fbpx

anapavec

Ko ne bi bilo plačljivo …

Eden najpogostejših ugovorov, ki ga slišim, zakaj se ne bi vpisali v klub S TEBOJ SEM, je dejstvo, da je plačljiv. Mamice tožijo, da nimajo časa prebrati niti vsega, kar imajo brezplačno na razpolago, kaj šele, da bi si naprtile še dodatne vsebine, ki jih bodo čakale, da si jih pogledajo po napornih dneh in ob obilici opravil.

Moram povedati, da je odločitev, da začnem ustvarjati plačljive vsebine, bila zelo velik korak zame in za katerega sem potrebovala veliko poguma. Spletno podjetništvo je v Sloveniji še v povojih in prisotne je še zelo veliko nezaupljivosti.

Dejstvo je, da človek ne more pogledati, prebrati in predelati vsega, kar je na voljo. Moramo se odločati, kaj bomo vnesli v vsakdan, česa pa ne bomo. Če razmišljamo o tem, kaj nam prinaša dodatno vrednost, in se ne nepremišljeno odzovemo na vsako ponudbo, ki jo srečamo, si delamo veliko uslugo. Zato spodbujam, da je vpis v klub premišljena, zavestna odločitev, pri kateri tudi s plačilom pokažemo, da so nam nega sebe, osebna rast, notranji materinski svet pomembni in da to želimo gojiti in spodbujati. Zagotavljam, da v ustvarjanje kluba namenim zelo veliko časa, pozornosti in energije, in srčno upam, da se čutita ljubezen in veselje, ki ju to delo prinaša tudi meni 

Prilagam še dva zelo zanimiva članka o povezavi med spletnim učenjem in plačljivostjo …
Bari Tessler: A Tough Love Manifesto on Money, Boundaries, and Biz
http://baritessler.com/2016/05/tough-love-manifesto-money-boundaries-biz/

Marie Forleo: 6 Reasons We’ll Pay You To Teach Us vs. Learn It Free Online
https://www.youtube.com/watch?v=yYA8EOMcmuo

Kaj delam spet na internetu?

Spremljam šolska obvestila, pišem mejl prijateljici, berem dober članek, se zanimam za izobraževanje, sledim burnemu političnemu dogajanju, poslušam glasbo, se prijavljam na počitnice, pomagam otrokom pri domači nalogi, naročam knjige, iščem kuharske in ustvarjalne recepte, se učim, iščem izraz pri prevajanju, si ustvarjam širšo sliko, brskam za idejami za darila, kupujem oblačila, gledam filme, ustvarjam spletno stran, si prenašam koristne aplikacije za urejanje fotografij in pisanje, poslušam predavanje o vrtnarjenju, plačujem račune, vzpostavljam medcelinske stike …

Iščem uteho, nekaj, kar bi me zamotilo, da ne bi mislila na pereče stanje v meni in okrog mene, zapravljam čas po napornem dnevu, si polnim um z neumnostmi, ko bi morala delati, si kvarim razpoloženje ob nestrpni razpravi med kolegicami in kolegi, se jezim na nekoga, ki se ne strinja z mano, grem tja iz navade, oprezam za sedanjimi in preteklimi znanci, se zanimam za stvari, ki nimajo nobene zveze z menoj, si otopim čute, …

Se prepoznate? Da, splet lahko uporabljamo tako ali drugače. Lahko je bližnjica do človeka, lahko pa nas oddaljuje. Lahko nas hrani, lahko pa prazni. Lahko nam pomaga do ključne pomoči v obdobjih, ko gremo težko od doma, lahko pa nas zapeljuje stran od pristnega stika z otroki. Važno je, da preverjam, kako deluje name, da se zavestno odločam, za katero stvar ga bom ta trenutek uporabljala, se znam odtrgati po določenem času.

Pred kratkim sem prebrala pismo neke mame svojemu možu, v katerem se je zagovarjala, zakaj toliko časa preždi na socialnih omrežjih. Našla sem se v njem, čeprav mi na nek način tudi ni bilo všeč. Ne želim si, da bi stiki z drugimi mamicami nadomeščali stik z možem. Prav tako si ne želim, da bi bili internetni stiki edini kontakt s prijateljicami. Še manj si želim, da bi otroci mislili, da mi telefon, tablica in računalnik pomenijo več kot oni sami.

