Danes me prevevajo občutja, ki jih opisuje Neža Maurer v pesmi Sizifovo delo v zbirki Materine pesmi – Od mene k tebi.

Otroci me ob jutrih/razbijejo kot lupino,/použijejo kot zajtrk, /ostanke raznesejo /po kotih in dvorišču/ kot svoje igrače.// Potem me ves dan/ do večera ni./ O mraku sem zmedena/ pobiram in zbiram,/ lepim in celim – /da me zjutraj spet lahko razbijejo.

Otroku dam lep predmet – in ga razstavi, polomi, razbije. Uredim mizo za obrok – in je vsa popackana. Postavim pravilo – in ga prelomijo. Naredim načrt – in ga sesujejo. Predstavljam si sožitje med bratci – pa se prepirajo, zmerjajo, grizejo, tepejo.

Kako lahko kljub vsem preizkušnjam ostajam trdna, potrpežljiva in nežna?

Ko je cvetela pomlad pred tremi leti, sem se komaj pobirala iz poporodne malodušnosti, ki me je vso zajela. Drugi so se veselili mojega materinstva in mojega dojenčka, jaz pa sem se zelo mučila z veliko odgovornostjo, ki sem jo nosila. Na poti k veselejšemu razpoloženju mi je pomagalo mnogo stvari, gotovo pa ne stavek: “Zdaj je težko, ko bojo zrasli, bo pa fajn.” Stiska nove matere je namreč konkretna, velika, sedanja in ji ne pomagajo lažni upi na neko daljno prihodnost. Pobrala sem se s pomočjo podporne skupine, iskanja dejavnosti in ljudi, ki so me bodrili in razvedrili, z racionalizacijo gospodinjstva, ter s sprostitvijo svoje ustvarjalnosti.

Letos je pomlad spet v polnem razcvetu. In jaz (zopet z dojenčkom) verjamem, da je vstajenje mogoče. Upam tudi zate.

Ko sem se poročila, priselila v kraj, kjer sedaj živimo, in rodila prvega otroka, sem z veliko hvaležnostjo uživala družbo starejše gospe, mame petih otrok. Na obiskih pri njej se vedno notranje okrepim, z lepše perspektive gledam na življenje ter se z večjim pogumom lotevam vsakdanjih nalog, ki jih zahteva družinsko življenje. V njej prepoznavam “staro žensko”, kakršno opisuje Biblija v Pavlovem pismu Titu: “Tako bodo mogle vzgajati mlade žene, da bodo ljubile svoje može, svoje otroke, da bodo razumne, spodobne, dobre hišne gospodinje, da bodo ubogale svoje može.” (Tit 2,4-5a) Naj se sliši še tako konzervativno in staromodno!

Kdo danes še spodbuja k tem vrednotam in uči mlade žene materinskih, kuharskih, vrtnarskih, šiviljskih, gostoljubnih, diplomatskih in mnogoterih drugih veščin, ki pridejo tako prav v družini?

Zakaj mi je tako pogosto nerodno z otroki v javnosti? Spomnim se prvega samostojnega sprehoda s prvim dojenčkom. Zdelo se mi je, da vsi slišijo, da se mi je na pol poti začel jokati in ga nisem uspela takoj potolažiti. Da ne govorim o pobruhanih majicah, politem soku, zlomljenih igračah … Isti fant me še zdaj velikokrat spravi v zadrego (in me verjetno še bo).

Toda na kaj naj bom bolj pozorna – na to, da bodem v oči, ali na otrokove potrebe? Danes se bom požvižgala na svoj imidž in raje delovala iz ljubezni do sebe in otroka.

“Mamica, zakaj se ti mudi?” “Ker ni lepo zamujati.”

“Mamica, kaj je to točnost?” “Hm, pravzaprav ne vem več.”

Zdi se mi, da je ura največji sovražnik sproščenosti in lepih odnosov med menoj in otroki. Kar naprej bi jih lahko priganjala. Roko na srce, ali smo točni in povozim otrokove potrebe in želje, ali pa smo srečni in zamujamo.
Če se zgodi, da moramo biti nekje res točni, saj ne gre drugače, si vnaprej rezerviram veliko “oblazinjenega” časa. Da je še vedno mogoče v zadnjem trenutku podojiti otroka, ga previti, iti po tisto knjigico, vrniti se po pozabljeno ninico, potolažiti malčka po padcu… Ja, toliko pomembnejših stvari je na tem svetu kot pa rigorozen občutek, da nikjer ne zamujam (kot da mi je to kdaj posebej uspevalo 😉 !

