fbpx

Dojenje

Ali dojenje malčka res škoduje njegovim zobem?

Preventivnih pregledov se vedno veselim, saj se ob njih lahko zamislim, kako se moj otrok razvija in ga v interakciji z zdravnikom vidim v drugi luči. Če je vse v redu, dobim potrditev in spodbudo za naprej. A tokrat ni bilo tako.

Dobili smo vabilo na preventivni zobozdravstveni pregled pri treh letih. Najprej sva si s sinom ogledala izobraževalni film o štirih stebrih dobre skrbi za zobe: zdrava hrana, omejevanje sladkarij in prigrizkov, redno umivanje ter redni pregledi pri zobozdravniku. Vse to dobro poznamo in upoštevamo, saj sem bila na pregledu že s svojim četrtim otrokom.

Sledil je individualni posvet, kjer mi je asistentka zastavila nekaj vprašanj. Med drugim me je vprašala, kako dolgo je bil sin dojen. Sklenila sem, da ne bom prikrojila resnice: »Še vedno se doji.« Opazila sem presenečenje na njenem obrazu, a ni rekla ničesar.

Mlajši zobozdravnik je spodbudil sina, da se je usedel na stol. Pri pregledu ustne votline je ugotovil, da je vse »BP«. A ko sva se pripravljala na odhod, mu moj odgovor glede dojenja kljub vsemu očitno ni dal miru: »Kako pogosto pa ga še dojite?«

Oklevala sem: »Vsak večer …« Lahko bi nadaljevala: »… in ko se ponoči zbudi ter pride k meni, podnevi, ko se vrne iz vrtca, ko je v hudi stiski, če je vidno izčrpan ali bolan, za dobro jutro …«. Pa nisem.

Ker na pregled nisem s seboj pripeljala tudi osemmesečne dojenčice, zobozdravnik ni izvedel, da se sin doji tandemsko, v paru – skupaj s svojo mlajšo sestrico. Še dobro, glede na njegov odziv na moj skopi odgovor: »Drugače priporočamo dojenje samo do šestega meseca.«

Kar pozijala sem. »Kako? Svetovna zdravstvena organizacija svetuje izključno dojenje do šestega meseca, potem pa ob uvajanju goste hrane še vsaj do otrokovega drugega leta. Lahko se malo izobrazite,« mi je zletelo z jezika. V trebuhu me je stisnilo in oblila me je rdečica.

Zobozdravnik se je zdrznil, po nekaj trenutkih premolka pa je dodal: »Ja, vendar je vaš sin star že tri leta.« Spet tista situacija, ko ne vem, ali bi še kaj rekla ali bi bila tiho.

Poparjena sem šla iz ambulante. Speljala s parkirišča in poglasno nergala sama pri sebi. Sin na zadnjem sedežu me je vprašal, kaj je. Seveda mu je v spominu ostala prijetna izkušnja, ko se je na avtomatskem zobozdravniškem stolu z daljinskim upravljanjem dvignil in spustil, kako mu je zobozdravnik »preštel« zobke in kako je dobil štampiljko. Najinega pogovora o dojenju ni razumel, glavno je bilo, da je dobil svoj »u-u« (tako imenuje dojenje) – v čakalnici, preden sva vstopila v ambulanto. 😉

Kaj pa jaz? Kakorkoli sem v mislih obračala dogodek in dialog, sem lahko iz njega izluščila eno samo sporočilo: »Medicinsko gledano dojenje po prvih mesecih življenja nima prav nobenih koristi. S svojim čudnim nagnjenjem k podaljševanju dojenja pa otroku škodim, če ne drugače, na čustvenem področju.«

Namesto potrditve za odlično stanje sinovega zobovja, pohvale za triletni vsakodnevni trud pri ustni higieni, spodbude za dobre odločitve glede hrane in načina življenja, sem prejela prav nič prikrito kritiko, zasejan dvom: »Ali delam prav? Ali ne bi bilo res bolje, če bi ga že odstavila?«

Sklenila sem svoje občutke še malo razčleniti. Zakaj me je situacija tako zelo razburila? Saj sem že vajena začudenih pogledov, neodobravajočih gest in dvomečih vprašanj. Kako to, da so mi besede mladega zobozdravnika spet segle tako do srca?