Zaradi zgornjih pomislekov mi je težko izpeljati ta prehod od delavnic priprave na porod v živo na ustvarjanje izključno spletnih vsebin. Od predavanja v pravi učilnici na natikanje slušalk in sedenje pred ekranom. Od pisanja na roke na tipkanje v spletne aplikacije. Ali s tem ne pošiljam napačnega sporočila? Ali ne vabim s tem mamic v še več spletnega porabništva?

“Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.” Mr 7, 15 Počasi gradim zaupanje. V to, kar sem sama na lastni koži preizkusila in spoznala. V odnose, ki sem jih spletla z drugimi mamicami in jih še vedno gojim. V svojo sposobnost, ločevati zrnje od pleva. Še posebej pa v vas. Da znate same prepoznati, kaj je dobro in kaj ne. Vabim vas, da opazujemo in se učimo, kako in kdaj naj jemljemo tehnologijo v roke. Za izbrane vsebine.

Neprestano učenje

Vsakič je bilo isto.

V meni je tlela želja, vedela sem, da jo bom težko uresničila. Premalo časa, varčevanje z denarjem, (pre)velikopotezna pobuda … Vsakič, ko sem se prijavila na kakšno izobraževanje, sem imela težave, preden sem se vpisala. Dvomila sem v svojo resnost, v možnost izvedbe, v to, da me bodo bližnji podprli, v to, ali je sploh potrebno …

Nekako sem stisnila zobe in še enkrat poskusila. Pogledala sem si podrobnosti. Si zaznamovala spletno stran. Vedno znova načenjala pogovor z možem. Žonglirala z idejami, kako bi to izvedla. Se pogovarjala s prijatelji in znanci, ki so že poskusili kaj podobnega. In slednjič, dvignila sidro ter se podala v “avanturo”.

Učenje, upam, je nekaj, kar me bo spremljalo vse življenje. Samo v lanskem letu sem se naučila fotografirati z ročnimi nastavitvami na digitalnem zrcalno-refleksnem fotoaparatu, se pobliže seznanila z možnostmi varčevanja, šla s hčerko na tečaj masaže dojenčka, se učila načinov, kako si v težkih situacijah izraziti sočutje do sebe, vztrajala pri smučanju na vodi, s sinovi začela v praksi spoznavati različne vrste glasbil, se bolj poglobljeno lotila spremljanja svojih mesečnih ciklov, prvič v življenju sestavila otroško leseno kuhinjo iz Ikee in še MARSIKAJ. (Pozor, moram vas razočarati, nobeno od teh znanj ni bilo ravno poceni, pri tem pa ne mislim samo denarja).

Tudi za letos imam že precej pester kurikulum 🙂 Nisem ekspert za vse – v nečem pa sem se izmojstrila. Kako si prilagoditi materinski vsakdanjik, da ne pozabim nase in na svoje strasti. Kako se vedno znova najti v novi situaciji, svojo nevednost spreminjati v radovednost in kako stalno poskušati. In če mi je bilo pri prvem dojenčku težko skuhati kosilo, se vsak dan odpraviti ven, ga uspavati, uvajati gosto hrano, spakirati vse potrebno za odhod od doma …, imam zdaj nove izzive. Najlepše pa je, ko vidim, da tudi otroci ljubijo učenje in so navdušeni, kadar sem se pripravljena učiti z njimi.

Tudi klub S TEBOJ SEM, v katerega vas vztrajno vabim, je nekaj novega. Nekaj, česar se še sama učim – kako ustvarjati (tako tehnično kot vsebinsko) spletno skupnost, ki bi resnično koristila mamicam, in jih ne odvračala od bistva materinstva – biti in rasti z otroki. Zdajle, januarja, še niste čisto nič zamudili. Vsebine, ustvarjene doslej, najdete lepo zložene in pripravljene na ogled v klubski spletni knjižnici, v Facebook skupini se še predstavljamo in če se vpišete zdaj, boste v živo ujeli jutrišnji spletni seminar Mamin uspešen dan. Lepo povabljeni, da se učite z menoj 🙂

Delovanje po navdihu

Naučila sem se delovati po navdihu.

