Človekove pravice in porod

10. december je svetovni dan človekovih pravic. Letos so ga Združeni narodi posvetili “človekovim pravicam vseh ljudi, … da bi se njihovi glasovi slišali v javnem življenju in bili vključeni v politično odločanje.”

Letos so po vsem svetu vzniknili glasovi porodnic, nosečnic in mamic, ki želijo spoštovanje človekovih pravic pri porodu. Če želiš tudi ti dati svoj glas, podpiši peticijo proti kršitvam človekovih pravic porodnic in nosečnic, naslovljeno na Evropski parlament!

Vsak zdravstveni sistem na svetu se srečuje z istimi bistvenimi vprašanji. Kdo odloča, kako se bo otrok rodil? Kdo odloča, kje se bo rojstvo zgodilo? Kdo nosi končno odgovornost za porod in njegov izid? Katere so pravice porodnic? Katere odgovornosti imajo pri porodu zdravniki, babice in drugo zdravstveno osebje? Katere so pravice in interesi nerojenega in kdo ima avtoriteto, da se odloča v njegovem imenu?

Leta 2010 je madžarska mati Anna Ternovszky ta vprašanja naslovila na Evropsko sodišče za človekove pravice. Po zdravem, varnem in izpolnjujočem porodu svojega prvorojenca doma z babico Agnes Gereb je Anna ugovarjala dejstvu, da njeno možnost, da bi najela Agnes za svoj drugi porod, onemogoča grožnja pravne tožbe proti Agnes zaradi spremljanja porodov doma. V sodbi Ternovszky proti Madžarski je sodišče odločilo, da imajo porodnice temeljno človekovo pravico, da izberejo okoliščine, v katerih rodijo. Ta pravica temelji na pravici do zasebnosti, do avtonomije, do odločanja o svojem telesu in na pravici o odločanju o svojih otrocih, tudi ko se rojevajo. Razsodba Ternovszky je zavezujoča za evropske države, vendar se ta temeljna človekova pravica nanaša na ženske povsod po svetu. Kot porodnice imamo pravico do smiselne izbire in prave podpore za svoje potrebe ob in pri porodu, najsi bo ta potreba elektivni carski rez ali nemoten porod doma z zanesljivim zdravstvenim zaledjem.

Porodnicam nihče ne more govoriti, da nekaj “moramo” storiti. Nihče nam ne more nečesa “dovoliti” ali “ne dovoliti”. Nihče ne more pritiskati na nas ali nas prisiliti v carski rez, za katerega ne verjamemo, da bo koristil nam ali našemu otroku. Nihče nam ne more prerezati presredka, če na to ne pristanemo. Nihče ne more narediti ničesar ne nam ali našemu otroku, ne da bi se z nami o tem pogovoril in dobil naše soglasje. Imamo pravico, da smo avtoriteta, ki odloča o vsem, kar se zgodi pri porodu našega otroka.


To so temeljne pravice porodnic in nosečnic. Vendar so te pravice še vedno tako pogosto kršene, da se večina žensk sploh ne zaveda, da jih imajo. Tako v razvitem svetu kot v državah v razvoju ženske pogosto doživljajo nespoštovanje in zlorabo in so predmet nenujnih, škodljivih in dragih medicinskih posegov. Ne povejo jim, kaj se bo zgodilo ali pa jih sploh ničesar ne vprašajo. Ko se vedno bolj zavedamo težav v obporodni oskrbi, ki je značilna za večino sodobnih porodniških sistemov, spoznavamo, da bi lahko veliko teh težav rešili ali naslovili s priznanjem pravice ženske, da se odloča o porodu in s priznanjem njene končne avtoritete nad porodnim procesom.