Zakaj v stikih med doječimi materami in zdravstvenimi strokovnjaki prihaja do takih shizofrenih situacij, ko njihova priporočila niso skladna s smernicami vodilnih svetovnih organizacij? Zakaj v svojem vsakdanjem življenju doživljam na stotine trenutkov, ko se lahko samo zahvalim, da me je mati narava obdarila s takim bogastvom za zdravje, kot je dojenje; medtem ko se mi pri zdravniških pregledih redno dozdeva, da sem z medicinskega stališča neko čudo, ki izživlja svoja nepotešena nagnjenja na svojih otrocih?

Naj podelim še eno tako izkušnjo, povezano z zobmi. Občasno še vedno podoživljam trenutke, ko si je drugi sin na potovanju zbil sprednji sekalec. Star je bil leto in pol. Ob padcu in udarcu v marmornato stopnico mu je mlečni zobek porinilo v dlesen, tako da se ga sploh ni videlo, nekaj časa sem celo mislila, da ga je pogoltnil, saj ga na tleh nismo našli.

Niti sanja se mi ne, kako drugače kakor z dojenjem bi premostila tiste dni, ko zaradi bolečine ni mogel zaužiti nobene trde hrane, poleg tega pa mu je dojenje nudilo vso potrebno tolažbo, imunsko podporo in omilitev bolečine. Lotila se ga je tudi driska in le z rednim dojenjem sem bila lahko gotova, da ne bo dehidriral in da pot zanj ne bo prehudo naporna.

Pozneje mu je taisti zobek še enkrat zrasel (!!), sicer malo postrani in kronično se mu je vnemal, dokler ni po enem letu dokončno izpadel (in ga je šele pri sedmih letih končno nadomestil lep, zdrav stalni zob), pa vendarle se nisem mogla načuditi, kakšne sile okrevanja delujejo v našem telesu!

»Dojenje priporočamo le do šestega meseca.« Kaj če bi bila na mojem mestu mama z enoletnim otrokom, ki v svoji okolici nima podpore za dojenje? Kaj če bi zobozdravnik pri pregledu odkril začetke kariesa? Kaj če tudi sama ne bi bila tako prepričana v to, da je dojenje bistveno boljše kot vsaka duda, da o steklenički sploh ne govorim?

Njegovo priporočilo je povsem nestrokovno, pa vendar vpliva na vse starše, ki obiščejo njegovo ambulanto. Kaj take besede naredijo v mislih mamice, ki ji je življenje z malčkom že tako ali tako naporno in po tihem krivi nočno dojenje za vse svoje težave, potem pa ji strokovnjak poda še tako odklonilno mnenje?

NEKAJ DEJSTEV:

  • Preventivni zdravstveni pregledi so pravica, ne dolžnost.
  • Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in Združenje kanadskih pediatrov priporočata izključno dojenje do dopolnjenega 6. meseca in ob ustrezni dopolnilni prehrani nadaljevanje vsaj do dopolnjenega drugega leta starosti in dlje, dokler to materi in otroku ustreza.
  • Ameriška akademija družinskih zdravnikov (AAFP) meni, da dojenje po prvem letu prinaša znatne koristi tako za mater kot otroka in naj se nadaljuje, dokler to obema ustreza.
  • La Leche League International soglaša, da bi se dojenje idealno nadaljevalo, dokler otrok potrebe ne preraste naravno; pri večini otrok med drugim in četrtim letom.
  • Povprečna doba dojenja je pri človeku ocenjena na okoli štiri leta.
  • V Sloveniji je bila narejena raziskava o mnenju zdravstvenega osebja in laikov o koristih dojenja po otrokovem prvem letu. Skoraj 70 % zdravstvenih delavcev se strinja s trditvijo, da po določeni starosti otroka dojenje pomeni samo še »crkljanje«, sicer pa ni več koristno ne za mamo ne za otroka, škodljivo pa tudi ne. Več o tem si lahko preberete v tem članku.
  • Pri dojenju otrok krepi žvečne mišice, kar pripomore k pravilni rasti in razvoju čeljusti.
  • Karies povzroča bakterija streptococcus mutans, katere sev se prenese v otrokovo ustno votlino od odraslih preko sline. Odsvetuje se, da otroku obliznemo dudo, da bi jo očistili, preden mu jo damo v usta, ali da bi uporabljali isto žličko. Svetuje se, da odrasli, ki smo v tesnem stiku z otrokom, redno in temeljito skrbimo za svojo ustno higieno.
  • Pred uporabo stekleničke je bil pojav kariesa zelo redek. Dva zobozdravnika, dr. Brian Palmer in dr. Harold Torney, sta izvedla obsežno raziskavo človeških lobanj izpred 500 do 1000 let, da bi odkrila pojavnost kariesa pri otrocih. Seveda so bili ti otroci dojeni, verjetno dolgo obdobje. V študiji sta zaključila, da dojenje ne povzroča kariesa. Isto so potrdile tudi druge raziskave, ki so upoštevale več dejavnikov nastanka kariesa.
  • Na propadanje zobne sklenine vpliva predvsem uživanje sladkorjev in enostavnih ogljikovih hidratov, zato je zelo pomembno omejevanje lepljivih sladkarij in prigrizkov (suhega sadja, sladkih sokov, prigrizkov, kosmičev …).
  • Materino mleko s svojo sestavo krepi zobe, saj vsebuje IgA, IgG protitelesa in laktoferine, ki uničujejo bakterijo S. mutans; ima visoko raven pHja; kalcij in fosfor pa se v ustih odlagata na zobe in tvorita zaščitni sloj.
  • Materino mleko se ne zadržuje v ustni votlini okrog zob (tako kot je to v primeru pitja po steklenički), saj ga otrok med sesanjem z jezikom v trenutku porine globlje proti grlu in ga pogoltne
  • K zdravim zobem pomaga redno čiščenje (dvakrat dnevno), takoj ko zobje izrastejo.

