Zdravnica je ugotovila, da mi je na eni strani ostalo še malo materničnega ustja in da me le-to boli in ne karkoli z mojo brazgotino na maternici, zaradi česar bi bil potreben urgentni carski rez. In potem je rekla, da mi ga bo ročno odstranila. Bolelo je, vendar manj, ker sem pri več porodnih zgodbah o tem brala v knjigi Naravni porod in sem vedela, da če to uspe, pomeni, da bo prvi cilj, konec faze odpiranja, dosežen.

Potem je prišel najbolj zbegan del, ko nisem vedela, kaj smem in česa ne. Kaj pomeni potiskanje in kaj prepuščanje občutkom, ki so mi pravili, da moram na veliko potrebo, da moram potisniti otroka iz mene. Končno smo se zjasnili, kaj lahko in kaj ne in začela sem potiskati. Bilo je res v olajšanje, kakor so mnoge ženske pisale. Počutila sem se zmagovalno. To je bilo nekaj, česar pri prvem porodu nisem dosegla in končno sem dobila potrditev, da je ta porod drugačen in se lahko zato konča drugače. To mi je dalo moči in adrenalina in neverjetno veliko dodatne energije. Potiskala sem kake tri ure, vendar se je meni zdelo, da je bilo manj. Vesela sem, da sem lahko poizkusila več načinov potiskanja, da bi ugotovili, kateri je najbolj učinkovit. Čas se je s tem zmagoslavjem, da sem bila popolnoma odprta in sem lahko otroka začela potiskati na svet, popolnoma izgubil. Tudi ta druga babica je bila čudovita, ko me je vzpodbujala in mi prigovarjala, kako dobro mi gre. Ker je predolgo trajalo, glavica se je pri vsakem potisku komaj kaj prikazala, potem pa ker so bili popadki preredki, spet zlezla nazaj v moje telo, in ker sem bila jaz že popolnoma izmučena in ni kazalo, da bi se situacija kaj spremenila, smo se odločili, da našemu otroku na svet pomagamo z vakuumom in kasneje, tudi s prerezom presredka. Potisnila sem, kolikor sem lahko, nabrala sem še zadnje atome moči, vztrajala, da počakamo na višek popadka, da bomo, kolikor je le mogoče, delo naredili brez vakuuma, in končno smo zaslišali jok in na trebuh so mi položili najino dete. Nisem mogla verjeti, da nam je zares uspelo. Pa vendar tam je ležala, jaz sem vsa drgetala od mraza in od bolečine, mož jo je občudoval, bili smo skupaj v naših prvih trenutkih skupnega življenja. Mene pa je čakalo še mučno šivanje in pregledovanje. Vendar ne tako mučno kot zbuditi se popolnoma sama po carskem rezu v popolnoma drugačnih, čustvenih bolečinah. Ana je še poskrbela za naše fotografiranje, da imamo res prečudovite spomine na to neverjetno duhovno in fizično pustolovščino, poskrbela, da nam ni nič manjkalo in se v miru poslovila. Mi pa smo v blaženem miru vsi skupaj uživali v zmagoslavju in prijetni utrujenosti. Ni besed, ki bi opisale, kako potrjeno in močno se od tedaj čutim kot ženska. Če sem zmogla to, potem zmorem še marsikaj v življenju.

Vaginalni porod po carskem rezu – 1. del: priprave

Notes of Walking For Pregnant Women_2Moja druga porodna zgodba se začne s prvim carskim rezom. Okrevanje po njem je bilo dolgo, spremljala ga je poporodna depresija, občutek, da sem kot ženska nesposobna, potrdila sem si, da sem drugačna od drugih žensk, da sem narobe ustvarjena. Kajti vsaka ženska naj bi bila ustvarjena za rojevanje. Kmalu sem se s tem sprijaznila in bolj je hčerka rasla, bolj sem pozabila na te stvari. Vse dokler se nista na testu za nosečnost zopet prikazali dve črtici. To je bil znak, da je potrebno travme s prvega poroda razčistiti in se z nekom o njih pogovoriti ter se na drug porod bolje pripraviti. Bolje rečeno, se je bilo potrebno drugače pripraviti, saj nisem imela občutka, da nisem bila dobro pripravljena, pač pa nisem bila pripravljena na to, da me nihče ne bo poslušal in da ne bo ob nama nikogar, ki bi nama svetoval, naju podpiral in spremljal. Za moža je bilo vse to prav tako novo kot zame, zato mislim, da je vodstvo potreboval tudi on.

