Biti doma z otroki

Z OTROKI

Torej z bližnjimi, ki imajo zelo velike potrebe, ki ne razumejo mojih potreb in za katerih celostni razvoj sem odgovorna.

Biti doma z otroki

DOMA

Izziv se skriva v

• ustvarjanju doma in
• v tem, da si ga delim s svojo družino.

Biti doma z otroki

BITI

Ne imeti, ne delati, ne sanjati, ampak preprosto – biti.

To je velika veščina – mama, ki ostane doma z otroki, z dojenčkom, malčki, težko sproti pokaže rezultate svojega dela in smisel svojega početja. Prav tako ji je morda težko vzdržati v tem, da preprosto JE v odnosu.

V razmišljanjih o odločitvi biti doma z otroki se ne želim prerekati, zakaj se mi zdi prav, da sem z otroki doma 🙂 Spodbude so namenjene mamicam, ki se

• bodisi močno nagibajo k temu, da bi bile z otroki, pa jih zadržujejo skrbi,
• bodisi so že v tej situaciji, pa imajo z njo velike težave zaradi včeraj napisanih razlogov.

Moji odločitvi je najbolj pomagala skrivnost majhnih korakov – ni mi treba danes znati vsega, narediti vsega, moči vsega, lahko pa danes naredim vsaj eno stvar, da mi bo lažje.

Ko se pogovarjam z drugimi mamicami o svojem statusu, mi jih večina vzklikne: “Tega pa jaz nikoli ne bi mogla, ostati doma z otroki!” Za to navajajo zelo različne razloge. Med njimi so:

• manjši dohodki
• osamljenost
• enolično delo
• preobremenjenost
• občutek manjvrednosti
• občutek praznine
• strah, da bi se zanemarila
• strah, da bi izgubila določene veščine
• strah, da se ne bi mogla ponovno zaposliti
• strah, da bi postala manj privlačna in pomembna za moža
• nemoč, da bi otrokom nudila tisto, kar potrebujejo

Ker letošnjo jesen vstopam še v eno leto, ko bom pretežno doma z otroki, bi se rada ustvarjalno soočila z vsako od teh (upravičenih?) skrbi. Če vas zanima, kako jih bom reševala, ali ste morda same v podobni situaciji, spremljajte moje zapise 🙂

Pakiraš? Nisi edina! A pozabiti neko malenkost je tokrat – z dojenčkom – veliko bolj usodno kot kdaj koli prej, kajne? 🙂

V večnem iskanju ravnovesja med delom, družino in osebno svobodo se spočijem v mislih Alenke Rebula (kot že marsikdaj):

“Nikoli več ne bomo svobodne kot prej, res. A nikoli več tudi ne bomo same kot prej. Popolno svobodo osamljenosti zamenjamo z nesvobodo povezanosti in iščemo svoje otočke svobode, ki ni to, kar je bila prej, a je dovolj, da ostanemo žive in cele. Ne išči, kar je bilo, ker se ne vrne. Išči, kako si lahko svobodna drugače, na nov način. Ne kot samsko dekle, ampak kot žena, mati in ustvarjalka.”

Pri vzgoji si zelo želim slediti temu, kar se v angleščini imenuje “gentle discipline”, nežna disciplina. Pri tem sem še zelo okorna in zelena. Od vsega napisanega o trdni in nežni materinski ljubezni, najbolje povzeti v knjigi The womanly art of breastfeeding, pa sem si najbolje zapomnila besede neke matere:

“Naučile smo se veliko smejati in biti hitrih nog.”

To mi pri mojih treh fantičkih pride še kako prav!

Mamica, ti primanjkuje humorja?

Zadnjič smo se peljali v avtu. Če ne vozim, je to običajno edinstvena priložnost v dnevu, ko bi si lahko malo odpočila telo in duha. Vendar to ni mogoče, če otroci na zadnjih sedežih zganjajo grozen hrup, kar me seveda spravlja ob živce. Ko sem se tudi tokrat pritožila, je mož duhovito pripomnil: “Meni se zdi, da nam manjka še en glas!” Ob misli na to, da bi najinemu zborčku v tem trenutku dodala še enega “kričača”, nisem mogla ostati resna 😀

Morda pa tudi tebi kdaj pomaga malo heca v smislu: “Nikoli ni tako hudo, da ne bi moglo biti še slabše!” 😀