Uzrem dih jemajoč prizor? Zamislim si, kako ga bom fotografirala.

Začutim nezadržno željo? Preverim, kaj bi lahko ukrenila za njeno uresničitev.

Razmišljam o prijateljici? Pošljem ji sms.

V meni je neko nejasno, a močno čustvo? V roke vzamem papir in pisalo in ga skušam razčleniti.

To zahteva od mene odločenost in iniciativo, je pa zelo zdravilno.

 

Daš in dobiš – dobrota ni sirota

das-in-dobis-zkDaš in dobiš, avtorja Adama Granta, je ena pomembnejših knjig, ki sem jih prebrala v življenju za razumevanje sveta in sebe.

Razlaga tri glavne sloge recipročnosti, po katerih delujemo ljudje. Nekateri smo dajalci, drugi jemalci, tretji izenačevalci. Dajalci praviloma dajejo koristi drugih pred svoje, izenačevalci vedno gledajo, da so si z drugimi “bot”, medtem ko jemalci gledajo predvsem na svojo korist. Avtor želi poudariti, da je dajanje najbolj smiseln, zaželen in tudi uspešen slog recipročnosti.

Knjiga ima nekaj čez 300 strani in nisem je mogla vrniti, ne da bi jo prebrala do konca, čeprav mi je rok za izposojo že potekel. S samolepilnimi listki sem po svoji navadi označila mesta oziroma odlomke, ki me nagovarjajo. Porabila sem kar 80 listkov! Spodaj podajam glavne misli.

(več …)

19. 5. 2016 Skrb zase ob dojenčku

Z mojo dojenčico bova vodili delavnico v maju, o skrbi zase ob dojenčku. Ne, življenja ni konec, ko dobimo otroka, in ne, ni pravi oddih samo tisti na Maldivih v dvoje za štirinajst dni. Ob dojenčku lahko učinkovito poskrbimo zase, potrebujemo le kanček iznajdljivosti ter veliko mero odločnosti. Pogosto razpete med idealno podobo matere v medijih ter med molčečnostjo o realnosti življenja z dojenčkom na drugi sploh ne vemo, kaj lahko v resnici pričakujemo v materinskem vsakdanjiku. Govorile bomo o tem, kako smo lahko skrbno-brezskrbne mamice z dobro pripravo in čuječnostjo do svojih občutkov.
http://www.objem.org/poporodna-sola/skrb-zase/

picture 085Natanko se spominjam, kako sem se aprila pred osmimi leti sprehajala po tej poljski poti, ko se je okrog mene prebujala pomlad, jaz pa sem pred seboj potiskala voziček s svojim prvim sinom. Bila sem osamljena, velikokrat na robu joka, zmedena, skrb za dojenčka se mi je zdela izredno zahtevna. Ti sprehodi so bili moja svetla točka.

Spomnim se, kako sem se sama pri sebi zaklinjala, da ne bom enaka kot mame pred menoj, namreč da bi, ko bom splezala iz tega groznega obdobja, lepo korakala dalje in molčala o svoji izkušnji, s tem pa kot mnoge ženske prispevala k temu, da se izkušnje med mamicami ne prenašajo naprej. Zakaj mi vsega tega (kako je težko, kaj pomaga, kako se znajdejo v različnih situacijah …) ni nihče povedal?! Ta misel se mi je neštetokrat vrtela v glavi. Zakaj sem šele s tem, ko sem sama postala mama, vstopila v svet, ki mi je bil popolnoma neznan?

