Presenečena sem nad tem, kako mi ravno obdobje, ko je otrok najbolj zahteven (in se želi veliko dojiti ali crkljati), nudi največ razmisleka, poglabljanja vase in miru. Čas, ki bi ga sicer porabila za tisoč in en opravek, tako presedim v opazovanju in nežnem stiku z otrokom, ob tem pa se mi prebudi polno lepih spominov, drobnih uvidov in želje po še več skupnih trenutkov. Znaš obsedeti z otrokom v naročju?

Mamica, kako se tvoji otroci odzovejo, kadar si odsotna? Kadar te nekaj zmoti, ti zaposli misli, te povleče stran? Predvidevam, da nič kaj prijazno

Včasih se mi zdi, da take “motilce” prav iščem, saj mi je tako naporno zdržati v pozornosti do sebe in otroka.

Kako se varujem, da bi bilo takih, nepričakovanih, posegov v odnose čim manj?

Danes nas spodbujam, da smo pozorne na to, koliko smo prisotne in prisebne v sedanjosti, ta trenutek, z otrokom, ki je pred nami in nas kliče.

“Če ne vidiš cilja, potrebuješ znamenje.” A. Uran

Mame prav gotovo velikokrat ne vidimo cilja pred seboj. To se nam lahko zgodi že v nosečnosti, za katero se zdi, da ji ni konca, še posebej, če je polna nadlog. Lahko se nam zgodi med porodom, če je daljši in mučen. In zgodi se nam neštetokrat na dolgi poti do otrokove odraslosti. Še posebej pa cilja ne vidimo, ko je otrok dojenček – takrat se zdi, kot da se je čas ustavil.

Takrat potrebujemo znamenja – o tem, da rastemo, da smo še žive. Znaš opaziti znamenja ljubezni v svojem življenju?

Ob vseh mogočih zahtevah, ki ves dan dežujejo na mamo, je bistveno, da ohranjamo občutek za tisto, kar je res bistveno.

Kako ti uspeva preklapljanje med levo in desno možgansko poloblo, ko skrbiš za svojega dojenčka, obenem pa si še vedno vpeta v ta svet in njegove skrbi?

Bolj kot uporabljaš desno stran, bolj si usklajena z dojenčkom, saj on še ne zmore razmišljanja.

So dnevi, ko je ob otroku zelo težko zbistriti misli. A kljub vsemu sem trdno prepričana, da zvečer, ko ležem v posteljo, lahko najdem vsaj drobcen košček jasnine. Kdaj se je zgodil? Kaj me je potolažilo v njem?

Mamica, kaj je to – prosti čas? Hm, ne vem, sem že pozabila.

Kljub temu te danes spodbudim, da razmisliš, kaj bi počela, če bi ti kmalu nekdo zagotovil uro prostega časa – proč od otroka, gospodinjstva, obveznosti. Se zdi veliko časa, kaj? No, kdaj poskusi, pa boš videla, kako hitro bo ura okrog.

“Če drugi s svojo ljubeznijo vzdržujejo našo voljo do življenja (ali če same mislimo, da bi kdo ne preživel brez nas), gre za odvisnost in ne več za ljubezen. Celo nebogljeno dete živi tudi iz mogočnih lastnih sil, in čeprav je mati tako zelo važna, ni edini vir otrokove življenjske moči. Če ženska prepoznava in ljubi vitalno samostojnost svojega otroka, bo tesna navezanost zračna in poživljajoča za oba.” (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 103, Svobodna navezanost)

“Ni paradoks, da hočeš biti popolna mama, potem pa ti je otrok v breme … To počnejo mnoge ženske od nekdaj. A nova kultura materinstva, za katero se zavzemam, bi ženskam pomagala, da stopijo iz izoliranega materinstva. Otrok je del skupnosti in ogromno je ljudi, ki mu lahko tudi dajo ljubezen.” (Alenka Rebula v osebni korespondenci)

Tudi mama je del skupnosti in ogromno je ljudi, ki ji lahko dajo ljubezen in jo podprejo.

Materinstvo je precej umirilo moje strasti. Za ekscese ob otroku pač ni prostora – vsako pretiravanje mi namreč slej ko prej pokaže zobe.

Če hočem disciplinirati otroka, moram disciplinirati najprej samo sebe.

Ti zveni neprivlačno? Čar materinstva je, da postaja resničnost vedno lepša, odkar znam videti lepoto v vsakdanjih, resničnih stvareh in ljudeh. Zdaj ne potrebujem več veliko, da bi se razveselila. Smisel življenja postanejo drobne radosti.