Kadar čutimo, da ne zmoremo – vsega postoriti, se odzivati na neskončne dojenčkove potrebe …, se običajno izkaže, da ni težava v zahtevnosti dojenčka, ampak v pričakovanjih drugih ljudi do nas – kaj bi morale narediti in kaj delamo narobe.
Materinski instinkt se ne moti.
“V nobeni knjigi o vzogji ni tega določenega vajinega otroka, niti nimata v njegovih bratih in sestrah, če jih ima, nobenega vzora ali pomoči za njegovo oblikovanje ali vzogjo. Starša morata torej za vsakea otroka posebej izdelati vzgojni program. Napisati bi morala knjigo o vzogji tega določenegaotroka. A ta knjiga bi ali bo držala samo za tega otroka.”
(p. Vital Vider, ustanovitelj in voditelj zakonskih skupin Najina pot)
Če se ob otrokovem rojstvu zdi, kot da se je čas ustavil, se v drugi polovici prvega leta njegovega življenja nenadoma zavemo, da to sploh ni res.
“Moj dojenček” začne segati po predmetih, naenkrat ni več odvisen le od mojega mleka, premika se po prostoru, spušča prve glasove… V zavest mi priplava slutnja, da se neizogibno bliža čas, ko se ne bo več tako tesno prilegal v moje naročje in ne bo več “moj dojenček”.
Še z večjo hvaležnostjo uživam čas, ko mu pomenim vse.
“Za vsakega naslednjega otroka je potrebno več ljubezni med možem in ženo, ker otrok ne potrebuje ničesar bolj kot ljubeč odnos med očetom in materjo. Vse drugo bi bilo brez tega popolnoma nezadostno. A tudi sama vzgoja brez ljubečega vzdušja med očetom in materjo bi bila vsaj dolgoročno neučinkovita.”
(p. Vital Vider)
“Debelo in brezoblično drevesno deblo si ne bi nikoli mislilo, da bi lahko postalo kip, ki ga bodo občudovali kot kiparsko umetnino, in se ne bi nikoli prepustilo kiparjevemu dletu, medtem ko ta v svoji ustvarjalnosti vidi, kaj lahko naredi iz debla.” (sv. Ignacij)
Že vrsto let se vsak dan napajam ob ignacijanski duhovnosti.
Z vami želim deliti povezavo, ki lahko koristi mamicam, ki smo doma – namreč vsakdanja molitev na internetu – na spletni strani Pristan Duha.
“Upravičen razlog za spočetje otroka more biti samo eden – omogočiti življenje novemu človeku za čas in večnost. To je priložnost vseh življenjskih priložnosti in umetnina vseh umetnin, namreč vzgoja.”
(p. Vital Vider, ustanovitelj in duhovni voditelj zakonskih skupin Najina pot)
Kako zgubljene smo lahko ob otroku, ko moramo nekaj prvič narediti in ne vemo, kako.
Kje, pri kom se danes lahko naučimo potolažiti jokajočega dojenčka, prepoznavati njegove raznolike potrebe, dojiti, uvajati gosto hrano, zavezati trak za nošenje otroka, uspavati otroka in še veliko veliko drugih materinskih veščin?
Ali imaš ob sebi kakšno mamico, modro žensko?
“Kinder, Küche, Kirche.” Otroci, kuhinja, cerkev.
To geslo je včasih veljalo za tako imenovane “Hausfrauen”, gospodinje, mame, verne žene, ki so ostale doma v dobro doma in družine.
Ljudje me sprašujejo – kako zmoreš?
Danes pa na vsakem koraku poslušamo: “You can have it all.” Lahko imaš vse.
Ali res? Kako?
Zaposlene mamice, povejte mi, kako zmorete?
Čutim, da nam je vsem težko – tako tistim, ki smo doma, kot tistim, ki hodijo v službo. Čutim, da zato, ker vse nosimo preveliko breme – krivde, da ne zmoremo vsega.
Kako ob otrocih postoriti, uresničiti še kaj zase?
Napišem si seznam opravil in želja, ki bi jih rada uresničila v nekem času, npr. speči kruh, poslati voščilnico, zlikati srajce, prebrati poglavje v knjigi, poslati mejl, zalepiti polomljeno igračo …
Ko v dnevu opravim eno stvar s seznama, ki je izven “rednega programa” tistega dneva, sem zadovoljna. Če postorim tri stvari, je to že izjemen uspeh.