fbpx

Dnevna spodbuda za mamice

21. februar

Spregovoriti. Mamica, s kom lahko čez dan spregovoriš kakšno besedo? Z možem pred službo? S sosedo, ki je doma? S prijateljico po telefonu? S poštarjem, ki prinese priporočeno pošiljko? S prodajalko v trgovini?

Kaj šele o tem, kaj te teži? Do kakšnih spoznanj si nedavno prišla? O svojih skrivnostih?

Nočemo biti omejene samo na ta majhen svet okrog dojenčka. Še vedno smo ženske, žene, prijateljice, stranke, sodelavke, SOGOVORNICE. Morda le malenkost bolj kritične kot nekoč? 🙂

20. februar

Matere smo v očeh sveta gotovo nore. Katera ženska pri zdravi pameti pa si danes pusti tako temeljito preoblikovati postavo? Katera dovoli, da stečejo mimo nje vsi velepomembni medijski dogodki dneva, da lahko opazuje, kako njen dojenček prvič vzame v roke igračko? Kdo si drzne danes stopiti na ulico s politimi hlačami, ker je pač veliko bolj važno, da peljemo otroka na sprehod, da končno zaspi, kot pa jih preobleči? Kako lahko nekdo mirno stoji ob izhodu iz metropolitanske knjižnice ob kričečem triletniku, ki se je vrgel na tla iz razočaranja, ker si ne more sposoditi neke knjige, njegovo besnenje pa odmeva do vseh študijskih kotičkov? Kot simpatično pravi Katarina Kompan Erzar: ko smo končali šolo, smo rekli nikoli več. A za nekoga kljub vsemu še enkrat sedemo v šolske klopi…

19. februar

Kadar mi gre doma vse narobe, si dostikrat ponavljam: “Pa saj to je brez zveze.” (prepričati tega otroka, da se bo zjutraj oblekel) “Pa kdo mi je dal te otroke?” (ko vsi trije naenkrat nekaj hočejo od mene) “Pa zakaj sem se tega sploh lotila?” (ko ne vidim okrog sebe nobene mame s podobnimi težavami). A ti stavki mi ne pomagajo iz stiske. Jo le še poglabljajo, saj si govorim, da sem nesposobna, naivna, da pretiravam in da sem edina na svetu, ki ji je tako hudo. Svet, ki nas vzgaja, nas ne pripravi na zahtevnost materinstva. Draga mamica, če danes obupuješ, vedi, da globoko v sebi verjamem, da bomo zmogle! Skupaj nam lahko uspe ugotoviti, kako :)

18. februar

Preljubo veselje, oj, kje si doma?

Danes na pustno soboto te iščem – ali si v srčkih, da se od radosti našemijo in razveselijo še druge? Ali boš kurentom pomagalo pregnati zimo? Ali boš kot zastava vihralo na naših srcih, da bomo vesele mame, predane mame?

“Poslednjič veselje šele zasledim,
na vaško ledino pridirjam za njim.
Glej, tamkaj z otroki prijazno igra,
jim kratek čas dela, pri njih je doma.”

(slovenska ljudska)

17. februar

Mamica, si vesela, da si mamica? Kaj se mi oglasi ob tem vprašanju? Boleče je spoznanje, da za svoje materinstvo verjetno nikoli ne bomo prejele posebne nagrade. Zato je bistveno, da v sebi vsak dan oživljamo zavest, da je to, za kar smo se odločile in kar počnemo in je velikokrat popolnoma nevidno, pomembno. Pomembno za življenje tega otroka, pomembno za nas in pomembno za jutrišnji svet. Verjamem to?

16. februar

Ko se začne naš dojenček kobacati naokoli in postaja malček,  vedno bolj zahrepenimo po tem, da bi mu ponudili boljši svet, ki bi ga raziskoval in osvajal. Da, v iskanju in ustvarjanju zelenega sveta smo vedno znova začetniki.

Danes bom pozorna na to, v kakšnem odnosu sem z naravo. Saj za za to gre pri ekologiji, mar ne?

Zelena mama.

15. februar

Nemogoče se nam zdi, da je možno storiti kaj zase ob majhnih otrokih. Odkrila sem, da se malo po malo daleč pride. Izkoristim vsako prosto minuto. Včasih sicer ne morem brez občutka krivde, da zanemarjam otroke… A ugotovila sem, da se sadovi kažejo tudi pri njih. Kmalu me v dobrih navadah začnejo posnemati …

14. februar

V času, ko nas resnično zbudijo le še senzacije, je zelo težko vzdržati doma ob majhnem otroku. Spremembe na njem se sicer dogajajo bliskovito hitro, če štejemo tedne in mesece, iz ure v uro pa se ne zgodi nič tako dramatičnega, da bi nas lahko držalo v vzhičenem stanju. Treba se je torej naučiti biti s seboj, tako kot sem zdaj, in z otrokom, takim, kot je zdaj. Kaj nama danes lahko polepša dan? 🙂

13. februar

Večkrat slišimo: takšni časi so bili; moral/a sem to storiti; naredil/a sem najbolje, kar sem lahko; tako je življenje; ja, kaj pa naj bi?!…

Vsi ti stavki sporočajo, da v življenju nimamo izbire, da smo vedno v nekaj prisiljeni, da je to edini možni način življenja. Tega že zelo zgodaj naučimo svoje otroke – življenje boli, treba je potrpeti, se boš že naučil počakati, nimam časa, nehaj jokat, tako je.

Si upam priznati, česa si v resnici želim? Sem pripravljena to izbrati zavoljo sebe in zavoljo otrok?

12. februar

20. stoletje je ženskam prineslo mnogo napredka, svobode, emancipacije. Sprašujem se, ali je bila ta sprememba v resnici pristna. Zakaj globoko v sebi še vedno verjamemo, da nam je namenjeno, da trpimo, smo manjvredne, da je naše delo manj zaslužno? Zakaj tako težko suvereno uveljavljamo svojo samostojnost, celovitost, zdravo napadalnost? Menim, da prave spremembe prihajajo od znotraj, iz pristnega občutenja, da sem vredna največje ljubezni. Zanimivo, do tega občutenja sem prišla šele kot poročena žena in mama treh otrok in ne prej kot svobodna študentka z volilno pravico in državno štipendijo.