Lahko prevrtim film naprej? Sem na petem starševskem dopustu. Kako gre naši družini, si lahko prebereš v intervjuju za Gorenjski glas ob materinskem dnevu. http://www.gorenjskiglas.si/…/vcasih-se-pocutim-kot-najvecj…

Po neštetih prebranih knjigah, pogovorih z drugimi mamicami, obiskih podpornih skupin, po številnih izobraževanjih in delavnicah, po neštetih lastnih poskusih in napakah, po postopnem pridobivanju znanja in veščin, po osmih letih rasti kot mama. Sem tukaj. Kot ena izmed strokovnjakinj in strastnih žensk, ki skupaj soustvarjamo prvo celostno poporodno šolo v Sloveniji. Sklop delavnic, ki pokrivajo vsebine, ki ste jih prav ve, sedanje mamice z dojenčki, prepoznale kot svojo potrebo.
http://www.objem.org/poporodna-sola/zakaj-poporodna-sola/

Tudi letos se prebuja pomlad. Morda se tudi sama najdeš v podobnih občutkih kot marsikatera mama z dojenčkom – osamljenosti, zmede, nemoči, nevednosti.
Naj ti poporodna šola pomaga narediti tisto prvo – nabrati si informacij in izkušnjo povezanosti z drugimi mamicami v skupini, da bo tvoje poporodno obdobje lepše in bolj polno.
http://www.objem.org/poporodna-s…/poporodna-sola-na-lavrici/

Poporodna šola se začenja ta teden, v četrtek, 7. aprila 2016, ob 10. uri na Lavrici (le lučaj od Ljubljane) z delavnico masaže za dojenčka (mimogrede, sem omenila, da sem se tega naučila šele zdaj, pri petem otroku? Žal mi je, da tega nisem poprijela že prej.) Sledijo še druge vsebine: nošenje otroka, krepitev partnerskega odnosa, gibalni razvoj otroka, uspavanje dojenčka, vadba za mamico z dojenčkom, dojenje in izzivi, otrokove potrebe in čustven odziv matere, odstavljanje od dojenja in uvajanje goste hrane, čimprej brez plenic, povezovalno starševstvo.
http://www.objem.org/poporodna-s…/poporodna-sola-na-lavrici/

Vabim te, da se prijaviš na poporodno šolo z 10% popustom. Obiskuješ lahko celoten sklop delavnic, polovičen sklop ali prideš le na posamezno delavnico. Program, cenik in način prijave si lahko ogledaš tukaj.
http://www.objem.org/poporodna-s…/poporodna-sola-na-lavrici/

Želite spremeniti porodne prakse? Postanite dvojezični!

DSC_6214zmanjšanaPredavanje Michela Odenta v Ljubljani

Pretekli vikend je obiskal Slovenijo svetovno znani porodničar, raziskovalec in avtor številnih knjig o porodu, Michel Odent. Tri dni je predaval na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani, v petek za strokovno javnost, v soboto in nedeljo pa za laike. Udeležila sem se njegovih predavanj zadnja dva dni z naslovom: Znanstveni kontekst poroda v letu 2016. Zanimivo, v publiki smo sedele večinoma ženske, le na tem ali onem  delu predavanja sta se nam pridružila dva moška. Michel Odent je za uvod duhovito komentiral, da znanstveni kontekst očitno zanima le ženske, moški pa verjetno intuitivno iščejo rešitve kje drugje :).

Še vedno sem bila močno pod vtisom njegovega zadnjega predavanja, ki je bilo organizirano v bližini Slovenije, v Zagrebu februarja 2010. Takrat je prišel “s svojo najljubšo doulo iz Londona”, Lilliano Lammers in imel “information session”, torej informativno srečanje za doule, njegovo verzijo izobraževanja za doule, saj verjame, da dul ni mogoče “natrenirati”, možno je le informirati ženske, ki imajo svoje bogate življenjske izkušnje in notranjo sposobnost, biti ob ženski, ki rojeva in ji omogočiti čim lažji porod.

To, namreč odkriti in udejanjiti okoliščine, v katerih bi ženska lahko čim lažje rodila, se zdi, da je njegova najmočnejša vizija. A kot je sam izjavil za časopis Delo (prispevek najdemo v torkovi izdaji, 15. 3. 2016, na strani 28), je to utopija, saj je porod oziroma okoliščine, v katerih se odvije, tako zelo kulturno pogojevan.

