Občasno v meni izbruhne močna želja, da bi bilo v vsakdanjiku več mene, da bi bil moj jaz, njegove potrebe, želje in zahteve v večji meri upoštevane, izpolnjene. Počutim se izrinjeno na zgodnje jutranje in pozne večerne ure ter na kratke minute v premorih čez dan, pa še takrat sem razdeljena v več smeri. Zdi se mi, da bi bilo treba stvari zastaviti popolnoma drugače, da bi se to uresničilo, da bi se moje življenje končno uredilo.

V takih trenutkih tekmujem s svojimi otroki za pozornost in upoštevanost. Kdo je tisti, ki naj me usliši?

Mamica, včasih pa dobro dene, če začutiš, da si v kakšni stvari kompetentna tudi sedaj, ko si mama.

Izbrano se obleči, se šaliti kot nekdaj, se nasmejati kot že dolgo ne, ukvarjati se s kakšnim starim hobijem, se dodobra prepotiti, oditi na priljubljen kraj, osvajati moža, zapeti iz dna grla, sesti na kolo …

Kaj pa je tisto tvoje, s čimer preveriš, da si še vedno “pri pravi”?

Si kdaj vzameš čas za popolno samoto?

Včasih so ženske zgodaj zjutraj, še v temi, hodile k zornicam. V temni, tihi cerkvi so začenjale dan, se poglobile vase, imele čas za premislek in stik s svojimi čustvi, izrekle molitve in prošnje za dan. To je imelo globok smisel, saj so nato ves dan delale in bile na razpolago svojim bližnjim.

Je danes z ženskami kaj drugače?

Kje je torej tvoj prostor in čas polnjenja?

Danes te spodbujam k hvaležnosti. Ozri se okrog sebe in si reci: “Ali si nisem vsega tega že od nekdaj želela?”

Ja, vem, videla boš tudi stvari, ki si jih v resnici nisi želela. A globoko v srcu smo lahko hvaležne tudi za vse tisto, kar nas jezi, mori, utruja, skrbi, straši…

Še dolgo bomo nihale od brezskrbnosti k skrbi in spet nazaj (kot pravi Neža Maurer v pesmi Vse si želim).

Ali se pogosto zalotiš, kako v glavi premlevaš, če si dovolj dobra?

Si.

Med skrbjo zase in skrbjo za otroka vlada zanimiva zakonitost. Pogosto, ko poskrbim za otroka, poskrbim tudi zase; in pogosto, ko poskrbim zase, poskrbim tudi za otroka. Skrb zase in skrb za otroka se ne izključujeta!

Na pultu v dnevni sobi mi stoji zanimiv koledarček. Vsak dan, ko obrnem stran, me čaka spodbuda za mamice za tisti dan. Knjižico mi je podarila dobra prijateljica doula za praznovanje Blagoslov matere. Naslov knjižice je: What every mom needs (Kaj potrebuje vsaka mama). Ta koledarček me je navdihnil, da sem se še sama lotila spodbujanja mamic.

Zato se v teh spodbudah, ki jih pišem vsak dan na spletni strani, sprašujem, kaj potrebujem jaz in kaj potrebuje vsaka slovenska mama. Hočem, da veš, da nisi edina, ki imaš težave z usklajevanjem svojih želja, potreb in potreb tvoje družine z majhnim otrokom.

Ko mine približno pol leta po otrokovem rojstvu, nas začne stiskati pri srcu, ko pomislimo na konec porodniškega dopusta (oz. pravilneje rečeno dopusta za nego in varstvo otroka, saj porodniški dopust traja le 3 mesece).

Z vrnitvijo v službo si obetamo malo spremembe, urejen vsakdan, stike z ljudmi, finančno neodvisnost, družbeno priznanje in izpolnjenost v ustvarjalnosti.

Draga mamica, danes te postavljam pred izziv: če bi bilo mogoče vse te stvari doseči na drugačen način, z otrokom, ki je pred kratkim vstopil v tvoje življenje, ali bi se po enem letu še vedno vrnila na isto delovno mesto?

Današnji dan je mednarodni dan družine. Ali čutiš, da si njeno srce?

Razmetan dom ni ne spodbuden ne vzgójen. Pri pospravljanju postanejo že dolgo odvržene igrače spet zanimive, tla v dnevni sobi spet prehodna, in ustvari se sveže vzdušje, v katerem se edino prebujajo navdihi. Kaj pa ti misliš? Kako iskati ravnovesje med zateženostjo in kaosom?