Čutila sem, da z možem sama v porodno sobo ne moreva in ne smeva več, če želiva, da se porod ne konča s carskim rezom. Da potrebujeva nekoga, ki bo obema stal ob strani. Ker nama je bila bolj pomembna duhovna plat podpore in ker sva katoličana, sva se kar hitro odločila, kaj nama je pri duli zelo pomembno. Na porod smo se skupaj z najino dulo Ano pripravljali na srečanjih, kjer smo se pogovarjali o prejšnjem porodu. Kaj je bilo dobro, kaj ne in kako bi tokrat bilo drugače. Skupaj smo šli čez porodni načrt, ki sva ga napisala z možem. Prav je bilo, da je Ana vztrajala, da ga napiševa sama, tako sva res poslušala sebe in kaj si želiva.

Dogajanje okrog poroda se je začelo s ponedeljkovim pregledom v porodnišnici. Po vrnitvi domov sem po elektronski pošti Ani takole povzela svoje vtise:

»Občutki so zelo lepi in pomirjeni. Glavica otročka je na svojem mestu, spodaj, naredili so ultrazvok, da so se prepričali, če je vse v redu, ker sem imela predhodni carski rez. Pravijo, da je otroček manjši kot hčerka. Glede na to, da sem se prvič pri hčerki odprla do 8 in pol, so optimistični, da nam bo uspelo roditi vaginalno. Namerili smo tudi že šibke popadke, ki jih tudi jaz že večkrat na dan čutim, le da me še ne bolijo, ampak sem jih vesela, ker mi dajejo občutek, da se nekaj dogaja in da se bo verjetno porod začel pred dnem, za katerega so napovedali, da je zadnji, do katerega bi načeloma čakali. Danes je bil res dan, poln optimizma, me je pa na začetku bilo malo strah, ko sem prišla v porodnišnico, ker sem videla, da dela moški ginekolog in sem mislila, da mi bodo že naredili tudi vaginalni pregled, tega pa mi še ni nikoli naredil moški. Toda tega ni bilo, so pa imeli pomisleke, da je posteljica nekoliko prenizko ali nekaj takega, tako da so me družno vsi ginekologi pogledali. Res jih je bilo tam šest v sobi, tako da zdaj jih že veliko poznam in vseh teh me ne bo strah, ker so bili zelo prijazni in fajn. So potem ugotovili, da je vse v redu.”

Ponoči s torka na sredo se je nekaj začelo dogajat, nekaj popadkov je bilo takih, da so me zbudili. Ker nisem želela, da bi se prekmalu veselila, sem se potrudila, da bi zaspala in uspelo mi je. Dopoldan sem bila kar nekajkrat na stranišču (telo se je počasi čistilo) in bilo mi je slabo. Popoldne se je umirilo. Popadke je bilo zdaj bolj, zdaj manj čutiti, vendar še nič resnega. V sredo zvečer se je odluščil čep. Kazalo je, da se telo počasi pripravlja na porod. Potrpežljivo in z veseljem smo čakali.

S srede na četrtek ponoči ob dveh so postali tako močni, da jih nisem mogla več prespati. Tako sem vstala in vznemirjena, ker nismo imeli še nič pripravljeno, začela pripravljati za v porodnišnico. Naredila sem si palačinke in izredno uživala v njih. Ko pa sem okoli petih zjutraj opazila, da že kakšne pol ure nisem imela popadka, sem hitro izkoristila priložnost in zaspala. Spala sem do jutra, česar sem bila zelo vesela. Všeč mi je bilo, da se je dogajalo ravno prav pred rokom za moj občutek in da se je dogajalo počasi, da sem se psihično večkrat pripravila in vznemirila. Potem, ko je v resnici šlo zares, sem bila zato manj vznemirjena, čeprav se tudi takrat nisem mogla umiriti. Tako veliko je bilo pričakovanje, želela sem vedeti, če zmorem.

