Danes me nagovarja lik sv. Ane, Marijine matere, moje krstne zavetnice. Šele pred kratkim me je zadelo spoznanje, da na večini upodobitev v rokah drži knjigo! Po legendah naj bi bila dolgo nerodovitna, potem pa je že v letih zanosila in rodila hčerko. Za njeno hčer pravijo, da nikoli ni bilo in nikoli več ne bo tako mile in modre žene. V naši cerkvi je lepa podoba sv. Ane, kako sedi na stolu in okrog ramen drži hčer Marijo ter jo uči iz knjige. Marija je postala najslavnejša mati vseh časov.

Mati ne nastane sama od sebe. Modrost, ki jo nosi v sebi in si jo je pridobila, je med drugim sad učenja mnogih rodov žensk pred njo. Mamice okrog sebe potrebujemo modre matere!

V hribih se dela dan, v hribih žari! Sestre, le ven na plan, na vrh planin!

Drage žene, danes ob našem dnevu nam vsem želim, da bi osvajale takšne in drugačne vrhove! Marija Štremfelj, prva Slovenka, ki je osvojila Mont Everest, ob vprašanju o njenem največjem dosežku v življenju odločno reče, da je osvojila kar štiri Evereste v življenju – enega pravega in tri svoje otroke.

Moje planinsko ime se glasi:

V NATIKAČIH STOPAJOČA SKOZI ZOBE SMEHLJAJOČA SE LUŠTKANA PLANINSKA KAVKA 🙂

Kako pa tvoje?

Priznajmo si – tudi če si še tako trudimo dvigniti samozavest s tem, da poudarjamo pomen materinstva, tudi če še tako poveličujemo delo, ki ga opravljamo – večinoma bo ostalo skrito in nepomembno, brez družbenega priznanja. Lahko se naučimo prepoznavati svetle plati svojega poslanstva, a še vedno ostajamo pri tem, da imamo opravka z mnogimi neprijetnimi drobnimi opravili – previjati ritko, brisati bruhanje, pospravljati stanovanje, pakirati, prati in lupiti zelenjavo, pobirati smeti za drugimi, gladiti spore… Ravno zato smo na materinstvo tako zelo nepripravljene, saj današnja družba skriva vse, kar je neprijetno na pogled in za kar se je treba vztrajno truditi. Služenje drugemu pač ni moderno.

Treba je v sebi najti gotovost in mir, da vsako drobno dejanje šteje in da opravljam pomembno delo – zase in za tega otroka.

Kot mame smo za ostali svet večinoma precej nezanimive. Koga zanima, ali smo danes morale vstati že ob petih in smo se pred tem zbujale na pol ure? Ali je kdo opazil, da danes nismo bile na sprehodu, ker je otrok zbolel? Dolgočasne smo, ker moramo zvečer prej domov kot drugi, saj nas jutri čaka naporen dan. Ko navdušeno pripovedujemo o tem, kako je otrok podrl stolp iz kock ali se hecno spačil ali prvič pojedel cel krožnik pripravljene kašice, zavijajo z očmi.

Danes se veselim zavedanja, da imam enkratno priložnost biti priča edinstvenemu razvoju edinstvene osebe.

“Po prvem mesecu starosti otrok naredi, česar ne zmore nobena žival: usteca se mu razlezejo, očesci se mu zaiskrita od sreče: prvi nasmeh. Ob tem dogodku bi morali zazvoniti vsi zvonovi, vse televizije bi morale človeštvu sporočiti veselo novico, da smo dobili novega sopotnika – na veke. A nihče ne zvoni… Še ne razumemo, kaj je zares dogodek.” (p. Miha Žužek v knjigi Vabilo na večni ples)

Preljubo veselje, oj, kje si doma?

Danes na pustno soboto te iščem – ali si v srčkih, da se od radosti našemijo in razveselijo še druge? Ali boš kurentom pomagalo pregnati zimo? Ali boš kot zastava vihralo na naših srcih, da bomo vesele mame, predane mame?

