“Strokovnjak je tisti, ki dela stvari, ki so mu všeč, tiste dni, ko se mu ne ljubi.”

Julius Erving

“Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade.” (1 Kor 10,12)

Materinstvo je ena sama šola ponižnosti.

V primerjavi z otrokom sem izgubila pogum za tveganje, ki se skriva v majhnem nadobudnežu. Kaj ko bi se tudi jaz tako upala spuščati v nove podvige?

Moja nestrpnost do sebe in do sveta večinoma izhaja iz tega, da sem bolj osredotočena na to, kar se še ni zgodilo, še ni narejeno, še ni izpolnjeno, kot pa na to, kar se mi je zgodilo, kar sem že naredila, kje sem že izpolnjena.

Primerjaj se raje z včerajšnjo seboj kot jutrišnjo.

Najboljša si današnja!

Ali mama lahko ima svoje cilje? Na katerem mestu so na lestvici družinskih vrednot?

Težava mojih ciljev je, da so večinoma dolgoročni. Majhni stopicljajoči koraki pri hoji za njimi me kmalu začnejo motiti in frustrirati. Včasih bi najraje štopala 🙂

Zadnje čase pozabljam, da imam pravzaprav nešteto razlogov za globoko notranje veselje!

Pa jih zanemarjam in se raje pritožujem čez tisto, kar mi ni pogodu.

Česa ali koga se lahko danes veselim?

… biti žena, ko si mama.

Ko nekaj dni ničesar ne napišem med mamine lekcije, me ima, da bi se opravičevala in izgovarjala. Ne veste, kaj vse se (je) dogaja(lo) pri nas doma 🙂 Vendar bom raje objavila tole

sporočilo zame in za vse mame:

SPROSTI SE.

Si dovolj.

Imaš dovolj.

Narediš dovolj.

“Ko otrok rase, podarjanje posvečenega časa postaja vedno težje, ker od staršev zahteva resnično žrtev. Lažje je dajati dotik ali besede potrditve kot kvaliteten čas. Le malo nas ima dovolj ur v dnevu, da opravimo vse, kar moramo; če hočemo otroku nameniti kvaliteten čas, to pomeni, da bomo morali opustiti nekaj drugega. Ko otroci stopajo proti puberteti, pogosto potrebujejo našo pozornost ravno, ko smo starši utrujeni, se nam mudi ali smo čustveno na psu.
Kvaliteten čas je starševsko darilo prisotnosti ob otroku. Sporoča mu: »Pomemben si. Rada sem s teboj.« To daje otroku vedeti, da je staršu najpomembnejši na svetu. Čuti se resnično ljubljenega, ker ima starša samo zase.”

( iz knjige Pet jezikov ljubezni otrok, ki bo letos izšla pri založbi Družina)

Odkar sem mama, imam zelo čuden odnos do dogodkov. Nekako ne gredo vštric z mojim življenjem.

Bodisi zamujam nanje, bodisi se jih sploh ne morem udeležiti, bodisi mi je žal, da sem sploh šla, ker so preveč zame ali za mojega otroka, bodisi jih pogrešam, pa jih ni – vsaj ne takih, kot bi si jih želela.

So pa drugi, ki mi prej sploh niso bili pomembni. Npr. brca otročka v trebuščku. Ali pa preizkus pustnega kostuma na otroku. Ali pa sonce, ki posije v kuhinjo, kjer smo zaprti zaradi bolezni.

To je čas, ko je dogodek res Dogodek. In se vsakega močno zavedam.