Kako pogosto sem gluha za to, kaj mi otrok sporoča! Vsake toliko časa me prešine, da govorim o otrocih vpričo njih, ne da bi jih vključila v pogovor. Ta navada me spremlja že, odkar je bil prvi sin dojenček in sva se s sosedo sprehajali in klepetali. Sedaj je že kompetenten sogovornik, pa si še vedno ničkolikokrat dovolim, da govorim namesto ali mimo njega. Učim se spoštovanja teh majcenih, a vélikih človeških bitij.

Tedaj so mu privedli gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: “Efata!” to je “Odpri se!” In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. (Mr 7,32-25)

Zrela mati namreč detetu priznava čustvovanje in mišljenje, notranji svet, ki je drugačen od njenega. Zna sprejeti, da ga pogosto ali dolgo ne razume, zna potrpežljivo čakati in opazovati z zaupanjem vase in vanj. Dojema, da novorojenček večkrat sam ne ve, kaj mu je, a da kljub temu potrebuje nekaj čisto določenega in največkrat čisto drugačnega od tega, kar se zdi potrebno. Postopoma čuti, ali je jok izražanje olajšanja, bolečine, strahu, lakote ali osamljenosti … Zaveda se, da so vsi uvidi vedno le začasni, njeno razumevanje je v nenehnem nastajanju. Pripravljenost, da sproti popravlja svoje interpretacije, je morda najpomembnejša značilnost materinske in očetovske zrelosti. (A. Rebula; Globine, ki so nas rodile, str. 291)

Otroci me vračajo v moje otroštvo. To je včasih vesel, včasih pa strašen časovni stroj. A srečna sem zaradi vseh priložnosti, ko lahko preženem strahove, vzamem v naročje, obrišem solze, nalepim obliž, popravim razmajano škatlo, se še enkrat spustim po toboganu, se sprostim v navdušenem objemu, se potopim v podobe v slikanici, uživam v ritmu otroških pesmic… Čutim celjenje ran.

Tvoja žena bo kakor rodovitna trta sredi tvoje hiše; tvoji otroci bodo kakor oljčne mladike okrog tvoje mize. Glej, tako bo blagoslovljen mož, ki se boji Gospoda. (Ps 128,3-4)

V naši srečnejši prihodnost stojijo z roko v roki moški, ženska in otrok, a ne le kot pojem družine. Gre za pojmovanje nove, polne človeškosti za vsakega posameznika. V tem živem krogu je vsako bitje najprej potolaženo otroško telo – organizem spomina in praspoznanja -, potrebno največjega upoštevanja in sočutja. Šele nato zna biti to bitje edinstven moški ali enkratna ženska, zatem polovica vsestransko rodovitne ljubezenske dvojice in človek, sposoben materinstva ali očetovstva, nazadnje pa še varuh dragocene moškosti in ženskosti v soljudeh. Starši, polni upanja, lahko rešujejo svoje otroke, ljubljeni otroci lahko rešujejo svoje starše, vsi skupaj pa lahko oživljajo nov nebesni red. (A. Rebula; Globine, ki so nas rodile, str. 293-294)

Vse, kar si želimo, je polno živeti. Pogrešamo svobodo, kot smo jo imele nekoč in nam ni jasno, kako smo jo lahko zapravile. Zakaj se pustim prepričati, da je mojega življenja in uživanja konec, odkar imam otroke? Velikokrat občutim, da je z otroki polno življenje mogoče še v večji meri. Danes uživam! Carpe diem 🙂

Gospod Bog je iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša. (1 Mz 2,7)

Zdrav, vitalen organizem živi od vsega, kar nas hrani kot veččutna in poživljajočih vtisov lačna bitja. Bolniki, ki skozi svoje okno v bolnici vidijo travnik, cvetje, drevje in nebo, prej okrevajo kot tisti, ki bolščijo v mrke stene in asfalt. (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 18)

Kultura miru se začenja ob rojstvu. Mi je bilo dano takoj po rojstvu zreti v novorojenčeve oči, je lahko z vsem telesom vpijal toplino moje kože, sva se lahko nemoteno spoznavala v njegovih prvih trenutkih na tem svetu? Knjiga Rojstvo brez nasilja Fredericka Leboyerja, čeprav stara že nekaj desetletij, je še kako aktualna! Danes se zazrem v otrokove oči in se čudim – vsemu, kar je.

