NOVIČKE S TEBOJ SEM

Dnevna spodbuda za mamice

TOREK, 31. maj

“Če ne vidiš cilja, potrebuješ znamenje.” A. Uran

Mame prav gotovo velikokrat ne vidimo cilja pred seboj. To se nam lahko zgodi že v nosečnosti, za katero se zdi, da ji ni konca, še posebej, če je polna nadlog. Lahko se nam zgodi med porodom, če je daljši in mučen. In zgodi se nam neštetokrat na dolgi poti do otrokove odraslosti. Še posebej pa cilja ne vidimo, ko je otrok dojenček – takrat se zdi, kot da se je čas ustavil.

Takrat potrebujemo znamenja – o tem, da rastemo, da smo še žive. Znaš opaziti znamenja ljubezni v svojem življenju?

PETEK, 27. maj

Mamica, kaj je to – prosti čas? Hm, ne vem, sem že pozabila.

Kljub temu te danes spodbudim, da razmisliš, kaj bi počela, če bi ti kmalu nekdo zagotovil uro prostega časa – proč od otroka, gospodinjstva, obveznosti. Se zdi veliko časa, kaj? No, kdaj poskusi, pa boš videla, kako hitro bo ura okrog 🙂

ČETRTEK, 26. maj

“Če drugi s svojo ljubeznijo vzdržujejo našo voljo do življenja (ali če same mislimo, da bi kdo ne preživel brez nas), gre za odvisnost in ne več za ljubezen. Celo nebogljeno dete živi tudi iz mogočnih lastnih sil, in čeprav je mati tako zelo važna, ni edini vir otrokove življenjske moči. Če ženska prepoznava in ljubi vitalno samostojnost svojega otroka, bo tesna navezanost zračna in poživljajoča za oba.” (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 103, Svobodna navezanost)

Zaupaš otroku? Zaupaš otroka komu?

Mamica, zaupam ti!

SREDA, 25. maj

“Ni paradoks, da hočeš biti popolna mama, potem pa ti je otrok v breme … To počnejo mnoge ženske od nekdaj. A nova kultura materinstva, za katero se zavzemam, bi ženskam pomagala, da stopijo iz izoliranega materinstva. Otrok je del skupnosti in ogromno je ljudi, ki mu lahko tudi dajo ljubezen.” (Alenka Rebula v osebni korespondenci)

Tudi mama je del skupnosti in ogromno je ljudi, ki ji lahko dajo ljubezen in jo podprejo.

 

 

 

 

TOREK, 24. maj

Materinstvo je precej umirilo moje strasti. Za ekscese ob otroku pač ni prostora – vsako pretiravanje mi namreč slej ko prej pokaže zobe. Če bedim pozno v noč, naslednji dan ne morem normalno poskrbeti za družinske obveznosti. Če pretirano gledam filme, izgubim občutek za realno. Če predolgo pohajkujem, doma ničesar ne opravim. Če preveč govorim po telefonu in se dobivam s kolegicami, izgubim stik z otrokom, kar mi jasno pokaže s svojim vedenjem. Če kosila redno nadomeščam s kupljeno hrano, se mi to pozna v denarnici.

Če hočem disciplinirati otroka, moram torej disciplinirati najprej samo sebe.

Ti zveni neprivlačno? Čar materinstva je, da postaja resničnost vedno lepša, odkar znam videti lepoto v vsakdanjih, resničnih stvareh in ljudeh. Zdaj ne potrebujem več veliko, da bi se razveselila. Smisel življenja postanejo drobne radosti 🙂

PONEDELJEK, 23. maj

Občasno v meni izbruhne močna želja, da bi bilo v vsakdanjiku več mene, da bi bil moj jaz, njegove potrebe, želje in zahteve v večji meri upoštevane, izpolnjene. Počutim se izrinjeno na zgodnje jutranje in pozne večerne ure ter na kratke minute v premorih čez dan, pa še takrat sem razdeljena v več smeri. Zdi se mi, da bi bilo treba stvari zastaviti popolnoma drugače, da bi se to uresničilo, da bi se moje življenje končno uredilo.

V takih trenutkih tekmujem s svojimi otroki za pozornost in upoštevanost. Kdo je tisti, ki naj me usliši?

