fbpx

Dnevna spodbuda za mamice

Izviri olimpijske moči

Začenjam nove vaje Na svoji zemlji, izbiram naslove, razmišljam o izvirih moči, kot jih poimenuje Alenka Rebula.

Naši športniki se pripravljajo na pestro olimpijsko soboto.

Nagovarja me, kaj je povedala Tina ob sredini zmagi. Da se ji je tisto noč sanjalo, kako je kot deklica štamfala v breg in zmagala svojo prvo tekmo.

V trenutkih, ko se namenim osvojiti nekaj velikega, pa naj bo to olimpijska ali katera druga gora, mi pridejo na pomoč moji najbolj prvobitni uspehi. Ko moja duša pozabi na massije, milko in množice.

Lahko pomaga, če se spomnim, kdaj mi je že uspelo – preseči sebe. Kaj sem počela? Kako sem se počutila? Kaj sem mislila?

Upam, da so naši olimpijci danes imeli lepe sanje.

Upam, da tudi ti.

Ko nič ni nič

“Včasih praznina ni praznina, marveč dolgo zorenje. Po merilih ega je zorenje vedno predolgo, po merilih duše pa je dolžina čakanja in notranjega oblikovanja, preden se pokaže navzven, vedno popolnoma prava.”

Clarissa Pinkola Estés

Vse bomo presegle

Večkrat me kdo vpraša, kako zmorem.

Tu je moja velika skrivnost – okrog sebe imam čudovite ženske.

Vam, drage moje, poklanjam spodnji posnetek pisateljice, matere, ženske, ki je preživela raka, Kelly Corrigan (pripravite si robčke 😉 ).
Besedilo je iz njene knjige The Middle Place.

Čar kaosa

“Želim si, da bi se v letošnjem božiču kaj poznalo, da smo vse tole dale skozi.”

Besede prijateljice, ki so me držale pokonci v prvem delu letošnjih praznikov 🙂 Brene Brown pravi: “Čar je v zmedi.” Ne bi rekla, da sem to čutila ves čas, vendar pa mi je pomagalo splezati iz jame obupa v najhujših trenutkih.

Še en izraz me nagovarja, in sicer “skupna človeškost” (common humanity). To je eden od pogojev sočutja – da je nekaj, kar čutimo, splošna človeška izkušnja, in se ne dogaja samo nam. Ali nam ni dal ravno tega Bog, ki je postal človek?

Vsem mamicam zato poklanjam naslednjo fotografijo, ki prikazuje naše božično okraševanje v nekem trenutku čarobnega kaosa 🙂

IMG_5240

Decembrski avtopilot

christmas2Na vajetih skušam držati decembrskega avtopilota, ki začne piskati vsako leto že pred začetkom zadnjega meseca v letu in mi daje navodila, katerih izpolnjevanje poskrbi, da sem tam nekje okrog dneva samostojnosti  in enotnosti v bolniški postelji (o, ko bi le prišla do nje!) zaradi izčrpanosti.

Dobro mi uspeva tudi zato, ker otroci letos večino adventnih tradicij obujajo v katoliškem vrtcu, tako da mi to odvzema velik del bremena in bogati naše domače priprave. Kljub temu pa ostaja nekaj običajev, ki me preganjajo in čakajo, da se odzovem. Zadele so me besede Ralpha Walda Emersona v eseju Zaupanje vase: “Od vseh vrlin je največje povpraševanje po prilagodljivosti. Zaupanje vase ji vliva odpor. Prilagodljivost ne ljubi resničnosti in ustvarjalcev, temveč imena in običaje.”

Se mi zdi, da je december kot nekakšen obračun z letom – zelo natančno pokaže, koliko sem se vse leto vadila v notranji svobodi.

To me je spomnilo na moto, ki mi ga je napisala modra ženska v mojem življenju: “Malo dolžnosti, veliko svobode, malo tradicije, veliko prenove, veliko ženskega in umetniškega. Vedno manj “strokovna” in vedno bolj živa in posebna.”

Pa naj bo to voščilo zate v naslednjih dneh in v novem letu! Vse dobro!

Kakšno leto je za teboj?

porod doma v Braziliji Foto: Reuters http://www.fubiz.net/en/2013/12/06/reuters-photos-of-the-year-2013/%5B/caption%5D

Čas nas kliče, da se ozremo vase in nazaj ter pregledamo leto, ki mineva. To pa včasih ni tako enostavno.

Pregledi leta so zelo popularni v vseh medijih. Kot zanimivost, ali ste opazili, da se je med letošnje fotografije leta pri Reutersu uvrstila slika poroda doma iz Brazilije?

Posredujem nekaj pripomočkov, ki meni pridejo prav pri procesu refleksije leta:

Učenje tujega jezika ljubezni

prenosPred skoraj petimi leti sem zavestno stopila na pot učenja ljubezni do sebe. Kako se ga učim in zakaj mi gre tako počasi?

Že Alenka Rebula v knjigi Blagor ženskam, ki mi je bila prva spodbuda za samovzgojo na tem področju, me opozarja:

Na čute in čustva težko delujemo neposredno, na misli in voljo tudi, toda če vadimo preklapljanj med njimi, imamo več možnosti, da bomo čutile, čustvovale, mislile in delovale tako, kot si želimo. Ljubečega, toplega podpiranja sebe se učimo tako, kot se učimo novega jezika: vsak dan in dolgo časa. Najprej samo poslušamo in malo razumemo, potem jecljamo, nazadnje govorimo, vmes pa se pojavljajo zastoji, ko ne moremo in ne moremo preseči prejšnje ravni. Vaje nam odkrivajo, da ni lahko razumeti govorice ljubljenih. S kakšno težavo se šele izražamo v tem jeziku! (iz knjige, str. 195)

Do sedaj sem se vadila že v mnogih jezikovnih veščinah:

Gre mi zelo, zelo počasi, a gotovo na bolje.

Vse, kar je lepo in vredno v našem življenju, traja dalj časa in zahteva potrpežljivo delo. To je miroljuben pristop. V njem lahko zdržim dolgo časa. Celo življenje.

Alenka Rebula v intervjuju