Skratka, obstajajo mnoge starševske prakse, ki škodujejo otrokovemu zobovju, vendar dojenje ni ena izmed njih.

Viri:

  • kellymom.com
  • Wiessinger, D., Pitman, T. in West, D. The Womanly Art of Breastfeeding. Osma, urejena in dopolnjena izdaja. Ballantine Books, 2010.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Dojenček se rodi navdušen nad dojenjem

Le redko zasledimo informacije o tem, da je vzpostavljanje dojenja v prvih dneh po porodu močno povezano s samim porodom.

V pripravi na starševstvo pogosto govorimo o prednostih dojenja za mater in dojenčka, o tveganjih opuščanja dojenja in nanizamo nekaj osnovnih informacij o vzpostavljanju dojenja. Vendar pa le redko zasledimo informacije o tem, da je vzpostavljanje dojenja v prvih dneh po porodu močno povezano s samim porodom.

Način, kako se porod zgodi, močno vpliva na začetek dojenja.Znanost šele začenja razumevati, kako se žensko telo pripravlja na dojenje v nosečnosti, kako dogajanje pri porodu vpliva na vzpostavljanje dojenja ter kakšne posledice imajo prve minute in ure po porodu za dojenje. Način, kako se porod zgodi, močno vpliva na začetek dojenja. Normalen, naravni porod pripravlja vse potrebno za dojenje brez težav – kot je predvidela mati narava – medtem ko zapleten, posegov poln porod pogosto prinaša težave.

POPOLNA NARAVNA PRIPRAVA NA DOJENJE

Telo se na dojenje pripravlja že od začetka nosečnosti.Telo se na dojenje pripravlja že od začetka nosečnosti. Prsi se povečajo, areole potemnijo in bradavice se dodatno izbočijo. Do četrtega meseca nosečnosti se začne proizvajati kolostrum. Tvorjenje in izcejanje mleka še čakata na hormonske spremembe, ki se zgodijo s porodom otroka in posteljice. Proces je tako dovršen, da materino mleko vsebuje več maščob, če se otrok rodi prezgodaj, da bi zadovoljilo novorojenčkove posebne potrebe. Narava popolno pripravi materino telo za dojenje.

Narava na dojenje prav tako popolno pripravi dojenčka. Ta se rodi sposoben in pripravljen se dojiti. Instinktivno se pristavi in prisesa k materinim prsim. Kadar ga damo v materino naročje v stik kože s kožo, se nagonsko začne plaziti proti dojki in se popolnoma pravilno sam prisesa. Vidi in voha in ta dva čuta mu pomagata do dojke. Kadar je v materinem naročju ali v stiku z njeno kožo, nagonsko nagne glavo in široko odpre usteca – kar je popoln položaj za učinkovito pristavljanje. Dojenčki se rodijo navdušeni nad dojenjem.

PRI PORODU IN DOJENJU SODELUJEJO ISTI HORMONI

Hormonski »orkester« pri porodu neposredno pripravlja mater in dojenčka na proces dojenja. Med porodom valovi hormona oksitocina povzročajo vedno močnejše popadke. Z višjo ravnijo oksitocina in bolečine, ki spremlja močne popadke, se sproščajo tudi endorfini. Visoka raven endorfinov ženski pomaga premagovati boleče popadke in povzroči, da postane bolj instinktivna in da vstopi v posebno, sanjam podobno stanje.

