Ko sem imela svojega prvega dojenčka, sem se sama sebi zdela neumna, ker sem ga tolikokrat fotografirala. Zdelo se mi je, da sem s fotoaparatom namesto z njim. In da puščam, da trenutki bežijo mimo, lovim jih le s fotografijami.

Danes čutim in menim drugače. Fotografsko oko mi pomaga, da opazim slučaje, ko sem hvaležna, ki se mi zdijo še kako vredni, da jih zapišem na fotografijo, hkrati pa tudi v srce. Kako srečna sem, da se lahko z albumi in fotoknjigami vračamo v čas, ki se ga otroci spominjajo le nekje skrito v svoji notranjosti ali pa podoživljamo trenutke, ko so se zabavali in se zasmejemo še enkrat na isti račun. Kako bi jim drugače ponazorila čas, ko jih še ni bilo, ali ko je bil le eden, nato dva, trije, zdaj štirje?

Res, zame so fotografije orodje hvaležnosti. Vse se neprestano spreminja in z njimi lažje sprejemam nezadržen tok življenja. Vsaj takrat ne hitim, ampak se ustavim, opažam, vpijam vase čarobnost trenutka.

Brene Brown pravi, da je velika razlika med tem, ali se čutimo hvaležne ali pa se vadimo v hvaležnosti. Tudi na slab dan lahko najdemo tri stvari, ki so bile dobre. Njen citat: “Veselje se sešteva. Kadar vadimo hvaležnost, si gradimo zaloge veselja.”

V navdih tudi vam pa nekaj naših zapečkarskih utrinkov preteklih dni 🙂

… to je dovolj 🙂

V teh tednih se skupaj z dvema prijateljicama učim, kako pustiti ob strani strah, kaj si bodo drugi mislili, in sprejeti svojo nepopolnost. Brene Brown, avtorica knjig Daring Greatly (ki sem jo predstavila v članku Veliko si upam) in The Gifts of Imperfection skupaj z Oprah organizira tečaj preko interneta.

Si upamo pokazati svojo pristnost?

Revolucionarna trditev: moja glava je samo moja in sama lahko odločam o tem, kaj se bo z njo dogajalo.

Navdihnil me je Čarovnik Grega, ki v svoji pesmici poje: “to je moja glava, to so moje roke, to so moji boki, to so moja kolena, to so moje noge, veste, to sem jaz!”

Ko sem bila majhna, ko so mi drugi ves čas govorili, kaj lahko in česa ne smem.

Nekoč sem se skrila pod mizo (predvidevam, da sem že vnaprej vedela, da s tem nekaj ne bo v redu) in si s škarjami postrigla sprednje lase. Tako da je v frufruju nastal kvadratek. Kregali so me, se mi posmehovali in vsi so komaj čakali, da so lasje zrasli, da se je to popravilo, da sem spet imela v redu frizuro.

Očitno je, da sem že kot majhen otrok imela veliko nujo po tem, da sama odločam o tem, kakšno frizuro bom imela in si pri tem tudi pomagam, če je treba.

Naslednji tak korak je bil, ko sem šla k frizerju v centru kraja, se na poti v glasbeno šolo ustavila tam in naročilo “gobico”. Tega ni nihče pričakoval, doma so mi naročili, da se ostrižem na paž, kot običajno. Frizerka si je mislila, da sem si to omislila povsem na lastno pest, a je upoštevala mojo željo. To je bila takrat zelo popularna pričeska in nisem videla razloga, zakaj se ne bi smela tudi jaz tako postriči. Cena za mojo svojeglavost je bil spet plaz komentarjev o tem, ali mi frizura paše ali ne, neskončne debate  o tem, ali se lahko strižem po svojih željah.

Potem sem dolgo imela dolge lase, si jih puščala in lepo skrbela za njih. A na koncu osnovne šole sem čutila, da je čas za spremembo. Naveličana sem bila dolgih las. Še vedno se zelo dobro spominjam reakcije sošolca, ki me je srečal v poletnem času na nekem taboru, kako nejevoljno se je zmrdnil nad mojo frizuro. Zelo veliko bi mi bilo takrat pomenilo, da bi dobila potrditev, da je prav, da sledim svojim željam in odločam, kaj se bo zgodilo z mojo glavo in z mojo frizuro, ne pa da skušam ugoditi željam, muham drugih, mnenju, kaj mi paše in kaj mi ne. Da ne govorim o tem, da se ta mnenja močno razlikujejo.

Zanimivo bi bilo potegniti vzporednice s tem, koliko mi kdo pere in striže možgane.

Ste kdaj v tem kontekstu razmišljale, kaj pomeni, da si po ljudskih priporočilih ne smemo oprati las v prvih tednih po porodu? Kaj če si res ne bi dovolile prat možganov kot novopečene mame?

In še – če se zatakne že pri laseh, kaj šele pri bolj intimnih predelih, pri bolj občutljivih področjih?

Popravite me, če se motim.

So družine, v katerih sta red in čistoča ženski veliko bolj pomembni kot moškemu. Kdo večinoma čisti in pospravlja?

In so družine, v katerih sta red in čistoča moškemu veliko bolj pomembni kot ženski. Kdo večinoma čisti in pospravlja?

Pravično?

Slutim, da je to skupna težava. Dejstvo je, da nas, ko eden od zakoncev ostane sam doma, popade neka tesnoba. Bom zmogel? Je res nujno, da me pusti samo, samega z otrokom (ali otroki), raje bi videl(a), da ne greš (in ni važno, za kakšno vrsto odhoda gre, a posebej za prostočasne izhode).

 Zdi se, da prosto pohajanje po svetu po prihodu otroka postane luskuzna dobrina. Potem kar nekako steče – a vseeno je ob vsakem odhodu enega od staršev lahko cel kup zadržkov.

Kako jih premaguješ – tako takrat, ko ti ostaneš doma, kot takrat, ko greš?

Kako težko je stvari in ljudi spuščati z rok, iz svojega (domnevno) varnega objema 🙂 Živimo v zmotnem prepričanju, da je september le začetek novih stvari. A je tudi konec starih.

Pomaga, če se vprašamo:

Za kaj v mojem življenju je nastopil čas, da spustim iz rok?

Kaj stoji za ovinkom, vogalom in čaka, da lahko vstopi v moje življenje?

(iz knjige Williama Bridgesa: Transitions – making sense of life’s changes)

Ugotavljam, da imam v sebi postavljene zelo visoke standarde.

Med drugim: vsak večer mirno, potrpežljivo in toplo prebrati pravljico za lahko noč.

Nič ni narobe z visoko postavljenim standardom in ciljem – približati otrokom branje, jim dati slišati svoj glas, jim dati vsebine, s katerimi lahko zaključijo dan in ki jih zazibljejo v spanje, biti z njimi, ko se poslavljajo od dneva.

Zelo narobe pa je, če zraven bentim, oblastno kontroliram njihovo vedenje in odhajam iz sobe, da bi se pomirila.

Ne bi bilo bolje, da bi priznala, da se mi kdaj tudi ne da?

Kaj ko bi moji standardi izražali resnično najvišjo vrednoto – ne knjigo za vsako ceno, temveč stik s seboj ob koncu dneva in spoštovanje utrujenosti?

Med dražljajem in odzivom je prostor. V tem prostoru najdemo moč, da izberemo svoj odziv. V odzivu sta rast in svoboda.

Viktor E. Frankl

Pustiš kdaj otroku, da odpluje po svoje?