fbpx

Dnevna spodbuda za mamice

SREDA, 2. marec

“Z otroki je samo delo.” “Saj sploh ne veste, da ga imate.” “Je priden? Spi?” “Otroci so najboljša naložba.” “Z otroki so same skrbi in stroški.” “Od otrok nimaš nič.” Ko sem bila prvič mama, so me te enoznačne pripombe spravljale ob živce.

Življenje ni enostransko. Vsaka stvar ima mnogo plati. In vedno se lahko odločim, katere misli bom gojila v sebi. Kako vidim svojega otroka? Kot blagoslov ali prekletstvo?

“Ko zibljem dojenčka ali se pogovarjam z možem ali svojim otrokom, čas ni denar, ampak trošenje, ki poraja trajno obilje.” (Alenka Rebula v članku Življenje kot poslovni načrt)

TOREK, 1. marec

Večkrat mislimo, da moramo za materinstvo vse žrtvovati. Nemogoče mi je na primer trenutno biti članica dobrega pevskega zbora, saj se bi ob večerih težko udeležila pevskih vaj, prav tako ne pridejo v poštev večdnevne pevske turneje.

Pa je zato šla po zlu moja pevska kariera? Ne – toliko pesmic se nisem naučila na pamet v nobenem pevskem zboru, za svoje solo nastope mi ni treba iti na nobeno avdicijo, sedaj pa od ponosa žarim, ko poslušam svoje otroke, kako znajo že pri treh letih suvereno odpeti pesmico od začetka do konca in ob tem neskončno uživajo!

Stavim, da imaš tudi ti kakšen talent, ki ga lahko razviješ ob otroku 🙂

PONEDELJEK, 28. februar

Nekoč si pri omizju sedele tri ženske – nosečnica in mamica dveh otrok sta se pogovarjali o tem, kako in kaj je treba z otrokom. Po pošteni debati se je nosečnica ozrla k tretji ženi in jo vprašala, koliko otrok ima. Odgovorila je: “Pet.” “Ja, zakaj pa ste potem tiho in nama ničesar ne svetujete?” Dejala je: “Včasih sem mislila, da še kaj vem, pri tem, zadnjem otroku pa sem že marsikaj preizkusila in le malo stvari res deluje.”

Res, v materinstvu je pomembno tudi to, da znamo zapuščati svoje predstave in sprejeti otroka, resničnega, takega, kot je. “Vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep, kot zvezda na nebu. (Tone Pavček)

NEDELJA, 27. februar

Včasih izgubim občutek zase, za svojo identiteto. Kdo sem, kaj si želim? Moje želje zbledijo v skrbi za druge – ravno sem nameravala popiti kozarec vode, pa me je zmotil otroški jok; hotela sem poklepetati po telefonu, pa se otroške roke stegujejo k meni in mi hočejo vzeti mobilnik, za trenutek sem se ulegla, pa me že nekdo kliče… Potrebujem odmor!

SOBOTA, 26. februar

“It takes a village to raise a child.”

Zame čudovit in v slovenščino neprevedljiv pregovor, saj nam je nepojmljivo, da bi vsa skupnost enotno, ljubeče in v sodelovanju sprejela in spremljala novega, najranljivejšega člana družbe od spočetja do odraslosti. Odgovornosti si delimo na način, ki v določenih obdobjih grobo reže in seka kontinuirano skrb za otroka. Koliko se čutim soodgovorno za usodo otrok iz družin okoli sebe? Je res, da mora vsak skrbeti le zase in za svoje? Zmoremo premagati to ločenost?

PETEK, 25. februar

Ko postanemo mame, se pogosto zelo razredči naš krog dobrih prijateljstev. Morda se nam spremeni pogled na življenje, nimamo več toliko časa kot prej, morda živimo v drugem kraju in nismo več tako fleksibilne. Vseeno je zelo pomembno, da ne ostanemo osamljene. Z možem smo lahko zelo povezane, vendar je nevarno, če se družina izolira od pomoči in podpore drugih. Iščimo stike, kjer koli in kadar koli imamo priložnost, saj smo socialna bitja, bitja odnosov. “Zvesti prijatelj je močna zaščita, kdor ga je našel, je našel zaklad.” (Sir 6,14)

ČETRTEK, 24. februar

Oh, to nenehno kolebanje med mojo družabno naravo in potrebami otrok po moji prisotnosti! Želim si, da bi živela v pradavnini, kot poje Adi Smolar, ko mame ne bi mogle biti dame, pred votlino bi sedele, za otroke bi skrbele, bi z njimi rade se igrale, še raje pa bi klepetale! S tem, da se z dojenčkom odzovem vabilu na poroko, grem s tremi otroki  z avtobusom v mesto, dojim v trgovini, v parku, v knjižnici, v cerkvi, malo po malo spreminjam družbo v bolj otrokom naklonjen kulturo. Vsaj upam?!

SREDA, 23. februar

Telegram, ki sem si ga najbolj zapomnila ob rojstvu prvega otroka, se je glasil: “Najlepše trpljenje je roditi življenje.” Prebrala sem ga na čudovito jutro, ki je bilo prvič sončno po dveh tednih megle, za mano je bil porodni vihar in vsa srečna sem sedela ob zajtrku v porodnišnici s pogledom na s snegom pokrit in s soncem obsijan Storžič. Polile so me solze. Globlje me ne bi mogel nagovoriti. Ves strah, vsa bolečina, vse je bilo za mano. In sedaj imam tega čudovitega dojenčka!

Odslej sva šla že skozi mnoge stiske – in vse so minile! Draga mamica, tudi če ne verjameš, vsaka stiska z otrokom bo minila in vaju popeljala v še globlji, bolj povezan odnos. Moja edina skrb je, kako obdobje stiske naredim znosno, da ostajava cela tako jaz kot moj otrok. “Težki dnevi gradijo odnos.” (Katarina Kompan Erzar)

TOREK, 22. februar

Otroci so me naučili redoljubnosti. Že kot dojenčki. Verjetno smo že vse doživele, da smo šle na izlet brez zadostnih rezervnih oblačilc in plenic? Zjutraj vstale in odlašale z zajtrkom, dokler nismo bile že popolnoma izčrpane od lakote? Smo hotele na hitro skuhati kosilo, pa ni bilo pravih živil na voljo? Smo že imele malo prostega časa, pa bilo nikogar, ki bi ga v tistem trenutku lahko poklicale za družbo? Ja, spontanost naenkrat postane zelo obremenjujoča! Danes skrbno načrtujem dan, da se imamo lahko vsi lepo. Potem nas pa lahko tudi kaj preseneti 🙂

PONEDELJEK, 21. februar

Spregovoriti. Mamica, s kom lahko čez dan spregovoriš kakšno besedo? Z možem pred službo? S sosedo, ki je doma? S prijateljico po telefonu? S poštarjem, ki prinese priporočeno pošiljko? S prodajalko v trgovini?

Kaj šele o tem, kaj te teži? Do kakšnih spoznanj si nedavno prišla? O svojih skrivnostih?

Nočemo biti omejene samo na ta majhen svet okrog dojenčka. Še vedno smo ženske, žene, prijateljice, stranke, sodelavke, SOGOVORNICE. Morda le malenkost bolj kritične kot nekoč? 🙂