Matere smo v očeh sveta gotovo nore. Katera ženska pri zdravi pameti pa si danes pusti tako temeljito preoblikovati postavo? Katera dovoli, da stečejo mimo nje vsi velepomembni medijski dogodki dneva, da lahko opazuje, kako njen dojenček prvič vzame v roke igračko? Kdo si drzne danes stopiti na ulico s politimi hlačami, ker je pač veliko bolj važno, da peljemo otroka na sprehod, da končno zaspi, kot pa jih preobleči? Kako lahko nekdo mirno stoji ob izhodu iz metropolitanske knjižnice ob kričečem triletniku, ki se je vrgel na tla iz razočaranja, ker si ne more sposoditi neke knjige, njegovo besnenje pa odmeva do vseh študijskih kotičkov? Kot simpatično pravi Katarina Kompan Erzar: ko smo končali šolo, smo rekli nikoli več. A za nekoga kljub vsemu še enkrat sedemo v šolske klopi…

Kadar mi gre doma vse narobe, si dostikrat ponavljam: “Pa saj to je brez zveze.” (prepričati tega otroka, da se bo zjutraj oblekel) “Pa kdo mi je dal te otroke?” (ko vsi trije naenkrat nekaj hočejo od mene) “Pa zakaj sem se tega sploh lotila?” (ko ne vidim okrog sebe nobene mame s podobnimi težavami). A ti stavki mi ne pomagajo iz stiske. Jo le še poglabljajo, saj si govorim, da sem nesposobna, naivna, da pretiravam in da sem edina na svetu, ki ji je tako hudo. Svet, ki nas vzgaja, nas ne pripravi na zahtevnost materinstva. Draga mamica, če danes obupuješ, vedi, da globoko v sebi verjamem, da bomo zmogle! Skupaj nam lahko uspe ugotoviti, kako 🙂

Eden izmed največjih izzivov materinstva je nestalnost otrokovih ritmov in odzivov. Veselila sem se že, da dojenček spi vso noč (no, koliko ur skupaj je sploh vso noč?), pa se je naenkrat začel spet pogosteje zbujati. Imela sva že nek večerni ritual, pa nama ga je prestavitev ure na zimski čas čisto zmešala. Na začetku se je rad vozil v avtu, tako da sva lahko kam šla, sedaj ga pa niti v avtosedež ne morem pripeti, ne da bi njegovo tuljenje slišali do sosednje ulice. Nenadoma je začel zavračati dojenje. Noče več dude. Jesti želi le sadni jogurt in od sadja banano. In še bi lahko naštevala… Da, prilagodljivost je najpomembnejša mamina veščina. Ali ste pomislile, da bi to novo fleksibilnost vpisale kot prednost v svoj C.V.?

Mamica, si vesela, da si mamica? Kaj se mi oglasi ob tem vprašanju? Boleče je spoznanje, da za svoje materinstvo verjetno nikoli ne bomo prejele posebne nagrade. Zato je bistveno, da v sebi vsak dan oživljamo zavest, da je to, za kar smo se odločile in kar počnemo in je velikokrat popolnoma nevidno, pomembno. Pomembno za življenje tega otroka, pomembno za nas in pomembno za jutrišnji svet. Verjamem to?

Ko se začne naš dojenček kobacati naokoli in postaja malček,  vedno bolj zahrepenimo po tem, da bi mu ponudili boljši svet, ki bi ga raziskoval in osvajal. Če smo doslej kar dobro shajali z življenjem sredi mesta in sivine, se naenkrat zavemo, da živimo v bloku, da ima naš otrok bolj malo lepega za pobrati s tal, da nima zelenice, po kateri bi se podil za metulji in žogo. Kaj znamo narediti s svojimi lastnimi rokami? Se še spomnimo, kako diši sveže zorana njiva, posušeno seno…? Bodo naši otroci namesto raznolikega ptičjega petja poznali le še gruljenje golobov? Da, v iskanju in ustvarjanju zelenega sveta smo vedno znova začetniki. Danes bom pozorna na to, v kakšnem odnosu sem z naravo. Saj za za to gre pri ekologiji, mar ne? Zelena mama.

Ljudje me sprašujejo, kdaj uspem toliko prebrati. Nemogoče se jim zdi, da je možno storiti kaj zase ob treh majhnih otrokih. Odkrila sem, da se malo po malo daleč pride. Izkoristim vsako prosto minuto. Seveda ne gre brez občutka krivde, da zanemarjam otroke… A ugotovila sem, da jabolko res ne pade daleč od drevesa. Običajno dobim že ob šestih zjutraj v posteljo celo skladovnico otroških knjig, ki jih spremlja ukazovalen: “Mami, beri!”