Nasprotja med znanstvenimi odkritji in prakso v porodni kulturi

images (1)Eden najmočnejših gonil takega kulturnega pogojevanja v sodobni zgodovini je selitev porodov od doma v porodnišnice, s tem pa tudi obdajanje porodnice z osebami moškega spola. Pred sto leti nobena ženska ni niti pomislila, da bi imela pri porodu ob sebi moža. Vsi poznamo tisto slavno reklo, da se ga je ob začetku ženinih popadkov poslalo vret vodo. (Mimogrede, čisto osebna asociacija: Denis Avdić v svoji monokomediji Moški so z Marsa, ženske pa z Venere zelo dobro ponazori, zakaj je ta naloga, s katero naj bi zaposlili moškega, tako učinkovita :D). Nato se je v 70. letih 20. stoletja to zelo na hitro spremenilo, naenkrat je prisotnost moža pri porodu postala norma, skoraj družbena prisila, ne da bi se kdo spraševal, ali je to resnično dobro. Michel Odent je poudaril, da moramo biti zelo previdni, preden uvedemo neko doktrino.

Razložil je več primerov nasprotja med znanstvenimi odkritji, ki so nam danes na voljo, in med praksami, ki prevladujejo pri porodu, ker so del naše kulture in tradicije. Na primer, v nebo vpijoče dejstvo je, da pred petdesetimi leti navidezno nihče ni vedel, da bi bilo treba novorojenčka takoj po rojstvu položiti v materino naročje. Ta življenjsko pomemben stik tradicionalno prekinjamo v vseh zgodovinskih obdobjih in v vseh kulturah sveta. Po njegovem mnenju je najpomembnejše znanstveno odkritje 2. polovice 20. stoletja, da novorojenček potrebuje svojo mamo. A čeprav so koristi tega stika temeljito raziskane v več znanstvenih vedah, največkrat je omenil mikrobiologijo, to ne prodre do zavesti porodnih delavcev oziroma v prakso v porodnih sobah.

angie64Drugo nasprotje se pojavlja pri dejstvu, da se mora novorojenček za svoj razvoj in vseživljenjsko zdravje roditi v čim bolj domačno in raznoliko bakteriološko okolje, saj sicer utrpi pomanjkanje pri številčnosti in raznovrstnosti mikrobov, ki naselijo njegovo telo. Njegov mikrobiom pri rojstvu v tuje in sterilno okolje torej ni tako optimalen. Táko, z bakteriološkega vidika domačno in bogato okolje je nedvomno doma. A tega tisti, ki se ozirajo le na kratkoročne dobrobiti bolnišničnega poroda, nočejo slišati. Šele ko bomo na svoji koži trpeli velike razsežnosti posledic pomanjkanja mikrobiotske raznovrstnosti in njegovega dolgoročnega vpliva na zdravstveno stanje celotnih generacij, bomo morda začeli razmišljati o spremembi prakse.

Tretje nasprotje med znanstvenimi dognanji in kulturnim vedenjem se nanaša na stres. V vsakdanjem življenju se vsi želimo stresu izogniti, ga zmanjšati ali pa vsaj omiliti njegove učinke. Medtem ko znanstveniki danes odkrivajo negativne posledice pomanjkanja stresa v ključnem obdobju človekovega življenja – v času rojstva. Hormoni stresa (adrenalina in noradrenalina), ki se sproščajo med popadki med fiziološkim porodom, so namreč ključni za razvoj novorojenčkovih pljuč in še nekatere druge funkcije.

Četrto nasprotje pa izvira iz nerazumevanja porodnega procesa kot samodejne, nehotene telesne funkcije, ki se odvija pod vplivom starejših možganskih struktur, to je tistih, ki si jih delimo z drugimi sesalci, in ne pod vplivom dela možganov, ki ga imenujemo neokorteks, na katerega smo ljudje ponosni, saj je značilen samo za nas, in nam omogoča razmišljanje, načrtovanje, jezikovno sporazumevanje in druge, v vsakdanjem življenju tako dragocene veščine. Pri porodu je neokorteks ovira in ne prednost, saj njegovo delovanje zavira porodni proces.