Danes je eden takih dnevov, da bom kar citirala Alenko Rebulo (glej celoten članek):

“Mlade mame pogosto trpijo zaradi izčrpanosti. Cel dan se ukvarjajo z otrokom, ki mu nikoli ni dovolj. Konča se tako, da se mama jezi, kriči in obupuje nad seboj, otrok pa joka in je ves iz sebe … Tu velja zlato pravilo, da bi morale mame takoj po porodu (in seveda tudi že prej …) obvezno biti pozorne na svoje potrebe in prekinjati dan s trenutki zase, pa čeprav po deset minut, in postati iznajdljive v iskanju podpore in pomoči na vse možne načine. Na tečajih o nosečnosti žal ne povedo, da je to izredne, ključne važnosti za dober odnos z otrokom. Poleg tega je ženska solidarnost in domiselnost danes premalo živa, saj so ženske izolirane po lastnih domovih. Pogosto jim ne pride na misel, da bi si lahko delile stroške za pomoč na domu in skupaj »zaposlile« koga, ki je potreben dela in zaslužka …
Resnica pa je preprosta: nobena ženska (in moški) na tem svetu ne moreta biti sama kos majhnim otrokom (že eden je veliko breme), če se ne ukvarjata tudi s svojim ravnovesjem in sicer s prav enako zavzetostjo, kot bi jo rada kazala do otrok. Brez tega se namreč začne zelo nevaren proces: slepota za otrokove potrebe.
Kar spomnimo se, kako je na nas kot otroke vplivalo, da so bili naši starši izčrpani, neuresničeni, nepozorni do svojih občutkov, nespoštljivi do sebe. Kaj smo imeli od tega in kako smo se počutili?”

Mamica, zakaj si jezna?

Ker težko vzdržim v negotovih situacijah. Ker bi rada takojšnjo rešitev svojih težav. Ker se ne maram dolgo učiti. Ker si želim uspeha. Ker mi je težko s teboj, kadar ti je hudo, kadar si nemočen, kadar sem nemočna jaz. Ker bi rada zbežala pred vsemi bolečimi čustvi. Ker ne znam izražati svojih želja in potreb. Ker se ne maram spuščati v spore. Ker mi je težko prepoznati svoje meje. Ker mi je težko priznati, da se včasih motim. Ker mi je težko vzdržati tvojo zahtevnost.

Mamica, vidim, da se je res težko naučiti biti s seboj in z menoj. Rad te imam. Rad bi se učil skupaj s tabo. Prosim te, še poskušaj.

Tako sem vesela pomladi! Na današnjem sprehodu sem nabrala cvetoče vejice z različnih grmičkov in dreves. Toplo sonce pa na žalost na plano ne prikliče le cvetov in žuželk, ampak tudi skrbi.

Ali naj otrok nosi kapico ali ne? Ali imam s seboj vodo? Kaj če se mi pokaka? Kako naj ga podojim in hkrati varujem starejšega sina pri plezanju? Kako me gledajo ljudje, ko se sprehajam z dojenčkom in še dvema nadobudnežema?

Ob pogledu na zelenilo okrog sebe in poganjke cvetja sem se raje vedno znova razveselila, da nam ni treba časa preganjati znotraj štirih sten … Juhuhu, pomlad je tu! Naj v nas in okrog nas prikliče raznovrstno življenje!

Na svoji poti materinstva in ženskosti sem prišla do mnogih večkrat tudi bolečih spoznanj o sebi in drugih. Včasih mi taka spoznanja poglabljajo občutke krivde in me silijo, da se soočim s seboj, včasih ob njih čutim olajšanje, včasih začutim, da moram nekaj spremeniti, pa naj gre za moje porode, življenjske odločitve, vsakdanja dejanja ali spomine na otroštvo …

Čutim, da o njih ne morem več molčati, vendar moram vseeno preseči neštete, predvsem notranje ovire, da spregovorim. Kadar zavore uspem premagati, me resnica vedno okrepi.

Mamica, pomembno je govoriti o sebi.

Dnevno spodbudo za mamice lahko dobivate tudi na mejl! Prijavite se z obrazcem Piši mi (Zadeva: Dnevna spodbuda)!

Otroci nam med drugim nudijo tudi lekcije ponižnosti … Že kot dojenčki, ko nam postavijo naše cilje in urnik na glavo, še bolj pa kasneje, ko začnejo uporabljati naš besedni zaklad, posnemati naša dejanja in nas spraševati stvari, ob katerih nam je resnično nerodno.

Počasi, počasi, kot glino me oblikujejo, da postajam vedno bolj ljubeča, da razrahljajo trd oklep okrog mojega srca, na katerem so napisana mnoga toga pravila o življenju, kakršno bi “moralo” biti. Ko bi to le šlo hitreje!

Dnevno spodbudo za mamice lahko dobivate tudi na mejl! Prijavite se z obrazcem Piši mi (Zadeva: Dnevna spodbuda)!