V času, ko nas resnično zbudijo le še senzacije, je zelo težko vzdržati doma ob majhnem otroku. Spremembe na njem se sicer dogajajo bliskovito hitro, če štejemo tedne in mesece, iz ure v uro pa se ne zgodi nič tako dramatičnega, da bi nas lahko držalo v vzhičenem stanju. Treba se je torej naučiti biti s seboj, tako kot sem zdaj, in z otrokom, takim, kot je zdaj. Kaj nama danes lahko polepša dan? 🙂

Večkrat slišimo: takšni časi so bili; moral/a sem to storiti; naredil/a sem najbolje, kar sem lahko; tako je življenje; ja, kaj pa naj bi?!… Vsi ti stavki sporočajo, da v življenju nimamo izbire, da smo vedno v nekaj prisiljeni, da je to edini možni način življenja. Tega že zelo zgodaj naučimo svoje otroke – življenje boli, treba je potrpeti, se boš že naučil počakati, nimam časa, moram v službo, nehaj jokat, tako je. Si upam priznati, česa si v resnici želim? Sem pripravljena to izbrati zavoljo sebe in zavoljo otrok?

Če hočeš, boš izpolnjeval zapovedi, in zvestobo ohraniti je stvar tvoje dobre volje. Predte je položil ogenj in vodo, roko boš iztegnil, po čemer boš hotel. Pred ljudmi sta življenje in smrt in kar bo komu po volji, mu bo dano. (Sir 15,15-17)

Jedro naše vitalnosti deluje, kadar jasno ločujemo bistveno od nebistvenega, obenem pa nenehno tudi branimo in razvijamo bistveno. Osebna hierarhija bistvenega naj bi nam bila povsem razvidna. Prav tako nam morajo biti jasni razlogi zanjo in to ne enkrat za zmeraj, temveč vsak dan na novo. Notranja svoboda se sprašuje, zakaj je tisto prvo res prvo, ker nam vedno dopušča možnost, da izbiramo. Prečiščena presoja nam daje merila za sprotno odločanje med nujnim in zanemarljivim in iz tega delovanja se poraja naše edinstveno, zanesljivo jedro. (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 180)

20. stoletje je ženskam prineslo mnogo napredka, svobode, emancipacije. Sprašujem se, ali je bila ta sprememba v resnici pristna. Zakaj globoko v sebi še vedno verjamemo, da nam je namenjeno, da trpimo, smo manjvredne, da je naše delo manj zaslužno? Zakaj tako težko suvereno uveljavljamo svojo samostojnost, celovitost, zdravo napadalnost? Menim, da prave spremembe prihajajo od znotraj, iz pristnega občutenja, da sem vredna največje ljubezni. Zanimivo, do tega občutenja sem prišla šele kot poročena žena in mama treh otrok in ne prej kot svobodna študentka z volilno pravico in državno štipendijo.

Ženi pa je rekel: “Zares, mnogo boš trpela v svoji nosečnosti in v bolečinah boš rojevala otroke. Po možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj.” (1 Mz 3,16)

V prizadevanju za varnejše doživljanje sveta se mora vsaka ženska spoprijeti s svojo preteklostjo in ugotoviti, kakšen pogled na življenje ji je bil vcepljen. Od kod in kdaj se je v nas naselila vera v zlo usodo? Dogajanje bi lahko razstavile na nekatere osnovne prehode: podrejanje, zmedenost, samoizpostavljanje, napačna ocena dogajanja, neustrezni ukrepi. Čim večkrat se to verižno dogajanje spravi v tek, bolj postaja navada in usoda. (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 74)

Kako pogosto sem gluha za to, kaj mi otrok sporoča! Vsake toliko časa me prešine, da govorim o otrocih vpričo njih, ne da bi jih vključila v pogovor. Ta navada me spremlja že, odkar je bil prvi sin dojenček in sva se s sosedo sprehajali in klepetali. Sedaj je že kompetenten sogovornik, pa si še vedno ničkolikokrat dovolim, da govorim namesto ali mimo njega. Učim se spoštovanja teh majcenih, a vélikih človeških bitij.

Tedaj so mu privedli gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: “Efata!” to je “Odpri se!” In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. (Mr 7,32-25)

Zrela mati namreč detetu priznava čustvovanje in mišljenje, notranji svet, ki je drugačen od njenega. Zna sprejeti, da ga pogosto ali dolgo ne razume, zna potrpežljivo čakati in opazovati z zaupanjem vase in vanj. Dojema, da novorojenček večkrat sam ne ve, kaj mu je, a da kljub temu potrebuje nekaj čisto določenega in največkrat čisto drugačnega od tega, kar se zdi potrebno. Postopoma čuti, ali je jok izražanje olajšanja, bolečine, strahu, lakote ali osamljenosti … Zaveda se, da so vsi uvidi vedno le začasni, njeno razumevanje je v nenehnem nastajanju. Pripravljenost, da sproti popravlja svoje interpretacije, je morda najpomembnejša značilnost materinske in očetovske zrelosti. (A. Rebula; Globine, ki so nas rodile, str. 291)