Michel Odent je poudaril, da tukaj delamo napako tako medicinski strokovnjaki kot “aktivisti za naravni porod”, saj menimo, da je porod mogoče voditi, pospeševati, z njim upravljati, mu pomagati, ga podpirati itd. Vse to je izrazoslovje, ki nam sporoča, da je pri porodu potrebna neka zunanja oseba, strokovnjak, ki bo porodnico usmerjal. Če je porod fiziološka funkcija, ki je ne moremo nadzorovati (kot na primer, ne moremo nadzorovati prebave), ga lahko samo zaščitimo in varujemo pred motnjami. Podal je slikovit primer, kako bi se naša prebava sunkovito ustavila ali vsaj močno upočasnila, če bi nenadoma v sobo vstopil terorist z orožjem v rokah. Tako se tudi porod ustavi ali vsaj upočasni, če porodnico nenehno motimo s svojimi posegi.

Kaj najbolj moti porod?

Porod najbolj motijo dejavniki, ki aktivirajo neokorteks in onemogočajo porodnici, da bi bila v svojem “porodnem svetu”:

  • raba jezika (pogovor, vprašanja, …)
  • svetloba (hormon melatonin, ki se sprošča v temi, zelo ugodno vpliva na sproščanje oksitocina, ključnega porodnega hormona, ki sproža popadke)
  • občutek opazovanosti
  • občutek bližajoče se nevarnosti (to je lahko kar koli, kar porodnico vznemirja).

handsbabeNašteval je dejavnike, ki so jih vpeljali v porodnih centrih, kjer je delal, da bi čim bolj ublažili te motnje. Poudaril je, da stvari niso enoznačne, vedno imamo kompleksne situacije, zato za optimalno okolje tudi ni preprostega recepta.

Razložil je, kako je bil na primer narobe razumljen, ko je v znanstveni reviji Lancet pred tridesetimi leti objavil članek o porodu v vodi. Glavni namen članka je bilo povedati, kako lahko z porodnim bazenom učinkovito blažimo bolečino v prvi porodni dobi in tako prekinemo začaran krog bolečine in trpljenja. Ker voda sproža sproščanje endorfinov, se porodnica bolje počuti, se sprosti in tako spet lažje rojeva. Pri rabi porodnega bazena se jim je občasno nenamenoma pripetilo, da se je otrok rodil v vodo. To je omenil v članku s poudarkom, da to ni nič hudega in ni razlog za paniko. Ker je bila publikacija, kjer je članek objavil, resna znanstvena revija, je moral navesti tudi kakšno predvidevanje o tem, zakaj bi bil nek postopek lahko tvegan. Takrat so bili znani drugi primeri embolizma, zelo nevarnega stanja pri materi po porodu: ko se lahko v krvni obtok skozi maternico po porodu posteljice, ko je rana sveže odprta, vrine nek tujek – bodisi zračni mehurček, plodovnica ali krvni strdek. V članku je navedel možnost vodnega embolizma, torej potencialnega tveganja, da bi se v krvnem obtoku matere znašel vodni mehurček. S to razlago je hotel ponazoriti, kako si ljudje iz znanstvenih člankov zapomnijo natanko tisto, kar si hočejo: zdelo se je, da so zagovorniki naravnega poroda prebrali le, da se otroci lahko rojevajo v vodo, medtem ko so medicinski strokovnjaki do današnjih dni ohranili distanco do poroda v vodi, saj je to preveč tvegano zaradi vodnega embolizma, pri čemer je treba povedati, da vse od objave članka do danes niso zabeležili niti enega pojava tega domnevno nevarnega stanja.

