fbpx

anapavec

26. marec

Danes razmišljam o primerjanju med mamami… Nekoč mi je prišlo na misel, da smo tako občutljive glede pripomb o našem slogu materinstva, ker imamo prirojeno tako močno težnjo, da bi mame podobno delovale, imele podobno miselnost, se lahko podpirale v načinu, kako se odzivamo na otroka… Saj smo včasih živele v plemenih! Tako pa dandanes vsaka dela po svoje in smo včasih prav izgubljene… In koliko nevoščljivosti se najde med nami!

Danes zato sledim svojemu instinktu in se ne primerjam. Poskusi še ti!

25. marec

Drage bralke mojih dnevnih spodbud, želim vam, da bi ob materinskem dnevu doživljale potrjenost, nagrajenost in nenadomestljvost za svoje materinstvo! Užijte pomladne dni s svojimi otroki! 🙂

24. marec

Dandanes velja, da je otrok veliko preveliko finančno breme, da bi si ga lahko privoščili. Če stopimo v otroško trgovino in si ogledamo, kaj vse lahko kupimo in kaj vse naj bi za otroka potrebovali, temu zlahka verjamemo! Če pa pogledamo otroka samega, njegove potrebe, njegove želje, njegovo iznajdljivost, njegovo preprostost, to preprosto ne drži.

Neke dobrine pa otrok potrebuje zares celo goro. Časa. In verjamem, da si potemtakem dandanes otroka zares težko privoščimo.

23. marec

Ena težjih stvari, odkar imam otroke, je spustiti kriterije za celo vrsto reči, ki odtlej niso tako pomembne. Ob dojenčku pač ni mogoče imeti brezhibno pospravljenega doma, ves čas super frizure, ni časa za dolga nakupovanja, moje najljubše dejavnosti pa so tudi šle čez vrsto preobrazb.

Beseda “popolnost” je dobila povsem drugačne dimenzije. Človek se ob otrocih res nauči skromnosti. 🙂

22. marec

Zanimivo, kako sem z materinstvom postala asertivna – nič več mi ni težava nekam poklicati in se pozanimati za določeno stvar; če se mi mudi, brez pomislekov pristopim k uslužbenki in jo prosim, da me spusti naprej; nimam časa za površnost in brezzvezne reči, zato se potrudim za zastavljen cilj in ga običajno hitreje in učinkoviteje dosežem. Moje nagnjenje k temu, da bi me kdo v nedogled izkoriščal, je veliko manjše.

Zakaj? Ob otrocih vsak dan doživljam svojo dragocenost in nenadomestljivost. Ko stopim skozi vrata, se me neskončno razveselijo.

21. marec

Starši smo otrokom prva podoba o tem, kakšen je ta svet. Ali je ta svet hladen, krut, neprijazen, kraj borbe in prepirov? Ali pa prostor, kjer si sprejet od vsega začetka, kjer ti je toplo, kjer se spočiješ, kjer si lahko tak, kakršen si, kjer najdeš oporo in ljubezen?

Nedavno so verjeli, da novorojenčki ničesar ne čutijo, ne slišijo, ne vidijo in ničesar ne vejo. Danes se pogosto še vedno vedemo tako, kot da bi to držalo.

Danes sem v vsakem trenutku pozorna na to, da so moji otroci že popolne osebnosti – s čisto drugačnim posluhom za sporočila. Učim se od njih in na novo pridobivam dojemljivost, ki sem jo tekom življenja izgubila.

20. marec

Včasih, ko uzrem kakšno edinstveno lastnost na svojem otroku, začutim, kako velik zaklad mi je zaupan, da ga čuvam. Ali ga bom poteptala ali razvijala, da bo uspeval? Znam in zmorem ustvarjati rodovitno zemljo okrog njegovih talentov, da bo rasel in se ne manjšal? Da bo njegova luč zasijala kakor dan?

Danes bom pozorna na želje svojh otrok. Razodevajo mi njihovo naravo, njihove talente, njihovo poklicanost. Ali so mi kakšno željo že večkrat izrazili, pa ji še nisem zares prisluhnila?

19. marec

Danes je praznik sv. Jožefa delavca, Marijinega moža in Jezusovega krušnega očeta.

Kako sem vesela, da imam moža, na katerega se lahko zanesem, naslonim, ki mi pomaga pri vzdrževanju družine, vzgoji otrok. Ali mu dopuščam, da je lahko v polnosti oče ali ga kritiziram in mu ne zaupam, da je tudi njegov način pravi? Ali skrbim tudi za najin odnos, ki bo preživel otroštvo otrok in trajal do najine smrti? Ali se mu zahvalim za to, kar je, kar prinaša v družino?

Danes ga bom objela in poljubila ter mu povedala, da sem srečna žena in mama njegovih otrok.

18. marec

Kako drugače se odzivam na dojenčka, če imam do njega nerealna pričakovanja kot pa če vem, da je njegovo vedenje normalno za njegovo starost in stopnjo razvoja!

V prvem primeru imam svojega otroka za največjega razvajenca in sovražnika mojega spanca, zato sem ponoči nanj obupno jezna in ga spravim v še hujši jok.

V drugem primeru se zavedam, da od manj kot leto starega dojenčka ne morem pričakovati, da bo neprekinjeno prespal vse noči, zato skrbim, da grem pravočasno spat, prosim za pomoč pri skrbi za starejša otroka, počivam čez dan v času, ko vsi spijo ter si ne nalagam preveč obveznosti, da se lahko ponoči primerno odzivam in poskrbim za dojenčkove potrebe po bližini in varnosti.

Kaj je bolje za oba?