Ko gledam nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih utrdil: Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ? Naredil si ga malo nižjega od Boga, s slavo in častjo si ga ovenčal. Dal si mu oblast nad deli svojih rok, vse si položil pod njegove noge. (Ps 8,4-7)

Včasih si lahko podarimo cvet in se prepustimo lepoti, ki nas plemeniti. Včasih lahko gole stopimo v toplino nočnega vetra, pod zvezde in se predamo neskončnosti nad seboj. Kdaj lahko doživljamo svoje telo kot neizčrpno razkošje, ki nas presega? Kdaj smo lahko otrok narave, blizu mravlji, bilki, rosni kaplji, vsemu najmanjšemu? (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 27)

Največja sovražnica materinskosti je najbrž sla po storilnosti. Če ji bomo sledile, bomo ob dojenčku in otroku gotovo sila nezadovoljne. Kako se pehati za rezultati, učinkom, uspehom, ko pa je vsak jok potolažen le za nekaj trenutkov, kuhinja pospravljena le do naslednjega obroka, oblačila čista do naslednjega padca… Znam uživati v otrokovih cepetajočih korakih, v zibanju ob uspavanki, v risanju vedno novih umetnin brez oblike? Se znam pohvaliti za to, kar se pozna “le” na zadovoljnih obražčkih?

Bog je rekel: “Bodi svetloba!” In nastala je svetloba. Bog je videl, da je svetloba dobra. In Bog je ločil svetlobo od teme. In Bog je svetlobo imenoval dan, temo pa je imenoval noč. In bil je večer in bilo je jutro, prvi dan. (1 Mz 1,3-5)

Neutrudno lahko vadimo vračanje v čustva, ki nas polnijo že tu in zdaj. Cilj se vedno odmika in spreminja, saj je življenje neobvladljivo, a vsak trenutek je lahko zaključen in popoln. Trenutek lahko vodimo v vsem njegovem sijaju in nam je dostopen, če se le ukvarjamo z njim. (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 145)

Ali je to dar ali tegoba – da v družini ne moremo ničesar igrati? Otroci nam snamejo vse maske in ni skrivališč, kamor bi se lahko zatekli pred svojo resnico. Pridiganje otrokom nič ne pomaga, če besede niso podprte z zgledom. Danes znova začenjam pri sebi…

Pred vami sem bil slaboten, v strahu in velikem trepetu. (1 Kor 2,3)

Že pri otroku lahko opažamo, da bližina ljubljenih staršev preganja strah, pomirja in vliva moč. Občutenje varnosti izvira iz občutenja tople in ljubeče bližine zvestega varuha. Pri odraslih ženskah pa ljubezen bližnjih sama ne more pregnati notranje preplašenosti. Ljubeč mož, otrok, prijateljice, bratje in sestre, starši … vse to ženske ne more utrditi. Če ji manjka ljubezen do sebe, ji manjka temeljna varnost. S strahom se ne borimo tako, da si vlivamo poguma, ampak tako, da gradimo ljubezen do sebe in iz nje potem črpamo občutenje življenjske preskrbljenosti. (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 72)

Mame zelo dobro vemo, kaj pomeni obleganje. Naše zaloge se izčrpavajo, zadolžitvam pa ni ne konca ne kraja. Po katerih skrivnih rovih si lahko danes privoščim vipavske češnje kot Erazem Predjamski?

“Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!” Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. (Mr 6,31)

Svoj prostor moramo najprej zasesti, ga spoznati in vzpostaviti svojo suverenost. S tem postane domač, varen in vedno razpoložljiv. Potem se moramo vanj vračati, da se ga naučimo tenkočutno razlikovati od vsega, kar nas oblega, saj pogosto zdrsnemo v odtujeno prilagajanje. Če se znamo vedno znova vračati v svojo čvrsto samoto in v njej odločati, odkrivamo, kako za psihično preživetje nujno potrebujemo ta neoskrunjeni prostor in kako nas varuje že samo zavest, da obstaja. (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 140)

Mamica, ozri se okrog sebe in naštej tri stvari, ki jih v tem trenutku imaš in jih ne bi zamenjala za noben denar. Moje trije favoriti so: gugalni stol, na katerem umirjena vdihavam čudovit vonj dojenčkovih laskov; stara sedežna garnitura, ki je najljubši trampolin naših dveh malčkov ter moj ljubi pianino, na katerega lahko zaigram poskočno Lisičko in se spomnim sebe v koncertni dvorani… Vsi trije so tudi sinonim za posvečen čas, ko sem z otroki.

Naj vam načina ne določa sla po denarju. Zadovoljni bodite s tem, kar imate… (Heb 13,5a)

Vprašanje notranjega razkošja ni samo vprašanje denarja in ga ne moremo reševati s poskusi višanja svojih dohodkov ali s prizadevanjem za socialni dvig. Potreba po občutku, da bi bile potrjene v svoji enkratni dragocenosti, je v ženskah običajno zelo močna. Zato je odnos do denarja in ugleda ključno vprašanje, če se lotevamo samovzgoje. Tudi težko prigarana blaginja ne bo prispevala k dvigu samospoštovanja in k občutenju, da živimo razkošno, če v našem dnu ni duha blagostanja. Še bolj verjetno pa je, da si bomo to blaginjo same onemogočale ali z njo ravnale tako, da se bo uveljavljalo temeljno (revno in prevarano) občutenje sebe. (A. Rebula, Blagor ženskam, str.122)