Dopoldan je k nam prišla dobra prijateljica s svojimi otroki. Skupaj smo odšli na sprehod, na katerem se je spet začelo dogajati. Zopet so popadki prihajali neredno, potem pa vse pogosteje. V resnici sem imela neverjetno srečo, da je bila pri meni, da je popazila na vse otroke, tudi na hčerko, pospravila posodo, me napolnila s pozitivno energijo za prvi del poti in se veselila z mano vsakega popadka, ki je prišel.

… se nadaljuje ….

Ko doula ne naredi ničesar

ParkerH008 (1)
Foto:  http://michelledimaiophotography.com/

Doulam nam je težko priznati:

Najboljši porodi so tisti, pri katerih nas ni treba.

Ko smo odveč. Ko smo le na uslugo. Postavamo naokrog in vrtimo palca ali sedimo v kotu in pletemo.

Resnica? Včasih sem zbegana, kaj je moje delo kot doula. Zmedena zaradi skrivnosti, kakšen vpliv ima moja prisotnost. Posebej takrakt, ko ne storim ničesar.

Na primer pri Julijinem porodu. Odšla sem z občutkom, da je triletnik naredil več od mene. Čisto zares. Kaj sem sploh ponudila tej družini? In kasneje je Julijin mož rekel, da sem bila vredna vsakega centa.

Ni imelo smisla.

Ali pa Melissin porod. Ko sem jo pahljala. S kartonsko mapo. To je skoraj vse, kar sem počela. In kasneje mi je rekla, da brez mene ne bi zmogla.

Ni imelo smisla.

Prebrala sem tiste zgodnje študije o podpori doule. V tistih dvojno slepih randomiziranih kontroliranih preizkusih porodnica ni imela pojma, da je dodatna ženska v sobi doula. Še nikoli prej se nista srečali. Pa vendar so bili porodni izidi znatno boljši kot tisti, kjer ni bilo “dodatne osebe”.

Ni imelo smisla.

Po osmih letih te dejavnosti počasi začenjam razumenjati, kako doule delujemo.

Smo spodbujevalke.

Berem neverjetno knjigo z naslovom The Worst is Over: What to Say When Every Moment Counts (“Najhujše je mimo: Ko je važen vsak trenutek”, avtorice Judith Simon Prager, v slovenščini še nimamo prevoda, op. prev.). Knjigo sem kupila misleč, da bo pomagala pri mojih otrocih. Norah ima občutljiv trebušček in Cedar ves čas pada z visokega. Nikoli si nisem predstavljla, da bi se lahko nanašala na moje porodno delo. Toda ženske pri porodu so seveda v spremenjenem stanju zavesti ravno tako kot ljudje, ki doživljajo travmo. Porod NI travma in ni niti nujno boleč, vendar možgani takrat vstopijo v spremenjeno stanje. Ženske pri porodu so pogosto zasanjane, občutek za čas se izgublja, misli so lahko zmedene, besede se globoko usidrajo.  Že prej sem vedela, kako je jezik pomemben za porodnice, a ta knjiga je to nadgradila za 10 stopenj. In mi povedala o spodbujevalcih.

Torej, kdo je spodbujevalec?

Saj veste, kako spremenite telesno govorico, glas in besede, da bi se uglasili z drugimi? To je normalen del komunikacije. Ali pa ko včasih močna osebnost lahko spremeni vzdušje v celotni sobi, če ima slab dan. Avtorica spodbujanje opisuje kot “našo naravno človeško nagnjenost k temu, da se uglasimo z drugimi tako, da jim prilagodimo svoje besede in vedenje.”

Avtorica govori o pomembnosti spodbujevalcev, kadar so ljudje prestrašeni, v bolečini, v šoku itd. Spodbujanje poveča zaupanje, zdravljenje, udobje, povezanost in sodelovanje.

