Alenka Rebula nam s knjigo Blagor ženskam (po njenih besedah) ponuja zastrt prostor in čas, v katerem se lahko predrami osrečujoči življenjski navdih, in spušča tajno zaveso za vse, ki čutimo, da se moramo umakniti vase.

Zastiranje po Clarissi Pinkoli Estés (avtorici knjige Ženske, ki tečejo z volkovi) zaznamuje razliko med skrivanjem in travestijo. Govori o zasebnosti, obdržanju nečesa zase, prikrivanju lastne skrivnostne narave. Ko nekaj zastremo, stopnjujemo delovanje ali občutek, kar ženske že od nekdaj vemo. Koprena za kruh in koprena za psiho služita istemu namenu. Duša ženske v spustu se močno kvasi. V njej poteka mogočno vrenje. Svobodna ženska, ki bi hote nosila tančico, bi imela po pisateljičinih besedah moč skrivnostne ženske. Ženska za tančico pripada izključno sebi, zadržana je in mogočna in na pravi način odmaknjena. Zastrta ženska je zaznamovana z osupljivo numinoznostjo. Navdihuje čudenje in vsi, ki jo srečajo, obstanejo, polni spoštovanja do njene pojave, ne da bi se ji upali približati. Ko so ženske v stanju zastrtosti, preudarni ljudje vedno, da ne smejo stopiti v njihov psihični prostor.

Alenkina knjiga je v meni predramila dragocen življenjski navdih, da povabim prijateljice mamice, da bi se srečevale in jo skupaj prebirale.

Če nam knjiga ponuja tančico, s katero se lahko zastremo, potem na skupini odstiramo to kopreno in odkrivanje naših globin druga drugi me navdaja s spoštovanjem, čudenjem in prevzetostjo nad tem, kakšno bogastvo skrivnosti in koliko dragocenih vsebin nosimo v sebi in kako edinstvene smo.

Naše srečevanje me spominja na knjigo Prebiranje Lolite v Teheranu. Avtorica  Azar Nafisi je svoje sanje uresničila tako, da je povabila peščico svojih najboljših študentk, da bi se srečevale na njenem domu ter skupaj prebirale in se pogovarjale o literarnih delih, ki so bila v uradnem univerzitetnem učnem programu v totalitarni islamski državi prepovedana. O srečanjih pravi takole: »Skoraj dve leti, skoraj vsak četrtek zjutraj, če je deževalo ali če je pripekalo sonce, so prihajale v mojo hišo, pa vendar se nikoli nisem znebila osuplosti, ko sem jih opazovala, kako odmetavajo svoje zapovedane rute in halje in vzplamtevajo v barvah. Ko so vstopale v mojo sobo, so odvrgle še kaj več, ne le halje in rute. S časom so dobivale vsaka svojo obliko in podobo in postajale svoj neponovljivi jaz. Tista majhna dnevna soba, z oknom, ki je uokvirjalo moje ljubljeno gorovje Elbruz, je postajala naše svetišče, naša neodvisna univerza, ki se je uprla resničnosti črno obrobljenih, prestrašenih obrazov, ki so gomazeli v mestu pod nami.«

Doživljam, kako so torkovi popoldnevi v pravljični sobi krajevne knjižnice čas in prostor, ko odvržemo vsaka svojo tančico ter si podeljujemo skrivnosti, ki jih lahko razkrijemo le izbranim ljudem ob izbranih trenutkih v izbranem ozračju. Čutim, kako z vsakim srečanjem postajamo vedno bolj pristne, oblikovane osebnosti, zveste same sebi. Izredno hvaležna sem za knjigo in izredno hvaležna za skupino – po njima se mi uresničujejo moje življenjske sanje – živeti na svoji zemlji in najti pravo sestrstvo, ženske, s katerimi lahko skupaj jočem in se smejem, razmišljam, govorim in rastem.

Še eno pomembno vzporednico prepoznavam med obema skupinama žensk – kako ženske lahko kljub rigidnim okoliščinam, hudemu pritisku okolja in svojim lastnim strahovom ohranjamo in živimo svojo pristno naravo in iščemo pot za spremembe.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.