“Predvsem moramo opraviti z nezrelo željo, da bi kdo drug poskrbel za našo srečo, ker mi skrbimo za njegovo. Osebnost, ki živi mimo svojih želja, postavi vase kot najvišjo avtoriteto nekaj ali nekoga drugega. Pristne želje nam preprečujejo, da bi postale orodje za višje cilje, pa naj bodo še tako vzvišeni. Obenem nas vračajo telesu, nas povezujejo z naravo, z omejenostjo in ranljivostjo, spontanostjo. Kdor varuje otroka v sebi, se ne meče v samopreseganje in izgorevanje, ne muči svoje narave. Predaja se izbranemu in bistvenemu ter v svojih mejah doseže največ, kar je mogoče. Čiste želje so znanilke upanja in najzvestejše sodelavke ljubezni do sebe. (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 143, KDO JE TISTI, KI NAJ ME USLIŠI?)

NEDELJA, 22. maj

Mamica, včasih pa dobro dene, če začutiš, da si v kakšni stvari kompetentna tudi sedaj, ko si mama.

Kar zasmeje se mi, kri pa mi veselo zapolje, ko začutim, da se dobro počutim v svoji koži, da sem “stara jaz”, da nisem izgubila bistvenega dela sebe in da nekatere stvari še vedno obvladam ali pa mi gredo celo bolje.

Izbrano se obleči, se šaliti kot nekdaj, se nasmejati kot že dolgo ne, ukvarjati se s kakšnim starim hobijem, se dodobra prepotiti, oditi na priljubljen kraj, osvajati moža, zapeti iz dna grla, sesti na kolo …

Kaj pa je tisto tvoje, s čimer preveriš, da si še vedno “pri pravi”? 🙂

 

SOBOTA, 21. maj

Mamica, si kdaj vzameš čas za popolno samoto?

Včasih so ženske zgodaj zjutraj, še v temi, hodile k zornicam. V temni, tihi cerkvi so začenjale dan, se poglobile vase, imele čas za premislek in stik s svojimi čustvi, izrekle molitve in prošnje za dan. To je imelo globok smisel, saj so nato ves dan delale in bile na razpolago svojim bližnjim.

Je danes z ženskami kaj drugače?

Kje je torej tvoj prostor in čas polnjenja?

PETEK, 20. maj

Draga mamica, danes te spodbujam k hvaležnosti. Ozri se okrog sebe in si reci: “Ali si nisem vsega tega že od nekdaj želela?”

Ja, vem, videla boš tudi stvari, ki si jih v resnici nisi želela. A globoko v srcu smo lahko hvaležne tudi za vse tisto, kar nas jezi, mori, utruja, skrbi, straši…


 

Neža Maurer: Vse si želim

Sreča si, moje veselje,

moje hrepenenje.

Naj te objamem trdno,

naj čutim, kako imam v naročju

vse, kar želim.

 

Vse, kar želim?

Otroka želim.

Tvojega otroka. Najinega otroka.

In objel si me in ljubil si me

in rodil se je tvoj otrok –

najin otrok.

Držim ga rahlo objetega,

niham z njim sem in tja

in čutim, da imam v naročju

vse, kar želim.

 

Vse, kar želim?

Tebe želim, ljubi moj,

najina potepanja,

plese na vaških veselicah,

pogovore v mraku,

najino brezskrbno ljubezen,

večere objemov in poljubov,

ko čutim, da si moja sreča,

moje veselje, hrepenenje –

vse, kar želim.

 

Vse, kar želim?

Niham od tebe k otroku –

od brezskrbnosti k skrbi,

od otroškosti k zrelosti,

od želje k odrekanju,

od sreče k sreči –

kot vrba od vode k nebu

in spet k vodi.

Kaj si želim?

 

V vodi blesti zvečer sijajen,

zlat mesec.

Po prstih grem k njemu, ga pobožam;

neslišno se razdeli v množico drobnih,

sijajnih mesecev.

Trznem kvišku, drhtim od želje,

da bi bil v vodi spet en sam velik,

zlat mesec

in jaz na bregu brezskrbna deklica.

 

In že je v mirni vodi

en sam velik, zlat mesec –

jaz pa sežem z roko do gladine,

jo pobožam in razburkam.

Vse si želim.