Včasih me odločitev, da bom nekaj storila in redno počela v odnosu do otroka, spodbudi k notranji drži, ki to dejanje podpira in ga slednjič osvojim z vsem svojim srcem. Drugič pa me k dejanjem nagovori beseda, čustvo, vzgib. V vsakem primeru pa je ključna za vidno spremembo v materinstvu moja pripravljenost, da odločitve udejanjim. S tem postavljam hišo svojega materinstva, svoj odnos z otroki na skalo, ki je ne more nič podreti – tudi veliko vodovje, veter in ujma trenj, dvomov in preizkušenj ne.

Mame se včasih srečujem tudi z občutki zavrnitve – npr. če se otrok ne želi dojiti, če joka in ne pomaga noben ukrep, če pridemo ponj v vrtec, pa noče z nami domov … V takih trenutkih imamo občutek, da ni nič, kar delamo, prav. Ali sem prava mama? Ali sem dobra mama? V takih trenutkih je notranja trdnost in gotovost še posebej pomembna. Kako bi pomirile otroka, če ne moremo niti sebe?

Po drugi strani pa nam venomer pojavljajoče se podobe nasmejanih, skrbno urejenih mam z blaženo smejočimi se in spečimi dojenčki utrjujejo mit o mami, ki ji gre vedno vse gladko. Resnica je daleč od tega.

Skrivnost ljubezni je v poskušanju še in še – priti v stik.

Če lahko nekaj gledamo le skozi šipo, nam je nedosegljivo. Deklica z vžigalicami je skozi okna gledala družine, ki so se veselile praznične večerje. Ko smo sedeli v šolskih klopeh, smo skozi okno hrepeneče gledali na šolsko igrišče. Otroke vozimo na letališče skozi šipo gledat avione, kako vzletajo. Sama pa največkrat skozi okno gledam sončno vreme in sem sredi gospodinjskega opravila.

Kaj bi mi dalo tisto svobodo, da bi mi bile dosegljive drobne radosti, ki mi jih ponuja vsakdan?

Včasih imam občutek, da pri svojih otrocih ničesar ne dosežem. V to me zavede dejstvo, da učinka ne vidim. A to še ne pomeni, da mojega ravnanja, načina, besed in vsega, kar živim, ne srkajo vase kot goba.

Sinoči, ko sem se zalotila, kako z zanimanjem poslušam poročila, sem se spomnila svoje stare mame, kako se je velikokrat potrudila končati gospodinjska opravila do večernega dnevnika in se nato usedla pred televizijski zaslon in zbrano prisluhnila. Prav tako je bil eden od pomembnih obredov temeljito čiščenje hiše pred volitvami, saj se je naš dom takrat spremenil v volišče. Tako se je zanimanje za politiko in zavest za aktivno državljanstvo preneslo name. Gotovo se bo tudi na prihodnje rodove, čeprav so moji otroci še čisto majhni.

Kako pa se je pri tebi doma ženski rod ukvarjal s politiko?

V angleščini imajo zelo lepo prispodobo za različne vloge, ki jih igramo v življenju – to wear a hat (nositi klobuk). Včasih so različne poklice namreč zaznamovala različna pokrivala (nekatera ostajajo še danes, npr. policijska kapa, vojaška čelada, kuharski klobuk).

V filmu Iron Jawed Angels (o gibanju za žensko volilno pravico v ZDA) si glavna junakinja pred pomembnim sestankom kupi klobuk, ki je pritegnil njen pogled v izložbi.  Tisti klobuk jo spremlja skozi vso kampanjo.

Opazila sem, da mi včasih, ko se postavljam v neko novo vlogo, pomaga, da si ob priliki kupim nek nov kos oblačila. Morda je to tipična ženska lastnost?

Kateri kos oblačila pa tebi pomaga, da se dobro počutiš v svoji koži? Ali imaš za materinstvo na zalogi kakšen poseben klobuk? 🙂

Vse, kar si dva zaljubljenca želita, je, da sta skupaj. Veliko, veliko skupaj. V slovenščini imamo celo pregovor, da dva tiščita skupaj “kot rit in srajca”.

Ko postane otrok naporen oziroma je njegova vzgoja vedno bolj zahtevna (saj raste in se razvija), je pomembno, da obnavljam tisto začetno zaljubljenost.

Ko zvečer sedem v naslanjač, mi moji občutki natančno povedo, koliko časa sem tisti dan uživala s svojimi otroki. In vedno lahko najdem vsaj en trenutek, ko sem se iskreno nasmejala, ko sem čutila stik med nama, ko sem zaznala, da sem še vedno tista edinstvena oseba v njegovem življenju.

Bo danes zvečer tudi on čutil, da je zame edinstvena oseba?

Foto: Jeyheich via Compfight

Najpogostejša čestitka mami, ki pričakuje četrtega otroka: “Čestitam za pogum!” Zdi se, da je drznost inherentna lastnost nosečnic. V današnjem svetu je donositi novo življenje samo po sebi hrabro dejanje !

Foto: Luz Prieto via Compfight

Prvi dan po končanem očetovskem dopustu, prvi dan v tednu, prvi dan počitnic, dnevi z bolnimi otroki doma … Ko smo po nekem obdobju spet (ali prvič) same z otrokom ali več otroki, je težko začeti. Ali bom zmogla? Kako dolgo bo vse tako nepredvidljivo, negotovo?

Vem, da imam veliko priložnost, da se povežem z otrokom, zato se hočem izkazati. Po drugi strani pa načrtujem tudi odmore in prosti čas takrat, ko je to mogoče, pa čeprav le za pet minut.

Zdi se mi, da se otroci požvižgajo na to, ali sem jutranji človek ali nočna ptica – izberejo si in živijo svoj dnevni ritem povsem brez slabe vesti, v sliki njihovega popolnega dneva pa sem seveda nepogrešljiv del. Dvomim, da bi me kateri koli drug delodajalec dolgo navdušeno gledal, kako skuštrana in v pižami zaspano nergam, in mi ob jutro za jutrom navsezgodaj vneto potiskal v roke flomaster z besedami: AU-TO! (nariši mi avto)

Tolikokrat smo v skušnjavi, da bi vse presojali po tem, kar vidimo, kar je očitno, kar je na površini. V globino le stežka stopimo. Pomembno je, da negujemo svoj videz, vendar bi morale negovati tudi vse svoje želje, ki potrebujejo samoto, čas, poglobitev, tveganje, energijo, organizacijo, vztrajnost, iskanje podpornikov, raziskovanje, investicijo, odpoved, natančnost, zaupanje vase.

Ali imaš kakšno tako srčno željo? Kaj lahko storiš danes zanjo?