Ko se otrok pomika navzdol po porodnem kanalu, se tik pred rojstvom sprostijo hormoni kateholamini. Ti pri materi sprostijo dodatno raven energije. Poleg tega se dojenček rodi z visoko ravnijo kateholaminov (Newton, 1987; Odent, 2003). Zaradi tega je po porodu buden in pozoren, mati pa vznemirjena in pripravljena, da ga pozdravi.

Oksitocin v prvi uri po porodu doseže najvišjo raven v življenju matere.Takoj po porodu hormoni še nadaljujejo svojo nalogo. Ko dojenčka golega položimo na materino kožo, tako da njegova teža pritiska na maternico, njegovi gibi rok in glave ter sesanje na dojki sprostijo nov val oksitocina (Matthiesen, Ransjo-Arvidson, Nissen, & Uvnas-Moberg, 2001). Ta hormon v prvi uri po porodu doseže najvišjo raven v življenju matere (Odent, 2003). Pomaga pri odluščenju in porodu posteljice ter pri krčenju maternice, kar preprečuje hujše krvavitve. Po porodu visoka raven kateholaminov pri dojenčku zagotavlja, da je buden. Visoka raven endorfinov se preko mleka prenaša od matere na otroka. Endorfini novorojenčku pomagajo, da lažje prenese prehod, da se sprosti in pomiri.

Kot odgovor na otrokovo sesanje na dojki se sproščata prolaktin in oksitocin. Prolaktin je odgovoren za tvorjenje mleka, oksitocin pa za njegovo iztekanje. Ta dva hormona pa sta koristna tudi na druge načine. Prolaktin imenujemo tudi »hormon materinstva«, saj pri živalih povzroči zaščitniško in ljubeče, materinsko vedenje do mladičkov. Oksitocin pa je »kriv« za občutke sproščenosti, pomirjenosti in včasih zaspanosti, ki spremljajo izcejalni refleks pri materi. Skupaj ta dva hormona skrbita, da je mati sproščena, mirna in pripravljena skrbeti za svojega dojenčka (Uvnas-Moberg, 2003).

Na nek način je rojstvo otroka tudi rojstvo matere – rojstvo doječega para.

Viri:

Matthiesen A. S, Ransjo-Arvidson A. B, Nissen E, Uvnas-Moberg K. Postpartum maternal oxytocin release by newborns: Effects of infant hand massage and sucking. Birth. 2001;28(1):13–19. [PubMed]

Newton N. The fetus ejection reflex revisited. Birth. 1987;14(2):106–108. [PubMed]

Odent M. 2003. Birth and breastfeeding: Rediscovering the needs of women during pregnancy and childbirth. East Sussex, England: Clairview Books.

Uvnas-Mobert K. 2003. The oxytocin factor: Tapping the hormone of calm, love and healing. Cambridge, MA: Da Capa Press.

Članek je bil prvič objavljen na portalu Iskreni.net. 

Pomembnejši od papeža

Novice o dejanjih in besedah papeža Frančiška se širijo kot blisk. Nazadnje je presenetil s spodbudami materam na tradicionalnem krščevanju v Sikstinski kapeli, ko je rekel:

»Danes bo pel zbor, vendar bo najlepši zbor vseh zborov zbor dojenčkov, ki se bodo oglašali. Nekateri bodo jokali, ker jim ni prijetno ali ker so lačni,” in še: “Mame, če je dojenček lačen, ga brez pomislekov nahranite. Dojenčki so najbolj pomembni ljudje tukaj.”

Vendar pa sedanji papež ni s tem povedal ničesar novega. V knjigi Dojenje, dar tvojemu dojenčku so na enem mestu zbrani citati cerkvenih dostojanstvenikov o dojenju, ki so številni. Naklonjenost Cerkve doječim materam je dosledna in stara.

Nov je Frančiškov način podajanja istega sporočila. Prvič je papež med obredom samim spodbudil matere k sproščenosti in osredotočenosti na potrebe dojenčkov. Nov je njegov odnos, ki presega le lepe besede in je izražen v dejanjih. Šel je celo tako daleč, da je pustil na svojem stolu sedeti malčka. Nova je odmevnost njegovih potez, saj se s pomočjo socialnih omrežij novice bistveno hitreje razširijo.

Bog daj, da sveža sapa odprtosti pripiha kmalu tudi do naših domačih logov, do starejših ljudi in duhovnikov.

Medtem pa lahko spreminjamo tudi druga okolja v bolj materam dojenčkov prijazna.