Vsako žensko gibanje se je soočilo z naslednjo obtožbo: “Ženske umirajo od revščine, ženske ne morejo nahraniti svojih otrok, ve razvajenke pa si upate komplicirati o pravici do lastnega premoženja/ volilni pravici / pravici do izobrazbe / pravici do enakosti pri delu? Očitno imate res preveč časa.” Res je, da se človek ne more boriti za več kot za preživetje, če je preživetje ogroženo. Vendar to ne pomeni, da imamo ženske pravico le do preživetja. Ko se narodi trudijo, da bi njihovi zdravstveni sistemi izpolnili milenijski razvojni cilj št. 5, lahko to storijo tako, da ponavljajo kršitve temeljnih človekovih pravic v Zahodnem porodništvu ali pa razvijajo obporodno oskrbo tako, da spoštujejo temeljne človekove pravic žensk, ki jim želijo pomagati. Vprašajte ženske v državah v razvoju, ali jih ne zanimajo nespoštovanje in zlorabe pri porodu.

Ideja, da ima zdravnik, in ne ženska, avtoriteto odločati pri porodu, je tako zakoreninjena, da se mora spremeniti celotna paradigma, da bo lahko ženska spet v središču obporodne oskrbe.

Po svetu je vedno večja pobuda za to spremembo in lahko se zgodi. Stotine ljudi, ki jih je opolnomočila konferenca Človekove pravice pri porodu (HRiC – Human Rights in Childbirth) v Haagu 2012, je pritegnilo tisoče ljudi, ki jih je navdihnilo 1000 premier film Za svobodo poroda 20. septembra 2012. Naslednji teden se bo krog aktivistov še povečal, ko bo 17. decembra objavljena brezplačna 15-minutna različica filma Za svobodo poroda na spletu. Na spletni strani HRiC bodo lahko ljudje po vsem svetu poiskali in se povezali z organizacijami, ki skušajo izboljšati porod v državah, kjer živijo.

Imamo razlog za upanje, da bo temeljna človekova pravica do avtonomije in avtoritete pri porodu priznana. Toda to se lahko zgodi samo, če bodo porodnice in nosečnice zahtevale to pravico. Kot je v filmu Za svobodo poroda rekla Anna Ternovszky, tožnica, ki je iskala pravico na Evropskem sodišču za človekove pravice:

“Čas je, da se naši glasovi slišijo.”

Po članku Hermine Hayes-Klein, pravnice in organizatorke mednarodne konference Človekove pravice pri porodu letos maja v Haagu, prevedla in povzela Ana Pavec

2 Comments on Čas je, da se naši glasovi slišijo

  1. Kako mi ostajajo v spominu moji porodi!
    Kako se spomnim najbolj neprijazne babice, kar sem jih kdaj imela – to sem imela pri rojstvu svojega 6. otroka. Nikoli ne pozabim, kako je po porodu vpila name, naj se sprostim, jaz sem pa mislila, da je konec hudega, ona je pa rinila vame kateter, ne da bi mi povedala zanj … sledila je manualna palpacija.
    A posebej hvaležno se spominjam tiste ob rojstvu 9. otroka (ta je bila Jasna Žagar), takrat sem rojevala na tleh ob žogi, samo čisto do konca babica ni upala, ker je bil slab CTG.
    Pri rojstvu 7. otroka sem še vedno hvaležna babici, ki je tako prijazno rekla en stavek … še vedno ga slišim, pa je sin star že 17 let!
    Kako se spominjam pri prvem rojevanju, ko so mi ponudili carski rez, kako sem hvaležno podpisala, v porodni sem bila res že dolgo … in porod ni šel nikamor. Preden sem se zbudila iz narkoze, so deklici že premestili v drugo bolnišnico – zaradi hialinih membran.
    Pri drugem rojevanju vem, da ne bi šlo naravno do konca, zdravniki so mi ponujali list za podpis carskega, vendar sem na začetku vztrajala jaz … ko bi pa jaz že čisto vse podpisala, ko je bilo zelo težko, je pa moj mož vztrajal in me vlačil kot žakelj okrog … Ja, VEM, če ne bi imela moža ob sebi, bi bil spet carski rez.

    Toliko spominov, vezani so na vse porode, na vseh deset otrok …

    Zame večna tema!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.