Sedeti tri minute pri miru, ne da bi nekdo nekaj hotel od tebe. Neprecenljiva dragocenost.

Včasih se v rutini vsakdanjika zavem, da sem kot kakšen avtomat, ki stalno ponavlja eno in isto zastarelo “melodijo”, bolje rečeno škripanje.

Preden dojamem, da delam škodo, ko kritiziram osebo namesto vedenja, otrok vsrka že nešteto negativnih sporočil o tem, kakšen je in kako ga čutim.

Želim si, da bi spet usposobila menjalnik plošč ali še bolje, v vsakem trenutku oddajala živo glasbo za otrokova ušesa in njegovo samopodobo 🙂

Spominjam se, kolikokrat sem v svojem otroštvu slišala: “Tako brez skrbi kot si sedaj, ne boš nikoli več.”

V resnici so se mi besede globoko zapisale in težko je verjeti, da moje življenje ne bo napolnjeno z drugim kot z skrbjo za jutri, prihodnost, za delo, za drugega …

A otrok v meni tudi želi še užiti sladkobo življenja. Na kakšen način jo bo danes?

Drugega (moža, otroka, drugo mamico) lahko zaslišim in začutim šele, ko uslišim sebe.

Ko se potolaži nergajoči glas v moji notranjosti.

Ko olajšano zadiham.

Ljubim izraz “aggiornamento“. Živo si lahko predstavljam Janeza XXIII., kako je stal pred vatikanskim oknom in zrl v svojo vizijo prenovljene Cerkve. Še bolj mi je všeč, da ta beseda vsebuje izraz “giorno”, dan. Torej je nekaj, kar vključuje današnji dan, sedanji trenutek. Svežina ni nekaj, kar bi lahko porabili od včeraj.

Kje bom danes odprla okno, da v moje življenje zaveje svež duh?

Živimo v času, ko je vse bivanje usmerjeno na aktivnost. V tej dobi mislimo, da je celo  – pozdraviti se – nekaj, kar aktivno naredimo – gotovo bom zdrava, če bom spila dovolj čajev in se zadosti mazala po bolečem mestu?

Potrpeti skozi bolezen … nekaj nepojmljivega.

Pa naj še kdo reče, da internet ne izboljšuje kvalitete življenja. Samo danes sem:

• bila prijetno presenečena ob glasbeni spremljavi molitve na Pristanu Duha,
• preizkusila odličen recept za torto na Kulinariki (pred dnevi je minilo 5 let, odkar sem mama!),
• se učila veščin za jutrišnji spletni seminar
• in se pripravila na nove družinske žehte.

To je le kaplja v morje od vsega, kar imamo možnost uživati, a seveda vse prebrano/slišano/naučeno prenašati tudi v življenje …

Včasih si cele noči in dneve (kot Liz v Jej, moli, ljubi) razbijamo glavo, kaj nam je storiti.

Ampak naslednji korak je tako zelo preprost – pojdi spat.

Kakšno veselje je za otroke, če se jim mama kdaj pridruži na tleh. Se usede zraven njih, ne da bi imela kaj posebnega v načrtu ali da bi hotela kaj od njih.

Preprosto opazovati in se prepustiti otroški preprostosti in sproščenosti.

Danes bom vsaj malo “gostja” pri svojih otrocih. In gostom velja: “Used’ se dol!”

Nikoli. Tudi če je tako videti. Tudi če naredim vse, da bi ga. Tudi če čutiš, da te ne slišim.

Tvoj jok odmeva v meni in bo do smrti, moj otrok. Nanj se bom spomnila vsakič, ko bom videla drugo mamo, tudi ko bom opazovala, kako poskrbiš za moje vnučke, če mi bo to dano.

Mati ne more preslišati otrokovega joka. Lahko le potlači svoj odziv v sebi. In vem, da mi bo za to žal.