Kako to deluje pri porodu?

IMG_4127-149_edited-1Nancy je globoko v porodni deželi. Je v spremenjenem stanju zavesti. Je bosa pod bolnišničnim tušem – kar bi jo ob kateri koli drugi priložnosti motilo. Običajno zelo sramežljiva žena je slečena. Njen mož je v kopalnih kratkih hlačah in jo pod tušem fizično podpira. Kaj počnem jaz? Naslanjam se na zid in od časa do časa ponudim požirek vode. Ne rečem besede. Vendar pa se dogaja nebesedno spodbujanje: Nancy me vsakič, ko sprejema nov popadek, dolgo pogleda. Moje oči so polne zaupanja, trdnosti in ljubezni. Ve, da sem to zmogla že pred njo. Moje oči ji govorijo, da je vse normalno. Kaj še? Moja drža je sproščena. V sebi nimam napetosti in ne širim adrenalina. Ko se spogledava, globoko vdihnem in počasi izdihnem.  Posnema me. Nasmehnem se.

Sarah sedi na porodni žogi in se naslanja na zakonsko posteljo. Mož ji masira hrbet. V ozadju igra Bon Iver in zunaj dežuje. Ničesar nimam početi, razen da sedim v kotu in pletem. Včasih me Sarah pogleda in nasmehnem se. Moje mirno, počasno pletenje jo pomirja in ji govori, da gre vse normalno in da se nikamor ne mudi.

Porod Heather kaže znake, da dojenček ni v optimalnem položaju. Pokažem ji tehniko, s katero lahko med popadki zaniha s telesom. Njen mož stoji za njo in ji nudi dodatno podporo. Stojim pred njo in niham z njo. Popolnoma sva usklajeni, ko se zibava in zibava še malo zibava.

Zakaj je doula posebej primerna za spodbujanje?

IMG_3899-27_edited-1Doulin fokus je popolnoma na materi. Babice so čudovite spodbujevalke, vendar imajo včasih druge pomembne naloge, ki morajo priti prej na vrsto ali jih motijo: nadzor otrokovega stanja, merjenje materinega krvnega pritiska itd. Še posebej v nujnih primerih je nujno imeti ob sebi spodbujevalca, ki lahko ostane osredotočen na mamo.

Porodni partnerji, dobre prijateljice in družinski člani včasih niso najboljši spodbujevalci. Zakaj? Ker so čustveno vpleteni v izkušnjo. To je edino prav! Spomnim se, kako sem ujela mamin zaskrbljeni izraz na obrazu pri mojem prvem porodu. Ni me pomiril. Včasih porodni partner ni prepričan, če je tisto, kar porodnica doživlja, normalno, in njegov obraz lahko to odseva. In porodničini izostreni čuti lahko zaznajo strah in negotovost.

Poimenovanje tega intuitivnega procesa mi je pomagalo poglobiti razumevanje skrivnosti – kako prisotnost doule, ki ne naredi ničesar, lahko obogati in je pogosto ključnega pomen za porod.

Vir: http://juliebyers.com/doula/doulaswhodonothing/. Prevedla: Ana Pavec

Čas v pripravljenosti

imagesPreden grem spat, preverim, ali je mobitel dovolj na glas. Ko vstanem, se vprašam, koliko energije imam, če bi od tistega trenutka naprej več ur skupaj morala biti budna in v gibanju. Ko grem po mleko, v trgovino, po otroke, na sprehod, moram imeti s seboj napolnjen mobilnik. Od izbranega kraja poroda se poskušam ne oddaljiti za več kot uro in pol vožnje. Ko odhajam na srečanje, zabavo, obisk, praznovanje, klepet, se odpravljam z mislijo, da ga bom morda predčasno zapustila in šla na porod. Za ves dan vnaprej imam urejeno morebitno varstvo. Skrbim, da imam v nahrbtniku nekaj prigrizkov, svežo vodo, udobna oblačila. Ko odpiram hladilnik ali pokukam na police v shrambi, se prepričam, da je na voljo dovolj dobre hrane, da si lahko moji postrežejo tudi brez mene.

