Na svoji poti materinstva in ženskosti sem prišla do mnogih večkrat tudi bolečih spoznanj o sebi in drugih. Včasih mi taka spoznanja poglabljajo občutke krivde in me silijo, da se soočim s seboj, včasih ob njih čutim olajšanje, včasih začutim, da moram nekaj spremeniti, pa naj gre za moje porode, življenjske odločitve, vsakdanja dejanja ali spomine na otroštvo …

Čutim, da o njih ne morem več molčati, vendar moram vseeno preseči neštete, predvsem notranje ovire, da spregovorim. Kadar zavore uspem premagati, me resnica vedno okrepi.

Mamica, pomembno je govoriti o sebi.

P.S.: Dnevne spodbude za mamice lahko dobivaš na mejl, prijavi se tukaj.

NOVO! Tedenska razmišljanja za zaposlene mame

Otroci nam med drugim nudijo tudi lekcije ponižnosti … Že kot dojenčki, ko nam postavijo naše cilje in urnik na glavo, še bolj pa kasneje, ko začnejo uporabljati naš besedni zaklad, posnemati naša dejanja in nas spraševati stvari, ob katerih nam je resnično nerodno.

Počasi, počasi, kot glino me oblikujejo, da postajam vedno bolj ljubeča, da razrahljajo trd oklep okrog mojega srca, na katerem so napisana mnoga toga pravila o življenju, kakršno bi “moralo” biti. Ko bi to le šlo hitreje!

NOVO! Tedenska razmišljanja za zaposlene mame

Odkar sem mama, si zelo težko priborim jasnino misli. Zbudim se vsa zaspana zaradi motene noči, zasuje me kup zahtev, otroški jok, kopica opravil, vzgojne težave, moževe prošnje… Kje sem jaz? Kdo sem? Kako naj se spet najdem?

Vdori na moje ozemlje me sčasoma tako izčrpajo, da se samo še jezim. Sedaj delujem preventivno. Ohranjam svoj otoček, košček miru, prostor, kjer sem lahko sama s seboj.

Zdaj bolje razumem tisto ljudsko, gre pa za hiško moje duše:

Zjutraj sem vstala,
drv sem nabrala,
v hiško sem tekla,
sem hiško pometla,
sem lupla krompir.

NOVO! Tedenska razmišljanja za zaposlene mame

Kaj je lepšega kot sončni dan in sprehod po soseski, ki naenkrat dobi čisto drugačno, bolj živahno podobo, ter nasmejani otroci. Morda se pa kljub pomladi počutim osamljeno in neuslišano. Zasuto z opravili in skrbmi. Samo in prazno. Obremenjeno in razpuščeno.

Mamica, nisi sama, ozri se okrog sebe, marsikdo bo vesel, če boš ti tista, ki naredi prvi korak k poznanstvu ali pa h globljemu prijateljstvu! Tudi svojega otroka s tem učiš, kako plesti odnose. Naj še posebej v pomladnih dneh velja načelo: Ljudje so pred stvarmi!

Izvleček iz mojih vaj iz delovnega zvezka Blagor ženskam

Ob sredah, ko se ukvarjam s področjem odnosov, se moj naslov glasi: V življenju z otroki (p)ostajam cela.

Kaj pomeni biti uspešna na tem področju? S to vajo se učimo ločevati med občutenjem uspešnosti in perfekcionizmom, ki mu nikoli ni mogoče ugoditi. Razvijamo tudi občutljivost za pojavljanje ene ali druge težnje in za dejstvo, da v obeh primerih oddajamo v okolje zelo jasna sporočila in vzbujamo določena pričakovanja.

Občutek, misel, ki je v ospredju (uspešna izkušnja, v kateri pa doživljamo tudi svojo ranljivost): pisanje dnevne spodbude – ko jo domislim sredi jutranjih opravil, skrbi za nov dan in teženja otrok, naj jima dam risanko. Posledice (kako to deluje name): ko jo objavim, se globoko umirim, v sebi jo nosim ves dan in mi še odmeva. Čutim, da je bistvena za ohranjanje mojega otočka. Sporočilo okolju: vsak dan storim nekaj zase. To me ohranja celo.

Zakaj je lahko nepopolnost osrečujoča: ker vem, da so nekateri dnevi posebej težki in se težko spravim k pisanju, zasuje me množica opravil. Takrat se zavem, koliko mamic čaka name in na mojo spodbudo in da verjetno mislijo name, kaj se mi dogaja, da je še ne uspem objaviti. To me pomiri in razvedri. Vedno mi spodbudo uspe napisati do večera.

Hvala vam, da me spremljate in ste mi v podporo tako v materinstvu kot v ustvarjanju spletne strani!

Spodbudo lahko prejemate na el. naslov! Prijavite se z obrazcem Piši mi – v okence Zadeva vpišete Dnevna spodbuda.

Včasih je potrebna neverjetna vzdržljivost, vztrajnost in notranja trdnost, da še naprej sledimo materinskemu instinktu in odločitvam, ki smo jih sprejele, sploh če okolje ni naklonjeno našemu načinu ravnanja – pa naj gre za rabo dudke, nočno vstajanje, tolažbo joka, nošenje otroka, vrsto pleničk, ki jih uporabljamo, in še in še…

Kdo me podpira pri mojem načinu? Kje najdem spodbudo in oporo v težkem času? Kdo mi lahko pomaga?

Kaj je težje?

Imeti otroke ali jemati tabletke? Rojevati naravno ali z epiduralno? Dati otroku dudo in flaško ali dojiti na njegovo pobudo? Imeti otroka v plastičnih plenicah ali se odzivati na njegove potrebe v zvezi z izločanjem? Biti z otrokom ali ga oddati v varstvo? Se izobraziti o stvareh ali delati tako kot večina? Molčati in potrpeti ali poiskati pomoč?

Zakaj danes tolikokrat izberemo lažjo pot? Ali vemo, katera je modrejša? Katera ima hujše posledice?

Alenka Rebula piše, da v zahodni družbi nismo z ničimer nadomestili ritualov, s katerimi so stara ljudstva sprejemala v svojo sredo nove člane. Po njenem mnenju tudi religiozni obredi (npr. krščanski sveti krst) niso v polnosti to, s čimer so otroka včasih simbolno pozdravili prav vsi njegovi soljudje. “Skupnost ne zna več obujati odgovornosti za novo življenje v svoji sredi, ne zna počastiti prihoda novih otrok in jih polnopravno sprejeti medse, ne pomaga ozaveščati veličine dogodka in skrivnosti novega človeka, ki je edinstven in ga moramo šele odkriti.” (Globine, ki so nas rodile; str. 286)