fbpx

anapavec

TOREK, 10. maj

Eden večjih dosežkov, ki jih pripisujem “prizemljitvi”, ko sem dobila prvega otroka, je, da sem se “vrnila v svoje telo”, če se tako izrazim. Prej sem zaradi svoje močne težnje po zgolj intelektualnih izzivih dolga leta ignorirala potrebe svojega telesa. Čutiti svojo žejo, lakoto, utrujenost, željo po gibanju, svežem zraku, željo po mehkobi, nežnosti, počitku, potrebo po redu in ritmu … Kdo je boljši učitelj od otroka?

NEDELJA, 8. maj

Otroci so blagoslov. Kaj drugega naj sicer sklepamo iz naslednjih svetopisemskih stavkov?

Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo … (1 Mz 1,28)

Glej, GOSPODOVA dediščina so sinovi, nagrada je sad telesa. Kakor puščice v junakovi roki, takšni so sinovi iz mladosti. Blagor možu, ki je napolnil svoj tul z njimi! Ne bodo osramočeni, ko bodo govorili s sovražniki pri vratih. (Ps 127, 3-5)
Tvoja žena bo kakor rodovitna trta sredi tvoje hiše; tvoji otroci bodo kakor oljčne mladike okrog tvoje mize. Glej, tako bo blagoslovljen mož, ki se boji GOSPODA. (Ps 128, 3-4)
Nerodovitni ženi daje bivati v hiši kot veseli materi otrok. Aleluja! (Ps 113, 9)

SOBOTA, 7. maj

Zadnje čase opažam, kako sem vedno bolj zasidrana doma.

“zasidrana” in “doma” v najlepšem pomenu besede. Kajti kje sem lahko v večji meri kraljica, divja ženska, na svoji zemlji – kot ravno doma?

Tukaj mi ni vseeno, kako živim, kaj negujem, komu sem vdana. Čutim, da me tisti, ki me vlečejo stran od doma, pogosto vlečejo tudi od stika s seboj. Odkar odločam, čemu bom pustila upravljati življenje in dom, se veliko bolj zavedam vdorov na svoje ozemlje – pa naj gre za dobeseden ali prenesen pomen. Veliko manj se pustim ujeti v potrošniške kremplje, veliko bolj znam prisluhniti sami sebi.

Vabim te, da razmisliš, kaj vse osrečujočega lahko počneš doma. Si kdaj poskusila?

PETEK, 6. maj

Mamica, verjameš, da si vredna, da tudi tebe nekdo malo “razvaja”? Da tudi ti občutiš blagodejnost, počitek, sprostitev, lepoto, nežnost, bližino, mir? Verjameš, da je to mogoče redno doživljati? V tem svetu, ob službi, otrocih, gospodinjstvu?

Življenje je lepo.

ČETRTEK, 5. maj

Zakaj se bojim otroka?

Ko je mati Terezija nekoč obiskala ZDA, je v naročje dvignila majhnega otroka in ga vprašala: “Zakaj se te tako bojijo?”

Se bojim morda lastne nemoči, nebogljenosti, revščine, agresivnosti, hrepenenja po bližini, po sprejetosti … ?

V knjigi Zapis duše sem prebrala misel, da so otroci srečni toliko, kolikor vidijo upanja v svetu odraslih.

Danes si dajem dovoljenje, da mi otroci dajejo upanje – za nadaljevanje, rast, novo življenje. Na mojem vrtu že poganjajo marjetice, jagode, zelišča, solatka …

TOREK, 3. maj

Te dni, ko sem si vzela počitnice (ne od moža in otrok ;)), ko razmišljam o novih konceptih, idejah in njihovih uresničitvah, se mi po glavi vrtijo predvsem vprašanja o vrednosti, dostojanstvu, delu, počitku, denarju, sodelovanju, o dobrodelnosti in solidarnosti.

Letošnje geslo pastoralnega leta Cerkve na Slovenskem se glasi: “Nosite bremena drug drugemu.” Tako se vračam med vas in se znova lotevam nošenja nekega bremena prenekatere mamice – osamljenosti in neslišanosti. Upam, da s to spodbudo uresničujem cilj pastoralnega leta.

Sem pa ugotovila, da bi bilo fajn, da bi se lotila sistematičnega načrtovanja svojega vsakdanjika po vprašanjih, ki jih predlaga Holly Pierlot v knjigi Priročnik za mamice, in sicer po petih prioritetah, ki jih ima poročena žena in mama:

  • moliti
  • biti oseba
  • biti žena
  • biti mama
  • biti hraniteljica

Priporočam tudi tebi! Si misliš, da je biti mama šele na četrtem mestu?!

NEDELJA, 24. april

Imam navado, da stvari vidim kot dokončne. Če se nekaj odločim, je to dokončno. Če nekaj polomim, je to dokončno. Če nečesa nisem naredila, je to dokončno. Če sem nekaj naredila, je to dokončno. Če nekoga prizadanem, je to dokončno. Če kdo prizadene mene, je to prav tako dokončno, tako ne morem živeti. In tako v nedogled…

Otroci mi vsak dan pokažejo, kako se je življenje zmožno obnavljati … Danes pa mi Nekdo govori, da niti smrt ni dokončna. Kako so potem lahko moje odločitve, polomi, rane, porazi … ? Danes sem ugledala luč na koncu predora …

 

“Zagotovo naj torej vé vsa Izraelova hiša: tega Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Mesija.« Ko so to slišali, jih je do srca pretreslo. Rekli so Petru in drugim apostolom: »Bratje, kaj naj storimo?« Peter jim je odgovoril: »Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha. Zakaj obljuba velja vam in vašim otrokom in vsem, ki so daleč, kolikor jih bo k sebi poklical Gospod, naš Bog.«

 

 

SOBOTA, 23. april

Velika sobota in sploh velikonočni prazniki so zaznamovani s pripravo hrane. Običajno imamo to čez mame, se motim? Kljub obilju pa se ob koncu dneva čutim prazno in samo. Sprašujem se, na kakšen način bom letos srečala vstalega Jezusa. Zdi se mi, da kot učenci, ko jih je Jezus ob obali tiberijskega jezera po celi noči neuspešnega lovljenja rib (glej odlomek Jn 21,1-19) vprašal: “Otroci, imate kaj hrane?” Odgovorili so mu: “Nič.”

Na srečo pa mi Jezus že pripravlja pečeno ribo. Zdaj zdaj me bo trikrat vprašal, ali ga ljubim, in mi naročil naj hranim njegova jagnjeta. Zato sem ubogljivo prižgala računalnik. Saj si tudi ti lačna, ne?