Dandanes velja, da je otrok veliko preveliko finančno breme, da bi si ga lahko privoščili. Če stopimo v otroško trgovino in si ogledamo, kaj vse lahko kupimo in kaj vse naj bi za otroka potrebovali, temu zlahka verjamemo! Če pa pogledamo otroka samega, njegove potrebe, njegove želje, njegovo iznajdljivost, njegovo preprostost, to preprosto ne drži.

Neke dobrine pa otrok potrebuje zares celo goro. Časa. In verjamem, da si potemtakem dandanes otroka zares težko privoščimo.

Ena težjih stvari, odkar imam otroke, je spustiti kriterije za celo vrsto reči, ki odtlej niso tako pomembne. Ob dojenčku pač ni mogoče imeti brezhibno pospravljenega doma, ves čas super frizure, ni časa za dolga nakupovanja, moje najljubše dejavnosti pa so tudi šle čez vrsto preobrazb.

Beseda “popolnost” je dobila povsem drugačne dimenzije. Človek se ob otrocih res nauči skromnosti 🙂

Zanimivo, kako sem z materinstvom postala asertivna – nič več mi ni težava nekam poklicati in se pozanimati za določeno stvar; če se mi mudi, brez pomislekov pristopim k uslužbenki in jo prosim, da me spusti naprej; nimam časa za površnost in brezzvezne reči, zato se potrudim za zastavljen cilj in ga običajno hitreje in učinkoviteje dosežem. Moje nagnjenje k temu, da bi me kdo v nedogled izkoriščal, je veliko manjše.

Zakaj? Ob otrocih vsak dan doživljam svojo dragocenost in nenadomestljivost. Ko stopim skozi vrata, se me neskončno razveselijo.

Starši smo otrokom prva podoba o tem, kakšen je ta svet. Ali je ta svet hladen, krut, neprijazen, kraj borbe in prepirov? Ali pa prostor, kjer si sprejet od vsega začetka, kjer ti je toplo, kjer se spočiješ, kjer si lahko tak, kakršen si, kjer najdeš oporo in ljubezen?

Nedavno so verjeli, da novorojenčki ničesar ne čutijo, ne slišijo, ne vidijo in ničesar ne vejo. Danes se pogosto še vedno vedemo tako, kot da bi to držalo.

Danes sem v vsakem trenutku pozorna na to, da so moji otroci že popolne osebnosti – s čisto drugačnim posluhom za sporočila. Učim se od njih in na novo pridobivam dojemljivost, ki sem jo tekom življenja izgubila.

Včasih, ko uzrem kakšno edinstveno lastnost na svojem otroku, začutim, kako velik zaklad mi je zaupan, da ga čuvam. Ali ga bom poteptala ali razvijala, da bo uspeval? Znam in zmorem ustvarjati rodovitno zemljo okrog njegovih talentov, da bo rasel in se ne manjšal? Da bo njegova luč zasijala kakor dan?

Danes bom pozorna na želje svojh otrok. Razodevajo mi njihovo naravo, njihove talente, njihovo poklicanost. Ali so mi kakšno željo že večkrat izrazili, pa ji še nisem zares prisluhnila?

Danes je praznik sv. Jožefa delavca, Marijinega moža in Jezusovega krušnega očeta.

Kako sem vesela, da imam moža, na katerega se lahko zanesem, naslonim, ki mi pomaga pri vzdrževanju družine, vzgoji otrok. Ali mu dopuščam, da je lahko v polnosti oče ali ga kritiziram in mu ne zaupam, da je tudi njegov način pravi? Ali skrbim tudi za najin odnos, ki bo preživel otroštvo otrok in trajal do najine smrti? Ali se mu zahvalim za to, kar je, kar prinaša v družino?

Danes ga bom objela in poljubila ter mu povedala, da sem srečna žena in mama njegovih otrok 🙂

Kako drugače se odzivam na dojenčka, če imam do njega nerealna pričakovanja kot pa če vem, da je njegovo vedenje normalno za njegovo starost in stopnjo razvoja!

V prvem primeru imam svojega otroka za največjega razvajenca in sovražnika mojega spanca, zato sem ponoči nanj obupno jezna in ga spravim v še hujši jok.

V drugem primeru se zavedam, da od manj kot leto starega dojenčka ne morem pričakovati, da bo neprekinjeno prespal vse noči, zato skrbim, da grem pravočasno spat, prosim za pomoč pri skrbi za starejša otroka, počivam čez dan v času, ko vsi spijo ter si ne nalagam preveč obveznosti, da se lahko ponoči primerno odzivam in poskrbim za dojenčkove potrebe po bližini in varnosti.

Kaj je bolje za oba?

Kako dati drugemu dostojanstvo, če ga sama ne občutim? Če mi je skozi vse življenje privzgojena manjvredna vloga in bi se morala odkupovati za vsako dobrino, za vsako srečno doživetje – z dosežki, denarjem, uslugami … ?

Sedaj pa izkušam, da lahko doživljam kraljevsko dostojanstvo pri dojenju, pri pestovanju, pri obisku zdravnika, tudi pri pripravljanju kosila, tudi pri čiščenju kopalnice, tudi pri pobiranju kock s tal, tudi pri odgovarjanju na najpreprostejša vprašanja…

To doživljanje obudim s preprosto mislijo, da s tem soustvarjam svoj svet, svoj dom, srečo svoje družine – všeč mi je, kako se svetijo ploščice, ko se tuširam, osreči me, ko z otroki skupaj sestavljamo vozila iz kock, nasitim si dušo in telo, ko ob moževem prihodu iz službe skuham novo zelenjavno jed in jo potem z velikim tekom zmažemo… Čutiš, mamica, kako polna dostojanstva si?

Moji otroci po splošnih družbenih merilih gotovo veljajo za razvajene in neubogljive, saj se po svojih najboljših močeh odzivam na njihove želje in potrebe ter od njih ne zahtevam, da ubogajo na prvo besedo.

Mladi Nemci v času vzpona nacizma so bili gotovo trdo vzgojeni in ubogljivi. So bili zato boljši ljudje? Koga so volili? Kaj so dopustili? Pri čem so do neke mere skoraj vsi do zadnjega sodelovali in kasneje globoko obžalovali?

Zato se raje trudim privzgojiti druge kvalitete – sposobnost razmišljanja s svojo glavo,  notranji čut za to, kaj je prav in kaj ni, moč, da temu čutu sledijo, ter globoko zasidrano zavest, da se v stiski lahko oprejo na sočloveka. Ali mi to uspeva ali ne, pa bo pokazal čas.