Zdi se, kot da živim v paranoji.

(more…)

Naporno, a zmorem

IMG_7930Česa me je naučil ta porod?

Popadki se lažje dogajajo ponoči, ko je manj zunanjih dražljajev, poleg tega melatonin spodbuja sproščanje oksitocina.

Preden se začne aktivni porod, se mora zgoditi več stvari, maternični vrat se lahko več dni pripravlja – se pomakne naprej, zmehča, stanjša in šele na nato začne odpirati. Kljub podatku, koliko je ženska odprta, ne moremo napovedati, kdaj se bo porod zares začel.

Dokler se da (in morda še malo dlje), ohranjajmo normalno aktivnost (ponoči spimo, počivamo; podnevi se posvečamo opravilom, starejšemu otroku, prijetnim dejavnostim), da se zamotimo in ne dajemo popadkom preveč pozornosti.

Če je bolečina močna že na začetku, si lahko pomagamo na naslednje načine:

  • z vodo (gremo pod tuš, v banjo, s toplimi ali hladnimi obkladki)
  • z gibanjem (hoja, zibanje v bokih, počasni ples)
  • z dotikom (pritisk na križ, božanje, “stresanje jabolk”)

Na trenutke se zdi, da ne bo zmogla več. A po nekaj spregovorjenih besedah dobi moč za naslednjo uro.

Včasih ženske gledamo bolj na druge kot na sebe, čeprav bi potrebovale pomoč in podporo. Težko je priznati: “Potrebujem te ob sebi. Boš prišla? Samo zame?”

Včasih se ponavljajo vzorec in okoliščine prejšnjega poroda (podobna ura začetka popadkov, podobna utrujenost, podobna babiška ekipa). A zrasle smo do mere, da to lahko presežemo. Ne ponavlja se staro – to je nova izkušnja, nova priložnost, nov porod, nov otrok.

Potreba po potiskanju prinese olajšanje. Čeprav še vedno (ali še bolj) boli, pa lahko bolečino sedaj usmeri in uporabi. Odločenost, da bo kmalu konec, ji pomaga, da gara in sodeluje.

Če je porod dolg in utrujajoč, so lahko občutki ob rojstvu tako intenzivni, da ni pomembno nič drugega kot to, da je konec in da se je otrok rodil. Ob rahločutni in nežni pomoči se mama udobno namesti in počasi prihaja k sebi (in k otročku v njenem naročju, ki ga začne spoznavati).

“Počutim se, kot da prvič držim novorojenčka v rokah.” Ali ta občutek kdaj izostane, pa čeprav imamo drugega, tretjega, šestega otroka?

Prvi dnevi doma so kompleksno jadranje med podoji, kratkimi spanci, skrbjo za bradavice, obiski wc-ja, hvaležnim uživanjem v pripravljenih obrokih in ponujenih pijačah, opazovanjem partnerja, kako se znajde med vsemi novimi nalogami,  seznanjanjem starejšega otroka z novorojenčkom, branjem navodil za  uporabo raznih pripravkov in obvladovanjem svojih burnih čustev. Bo kdaj še tako, kot je bilo?

Preprosta, a skrivnostna preobrazba

Česa me je naučil ta porod?

Po moji uri je čas Foto: Ana Pavec
Po moji uri je čas
Foto: Ana Pavec

Porod se običajno počasi napoveduje. Z občasnimi popadki, s krvavo-sluzastim izcedkom iz nožnice, s povečanim nemirom mamice  … Par zna sam imenitno ohraniti normalen vsakdanjik in se posvečati prijetnim aktivnostim.

Za močno povezane pare je najbolje, če so do aktivnega poroda sami, saj sta takrat najbolj sproščena in spontana. Zasebnost jima omogoča, da oksitocin nemoteno kroži (in krepi popadke). Lahko uživata zadnje skupne trenutke, ko sta še v dvoje, se ljubkujeta, smejita …

Prvi stik z zdravstvenim osebjem je lahko zelo moteč za porod, še posebej če strokovno osebje nastopa avtoritativno, hladno, vzvišeno, vsevedno. Podvomila je vase, v svojo presojo, sploh v to, da res rojeva. A da se okrevati 🙂 Pomaga sprehod, kosilo v sproščenem vzdušju, vrnitev domov, pogovor o občutkih, priznanje ranljivosti, strateško načrtovanje prihodnjih pogovorov.