Strategija za lahek porod

Zelo pomembno je torej, da ženska med porodom čim manj razmišlja. Poudaril je tudi, da je bolje, če že v nosečnosti ne bere preveč. Nosečnost, tako pravi, je bolj primeren čas za petje in gledanje v luno :). Malo za šalo in veliko zares je povedal, da pozna svetovno knjižno uspešnico, staro več tisočletij, kjer že prav na začetku lahko preberemo, da za žensko ni dobro, če preveč ve – da jé sadež z drevesa spoznanja. Neposredna posledica tega dejanja je namreč porod v bolečinah. V tej isti knjigi, malo bolj proti koncu, pa je opisano življenje nekega legendarnega moža, katerega poslanstvo na tem svetu je bilo širiti ljubezen. Posebnost te biografije je, da opisuje tudi njegovo rojstvo. Njegova mati nam je pokazala strategijo za lahek porod: rodila je v preprostem, bakteriološko bogatem okolju, obkrožena s samimi sesalci. Verjetno je rodila na vseh štirih in imela vso potrebno zasebnost. Ni se počutila opazovano. Po rojstvu otroka ni bilo nikogar, ki bi jo ločil od novorojenčka in lahko se mu je nemoteno zazrla v oči in opazovala to najčudovitejše bitje na svetu. Ali je kaj čudnega, da je bil ta mož, rojen na takšen način, promotor ljubezni?

Michel Odent zagrizeno opozarja, kako lahkomiselni smo pri poseganju v porod z nadomeščanjem naravnih hormonov z umetnimi. Umetni oksitocin (oksitocin imenujemo tudi hormon ljubezni) pri materi ne more vstopiti v možgane, saj jo pred tem varuje krvna možganska pregrada, medtem ko ta pri novorojenčku še ni razvita. Tako so otrokovi možgani v primeru umetnega sprožanja ali pospeševanja poroda izpostavljeni velikim količinam umetnega oksitocina, pri čemer je šokantno, da v vseh letih uporabe še vedno ne vemo ničesar o njegovih dolgoročnih učinkih.

DSC_6229zmanjšanaNa vprašanje o tem, kaj naj storimo, da bomo vplivali na zdravstvene strokovnjake, da bi spreminjali porodne prakse, je odgovoril, da moramo postati dvojezični. Naučiti se moramo brati in govoriti znanstveni jezik, saj nas sicer ne bodo slišali. Po drugi strani pa moramo znati zapletene znanstvene razlage prevesti v preprost jezik in jih ženskam posredovati na nevsiljiv, blag način. Rekel je, da nosečnice rade pojejo, rade se dobivajo z drugimi nosečnicami, izkoristimo to in v takem kontekstu predstavimo nekatere stvari, ki jih morajo vedeti.

23., 25., 26. marec: Kdo je dula – obporodna spremljevalka?

10557211_10153298798639828_6678732742115987945_nKako bi z eno besedo opisali dulo (obporodno spremljevalko)?

podpora, intuicija, nujnost, znanje, potreba

Zakaj ste se odločili za obporodno spremljevalko?

“Bilo mi je v pomoč, da sem vedela kaj storiti, ko se porod začne.”

“V veliki meri zaradi informacij.”

“Glavni razlog je bil on. Resnično. Njega vedno skrbi. In želela sem, da ima ob sebi nekoga, ki ga lahko vpraša: »Ali je to normalno?«

0_0_0_0_250_250_csupload_62901188

Ob svetovnem tednu obporodnih spremljevalk vas vabimo na tri dogodke:

  • v sredo, 23. 3. 2016, ob 18. uri v Mestni knjižnici Kranj, Gregorčičeva ulica 1, mladinska soba, prvo nadstropje,
  • na materinski dan, v petek, 25. 3. 2016, ob 17.30 uri, v dvorani Knjižnice Prežihov Voranc (VIČ), Tržaška cesta 47a, Ljubljana,
  • v soboto, 26. 3. 2016, ob 10. uri pa v čitalnici Mestne knjižnice Izola, Ulica osvobodilne fronte 15, Izola

Ogledali si bomo nekaj kratkih dokumentarnih filmov o tem, kdo je dula – obporodna spremljevalka in kako mi lahko pomaga v času nosečnosti in ob porodu.

Po ogledu filmov bo pogovor z obporodnimi spremljevalkami združenja MOJA DULA.

1690_441540679388325_5405335750545664438_nGovorili bomo o našem delu in vlogi, o porodu in naši porodni kulturi, o potrebah družin v obporodnem obdobju ter še o čem. Vabimo vas, da se nam pridružite. Pogovori na naših dogodkih so vedno živahni, zanimivi in dragoceni.

Ana Pavec, Susana Diez Rupnik, Špela Peternel, Tadeja Korenč in Tanja Potočnik

Vstopnine ni 🙂