“Poslednjič veselje šele zasledim,
na vaško ledino pridirjam za njim.
Glej, tamkaj z otroki prijazno igra,
jim kratek čas dela, pri njih je doma.”

(slovenska ljudska)

Pred kratkim sem prebrala čudovito zgodbo o tem, kako otrok v današnjem svetu doživlja inflacijo – izgubo svoje vrednosti. Predstavljajte si, da pridete v deželo, kjer vaše bisere in dragulje zametujejo in puščajo povsod ležati, če želite z njimi kaj kupiti, imajo proti navadnim kamenčkom čisto majhno vrednost in ne morete verjeti, da je tamkajšnjim prebivalcem vseeno za vaše dragocenosti.

Na novo moramo ugotoviti, kaj je zares vredno, sveto, nezamenljivo. Kako to, da čas, ko so otroci majhni, tako poceni prodamo za denar, hkrati pa drage denarje plačujemo za domnevno visoko kakovostno varstvo? Obvarujmo se, da bi iz družine in njene zastonjskosti naredili razbojniško jamo.

Če sem včasih lahko brez skrbi bedela pozno v noč, saj sem bolj večerne sorte, si to danes zelo težko privoščim. Zjutraj me namreč zbudijo moji zgodnji petelinčki in materinski vsakdan mi ne omogoča spanja v nedogled. Grozi mi, da bom ves dan nataknjena.

Mame poročajo, da jim pri prilagajanju dojenčkovemu bioritmu najbolj pomaga, da se ne obremenjujejo z uro in si spanje uredijo tako, da se vsa družina kar najbolje naspi. Če pri skrbi za otroka ponoči ni treba vstati iz postelje, toliko bolje!

“Z otroki je samo delo.” “Saj sploh ne veste, da ga imate.” “Je priden? Spi?” “Otroci so najboljša naložba.” “Z otroki so same skrbi in stroški.” “Od otrok nimaš nič.” Ko sem bila prvič mama, so me te enoznačne pripombe spravljale ob živce.

Življenje ni enostransko. Vsaka stvar ima mnogo plati. In vedno se lahko odločim, katere misli bom gojila v sebi. Kako vidim svojega otroka? Kot blagoslov ali prekletstvo?

“Ko zibljem dojenčka ali se pogovarjam z možem ali svojim otrokom, čas ni denar, ampak trošenje, ki poraja trajno obilje.” (Alenka Rebula v članku Življenje kot poslovni načrt)

Večkrat mislimo, da moramo za materinstvo vse žrtvovati. Nemogoče mi je na primer trenutno biti članica dobrega pevskega zbora, saj se bi ob večerih težko udeležila pevskih vaj, prav tako ne pridejo v poštev večdnevne pevske turneje.

Pa je zato šla po zlu moja pevska kariera? Ne – toliko pesmic se nisem naučila na pamet v nobenem pevskem zboru, za svoje solo nastope mi ni treba iti na nobeno avdicijo, sedaj pa od ponosa žarim, ko poslušam svoje otroke, kako znajo že pri treh letih suvereno odpeti pesmico od začetka do konca in ob tem neskončno uživajo!

Stavim, da imaš tudi ti kakšen talent, ki ga lahko razviješ ob otroku 🙂

Nekoč si pri omizju sedele tri ženske – nosečnica in mamica dveh otrok sta se pogovarjali o tem, kako in kaj je treba z otrokom. Po pošteni debati se je nosečnica ozrla k tretji ženi in jo vprašala, koliko otrok ima. Odgovorila je: “Pet.” “Ja, zakaj pa ste potem tiho in nama ničesar ne svetujete?” Dejala je: “Včasih sem mislila, da še kaj vem, pri tem, zadnjem otroku pa sem že marsikaj preizkusila in le malo stvari res deluje.”

Res, v materinstvu je pomembno tudi to, da znamo zapuščati svoje predstave in sprejeti otroka, resničnega, takega, kot je. “Vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep, kot zvezda na nebu. (Tone Pavček)