“Zdajle mi ni do tega,” zadostuje za zavrnitev ponujenega posega ali postopka, npr. vaginalnega pregleda. Občudovala sem njeno poslušanje sebe in pogum, postaviti se zase.

Domači prag ima neko čudežno moč, da povrne intenzivnost popadkov.

Na zunaj povsem mirna, a v njej divja nevihta popadka. Z vsemi močmi obvladuje intenzivnost in bolečino, ki jo preplavlja. Zunanji opazovalci vidimo le mirno spuščanje zraka skozi razprte ustnice in zaprte oči. Ob tem se včasih lahko počutimo nekoristne.

“Pa kdaj se bo rodil?!” Porod potrebuje čas. To je zahtevno.

“Ali je vmes sploh kaj pavze?” Dobro je pustiti, da odmore med popadki lahko izkoristi za umiritev in nabiranje moči. Ko najde položaj, ki ji ustreza, ji omogočimo, da se v njem zbere in sprosti. Tako dobi moč za naslednji val, ki prihaja.

Otroka bo porajala, ko bosta na to pripravljena ona in on. Ko bo dovolj nizko, ko bo dovolj razprl porodno pot, ko bo zbrala dovolj moči, ko se bo oprla na nekoga, da potisne otroka na svet. Samo njun je, otrokov in njen, ta čas.

Ni prva skrb staršev, da ugotovijo spol otroka. Ona mora najprej dojeti, da je res – rodila. Da je tukaj. Da ga drži v naročju. Da je njen. Začutiti olajšanje, zmagoslavje, hvaležnost.

Šivanje poškodb porodnih poti je sama po sebi mukotrpna naloga poporodnih ur, zato bi bilo dobro, da bi ga lajšali, kolikor se da – ne motili mame in novorojenčka, ki se še vedno spoznavata, zagotovili učinkovito in zadostno odpravljanje bolečine z zdravili (!), omogočili čim manj premikanja in prestavljanja. V središču je ženska, ne zdravnik.

Kljub negotovosti je mama tista, ki se od prvega trenutka uči skrbeti za otroka. Pomagamo ji lahko, da z vsakim dejanjem pridobi košček samozavesti, da zmore. Da je najboljša zanj. Lahko pa ji z vsako besedo to stežka pridobljeno samozavest odvzemamo.

Porod je čudovito preprost, a se v njem zgodi tako skrivnostna preobrazba, ki jo malo po malo dojemamo še mesece in leta.

Babice, doule, zdravniki – idealni trikotnik?

Ko bom velika, bom doula

Ne, ne, tega kot otrok nisem nikoli izrekla. Prvič, besede nisem poznala. Če bi jo, ne bi vedela, da se zapiše drugače, kot se izgovori (dula). In še – kako naj bi kot otrok prišla v stik z nečim tako velikim, kot je klic, da bi bila ob ženskah, ko rojevajo otroka? Mnoge babice sem slišala reči, da si niso same izbrale poklica, ampak da je babištvo poklicalo njih.

(more…)

Srečevanje s strahovi – 3. del

Osebno pričevanje o vaginalnem porodu po carskem rezu – nadaljevanje

Očkova perspektiva

Spomnim se, da sta po prvem porodu v meni odmevali dve močni spoznanji: prvo, kako posebno in dragoceno vlogo ima ženska, ki rodi otroka (in kako se mora za to potruditi), in drugo, kako neprecenljiv dar je otrok. Dobiti svojega otroka je nekaj najlepšega, kar lahko doživiš! Po vseh mesecih pričakovanj in spremljanja razvoja otroka v materinem trebuhu se končno zagledaš vanj in se – gotovo – zaljubiš!

(more…)